Spomini starega gojzarja-STENICA-

STENICA1091 m-

nad Vitanjem

Končno sva si toliko opomogla od vseh težav ki so naju pestile zadnji čas  da sva spet lahko načrtovala sicer malo krajša  a kljub temu za naju zmogljive vrhove .

Sredi novembra sva se odpravila na že kar dolgo načrtovan vrh  Stenica 1091 m .kjer sva bila leta 2014 , nad Vitanjem, Všeč nama je bila takrat pot na njega, ki sva  jo opravila  takrat   krožno -šla sva od  gradu Lindek po desni strani gor in nato po grebenu  do vrha in se vrnila potem navzdol ( po nasvetu pohodnikov iz Slovenskih Konjic ) do Lindeka in po cesi do izhodišča..  Tokrat sva se odpravila iz Frankolovega .. parkirala pod hruško z zanimivo prežo v njeni krošnji..

Nebo je bilo skoraj povsem pokrito z oblaki ko sva parkirala na odcepu za Kislico, Špičasti vrh, kjer sva leetos že bila, a midva sva se odpravila na desno , takrat pa je , kot nama v pozdrav se nebo razprlo in osvetlilo čudovito pokrajno , ki so mi dajali vtis sklenjenih dlani napolnjenih s svetlobo..kot upanje da bova imela prekrasen sončen dan...

Slikala sva se v tej jesenski idili. Saj ne moreš drugače enostavno moraš ohraniti ta občutek te lepote za poznejši čas

za nama se je bočila Stenica, najin cilj pod njo pa tako čudovit šopek obarvanih dreves, da sva prav obstaja vas to lepoto tega krajana robu sva se zabavala , da naju je kar razganjalo od smeha navdušenja in ja besedah, da se bo treba sleči  ob pripombah  kako toplo je še za ta čas... Všeč nama je ta kraj velikokrat sva že bila tukaj sicer navadno se povzpela na Špičasti vrh na  Kislico, a kljub temu imavakar veliko spominov nate obiske od tega ko sva šla na Špičasti vrh prvič zgrešila pot ter namesto, da bi šla naokoli šla naravnost navzgor in to 8  marca ja zanimive prigode..

Pohitela sva naprej z nama pa sta  hiteli najini senci

Kar kmalu sva prispela v krasen kontrasten jesensko obarvan gozd, kjer sol opazila nove oznake nasploh je zelo lepo označena pot

Nekaj časa po ravni nato položni in vztrajno se dvigajoči poti,  ki se je kar naenkrat postavila pokonci 

Tako sedaj pa navzgor...Pot je zelo lepo označena 

Jaz sem začuda brez težav se vzpenjala po strmini, prav tako on. In to prvič do sedaj po nekajmesečnem počitku sva oba začutila da se je nama kondicija končno vrnila nazaj..A kljub temu sva si privoščila par počitkov na podrtih drevesih, ter uživala v toplih božajočih žarkih sonca.

Čez nekaj časa sva prispela do skal, kjer sva leta 2014 šla kar naravnost, a tokrat sva sledila smerokazom na desno- Sicer malo bolj strmo, a ker je bilo na novo sva oba uživala ...

Mehka stezica ki je tu in tam se vzpenjala naravnost navzgor, kje pa je v cik cakastih ovinkih vodila na greben

Sva pa bila oba zelo navdušena in celo presenečena, kajti nobenemu strmina ni delala kakih težav, sva oba dejala, ja se ne dava niti coroni, pa naj bo Corona 19,Delta ali Omikron pač kakršne koli vrste že... 

Ko sva prispela na vrh grebena , sva nekaj časa še hodila ob sončnih žarkih

Kar naenkrat sva bila na vrhu, ki pa se je od najinega zadnjega obiska kar polepšal, Novi napisi ter stolp, ki ga še takrat ni bilo. Miza pa je že bila, tokrat so imeli pajki dan oplojevanja.. Ja vse je bilo v parih in zanimivih položajih-morda pa so so imeli uro joge ,kdo bi vedel...- ...Ja sonce in lep  jasen dan... ...vspodbudili tudi pri teh več mnogonožcih strast in veselje ha ha ha..Mogoče pa so imeli dvoboje, kdo bi vedel..

Seveda sva se ovekovečila je že tako lepo je pozneje pogledati posnetke in osvežiti občutke zamrznjene v sliki...

Kar nekaj časa sva uživala na vrhu- Bila sva sama in ves vrh je bil namenjen nama, Uživala sva v šumenju vetra v krošnjah soncu in seveda v veselju da sva uspela osvojiti vrh. Ni visok, a po vseh teh pripetjah za naju pravi uspeh.Navadila sva se da ne gledava na višino, koliko je visok, ampak vse ocenjujeva s tem koliko uživava na poti. Kot že omenjeno pot je za naju tudi cilj.... In velikokrat je pot veliko  lepša kot cilj, nikoli nisva razočarana.

 Nekaj časa je sijalo sonce potem pa se je nad sonce spravil velik oblak , ki je vrh Stenice ovil v malo bolj depresivno svetlobo...

Odpravila sva se počasi nazaj po grebenu in se vrnila navzdol 

Uživanje ob šumečem listju 

navzdol je šlo veliko hitreje kot navzgor

med skalami in po mehkem listju, ki je šumelo pod nogami

Hitela sva navzdol kot bi imela  pol let manj,kmalu se je skozi drevje pričelo svetliti.. 

Ves čas sva bila brez sonca , a nama to sploh ni bilo mar, kajti toliko sonca , ter dobre energije sva nosila v sebi  .:Še zadnja ravnina 

In že se je pred nama odprl pogled na ravno cesto, ter nad njo Špičasti vrh, Kislica, ki pa sta bila brez sonca... 

Pohitela sva navzdol in si tik pred izhodiščem čestitala rekoč

 Veni Vidi Vici...

p-p-