Veselje, da je spet tako, kot mora biti !
Zjutraj, sicer ne tako hitro, kot ostale dneve, sva se odločila ,za že kar nekaj časa načrtovano smer izleta na Menino planino. Iz Tuhinjske doline. Malo za prelazom Motnik sva namesto proti Kamniku zavila v stransko dolino, ki se je, kot knjiga odprla pred nama 
v najlepši izdaji jutra...
v najlepši izdaji jutra...
Dobila sva vtis, kot da sva prišla v povsem nov svet.
Vse se je bleščalo v jutranji rosi v ozadju se je nežna meglica , kot koprena ovijala okoli dreves tam na travniku... Krasen kozolec enojec pa je bil kontrast tej lepoti jutra!
Malo višje pa je sonce že pridobivalo na moči in motivi so že postali jasnejši , realnejši, a še vseeno pravljični
Hitro sva dospela do Češnjic, ter se nato peljala skozi predore krošenj nad nama.
čudoviti predor pod zelenimi krošnjami, kjer so se menjavale barve, sonca in 
sva prispela do odcepa sva bila vesela, da sva na pravi poti (kajti večkrat zaideva ha ha). Sedaj uporabljava zemljevid na telefonu, ki naju največkrat pravilno pripelje na cilj) No včasih pa tudi ne,
Kar hitro sva prispela do parkirišča
Ter se napotila naprej ob prekrasni ograji , proti najinemu prvemu cilju Biba planina
Tu na koči na Bibi planini je še vladala jutranja tišina .... Midva sva se samo razgledala, uživala v panoramskem pogledu na megleno dolino,. A sva si obljubila da se ustaviva tukaj ob povratku.
Napotila sva se naprej , čez prehod ob kamniti ograji, sva 
-Ter se ustavila pri kapelici Sv. Antona , , potem pa ob prvem kalu, (ja res jih je veliko tu gor, a ob velikem številu živine na pašnikih je to komaj
. Trava se je bleščala, ob jezeru kot posrebrena , ali, kot bi jo posul z biseri 
, kar nisva mogla mimo , a je bilo treba naprej
midva pa sva pohitela mimo 
proti Šavnicam, kajti prehoditi sva imela v načrtu , kar lep del poti
Odsevi v njem pa so bili tako čisti , da si prav razglabljal, kje je spodaj, kje zgoraj .Ob obledelih znakih, sva nadaljevala pot, navzgor po strmi kamniti poti
Pa velike ploščate skale, ki so dajale vtis vele valovite mize, ali klopi ...
Tako lepo je bilo tukaj to kamnito korito je kot skulptura posvečena kamnito travniški planjavi se bleščala v prvih žarkih sonca.
Rahel vetrič, je kot glasba v ozadju v prostranosti razgibanega planjave proti Ščavnicam, se ubrano povezal z oddaljenim pozvanjanjem kravjega zvonca v globeli, v najlepšo simfonijo. Ki jo moraš enostavno doživeti. Toplo sonce je sušilo lesketajočo se travo-
resasti sviščevec , ki ga je bilo toliko, da sva se seveda spet zamudila z občudovanjem teh grmičkov med rosno travo....
, pa modri grmički svečnika , ki so ob rosni travi nudili prekrasen pogled na sveže pravljično jutro. 
Naju pa je pot vodila navzgor, kjer sva se še kar nekajkrat ustavila v svežem jutru, polnem nekega pričakovanja, polnem energije, ki sva jo oba z v globokimi vdihi vpijala vase .
Šla sva navzgor nekaj časa po strmini, nato pa zavila h ograji, ki sva jo prestopila, ja ta del sva skoraj zgrešila, a saj ni nil čudnega ob vseh teh zanimivostih ob poti..
ter se skoraj po ravni gozdni
a o tem naslednjič....:::Sem v zamudi s pisanjem blogov, no to sem enkrat že napisala, pa sem po nesreči izbrisala....
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar