spomini starega gojzarja-Menina planina 2020.1. del-Biba planina-2020

Veselje, da je spet tako, kot mora biti !

Zjutraj, sicer ne tako hitro, kot ostale dneve, sva se odločila ,za že kar  nekaj časa načrtovano smer izleta na Menino planino. Iz Tuhinjske doline. Malo za prelazom Motnik sva namesto proti Kamniku zavila v stransko dolino, ki se je, kot knjiga odprla pred nama v najlepši izdaji jutra...

Dobila sva vtis, kot da sva prišla v povsem nov svet. Vse se je bleščalo v jutranji rosi v ozadju se je nežna meglica , kot koprena ovijala okoli dreves tam na travniku... Krasen kozolec enojec pa je bil kontrast tej lepoti jutra!

 Malo višje pa je sonce že pridobivalo na moči in motivi so že postali jasnejši , realnejši, a še vseeno pravljični
 Hitro sva dospela do Češnjic, ter se nato peljala skozi predore krošenj nad nama.

 čudoviti predor pod zelenimi krošnjami, kjer so se menjavale barve, sonca in  sva prispela do odcepa sva bila vesela, da sva na pravi poti (kajti večkrat zaideva ha ha). Sedaj uporabljava zemljevid na telefonu, ki naju največkrat pravilno pripelje na cilj) No včasih pa tudi ne,

 ustavila sva se na travniku in vpijala vase panoramske lepote

Dolina je še vsa dremotna čepela pod pokrovom smetanaste gmote megle, midva pa sva, vsa vesela da sva nad to meglo vsa prešerna srečna odpeljala naprej po ovinkasti, a dokaj lepi makadamski cesti ob prekrasnih ograjah,

 Kar hitro sva prispela do parkirišča 

Ter se napotila naprej ob prekrasni ograji , proti najinemu prvemu cilju Biba planina

Tu na koči na Bibi planini  je še vladala jutranja tišina .... Midva sva se samo razgledala, uživala v panoramskem pogledu na megleno dolino,. A sva si obljubila da se ustaviva tukaj ob povratku.Napotila sva se naprej ,  čez prehod ob kamniti ograji, sva 

 prestopila čez kamnito ograjo--

        -Ter se ustavila pri kapelici Sv. Antona , , potem pa ob prvem kalu, (ja res jih je veliko tu gor, a ob velikem številu živine  na pašnikih je to komaj. Trava se je bleščala, ob jezeru  kot posrebrena , ali, kot bi jo posul z biseri , kar nisva mogla mimo , a je bilo treba naprej midva pa sva  pohitela mimo 

proti Šavnicam, kajti prehoditi sva imela v načrtu , kar lep del poti 

 Odsevi  v njem pa so bili tako čisti , da si prav razglabljal, kje je spodaj, kje zgoraj .Ob obledelih znakih, sva nadaljevala pot, navzgor po strmi kamniti poti

 

 Čez kamnito ograjo, ki me vedno očara, Kot bi bila kje na Irskem, ki je znana po njih.

Pa velike ploščate skale, ki so dajale vtis vele valovite mize, ali klopi ...

Tako lepo je bilo tukaj to kamnito korito je kot skulptura posvečena kamnito travniški planjavi se bleščala v prvih žarkih sonca.

Se mi zdi, če ga ne bi bilo tukaj bi bilo vse vsakdanje , tako pa se ustavi korak ter opazi še druge lepote, ki jih nudi planinski svet. Prav začutiš ga!

 Rahel vetrič, je kot glasba v ozadju v prostranosti  razgibanega planjave  proti Ščavnicam, se ubrano povezal z oddaljenim pozvanjanjem kravjega zvonca v globeli, v najlepšo simfonijo. Ki jo moraš enostavno doživeti. Toplo sonce je sušilo lesketajočo se travo-
 resasti sviščevec , ki ga je bilo toliko, da sva se seveda spet zamudila z občudovanjem teh grmičkov med rosno travo...., pa modri grmički svečnika , ki so ob rosni travi nudili prekrasen pogled na sveže pravljično  jutro.  Naju pa je pot vodila navzgor, kjer sva se še kar nekajkrat ustavila v svežem jutru, polnem nekega pričakovanja, polnem energije, ki sva jo oba z v globokimi vdihi vpijala vase .Šla sva navzgor nekaj časa po strmini, nato pa zavila h ograji, ki sva jo prestopila, ja ta del sva skoraj zgrešila, a saj ni nil čudnega ob vseh teh zanimivostih ob poti.. ter se skoraj po ravni gozdni

 Temni gozd, v katerem je bilo za čuda tako tiho, da si lahko slišal tišino šepetati, nič vetra, nič šumenja, ter nič ptičjega petja. Kot da se je ustavil čas....Midva pa

sva se  napotila naprej, kajti najina pot je tokrat iz obratne smeri na Goli vrh Šavnice 1436 m....
a o tem naslednjič....:::Sem v zamudi  s pisanjem blogov, no to sem enkrat že napisala, pa sem po nesreči izbrisala....
p.p.