Zadnje čase se velikokrat sreča naša generacija na takih in drugačnih srečanjih. Bolj, ko lezemo na višje kline EMŠA raje se jih udeležujemo...Morda zato, ker smo potem veseli, če smo še v polnem številu. Da imamo srečo, da smo še prisotni. A že nastajajo vrzeli. Včasih kdo manjka zaradi bolezni,včasih pa je enostavno odšel na mavrično pot tja za obzorje, brez možnosti povratka.
Zanimiva so taka srečanja. Pripovedujemo si razne zgodbe, šale . Dogodke ki se dogajajo okoli nas. Kot je že dobra slovenska navada veliko ljudi raje, kot o sebi , svojih napakah, ali vrlinah govori o sosedih.
Res je da je večji del povedanega mišljeno slabo, malo kaj dobrega slišiš. Ne vem, ali smo res tako privoščljivi narod, po reku "Če meni crkne krava, naj sosedu dve"- Nekateri so žalostni zaradi lastnih udarcev usode, ki jih je zaznamovala. Ti sedijo , kot sence za mizo, komaj so prisotni . Težko navežeš pogovor. A vseeno slišiš tudi kaj lepega. Kar ti neko polepša trenutek in se zaveš, da le ni tako slabo vse, kot zgleda na prvi pogled. Na drugi strani mize je sedela gospa, ki jo poznam že nekaj časa. Vem da ji življenje ni nikoli prizanašalo. Izgubila je moža, sina . A vseeno je v njenem obrazu bilo toliko svetlobe in veselja, zdelo se mi je, kot da sije od nje neka svetloba, ki polepša vse naokoli...vsi okoli nje so se imenitno zabavali-da sem strmela vanjo vsa začudena, kako da to zmore.
Po koncu srečanja je slučaj nanesel, da smo nekaj časa šli skupaj. Pa sem jo , kar odkrito vprašala, kako ji vse to uspe.
Nekaj časa je bila tiho nato pa je dejala. Ni bilo lahko Ko sem izgubila moža, sem mislila, da je zamene življenja konec. Ko sem gledala prijateljice , ki so bile poročene, se mi je ob vsakem srečanju trgalo srce. Pričela sem se jih izogibati , in kar naenkrat sem postala osamljena. sama. Ko pa mi je bolezen vzela še sina sem se počutila, kot , da sem edina na vsem svetu, ki to doživlja. Najhuje je bilo, ko sem srečala njegove prijatelje , ki so zdravi zadovoljni šli skozi življenje. Kar nekaj časa sem premlevala vse to-
Potem pa sem se nekega dne pogledala v ogledalo. In kaj sem videla- To nisem bila več jaz Popolnoma tujka me je gledala . Postarana, zanemarjena. Takrat pa sem se vprašala, kaj bi dejal moj mož.Če bi me videl bi najbrž zgubil vso zanimanje za mene. Kljub ljubezni. Pa sin. Vedela sem, da je treba nehati žalovati za njima. , da bo treba veliko spremeniti , delati na sebi . Pričela sem z malimi koraki. Pospravila sem stanovanje Se pričela urejati. Spremenila sem garderobo. Spet sem pričela obiskovati prijatelje in oni mene. Kot že rečeno dolgo je trajalo. Seveda mislim na moža na sina. Pa si želim, da se mi to ne bi nikoli zgodilo . A vse se je postavilo na svoje mesto- A kljub temu nisem prenehala živeti naprej. . Sedaj izkoristim vsako priložnost, da grem na razna srečanja. Potujem in sem veliko med ljudmi. Družba mi zelo dobro dene in ja zadovoljna sem.A zato da sem to dosegla sem potrebovala vso moč volje in duha. Dolgo je trajalo, a uspela sem. Pa raje imam dobro družbo prijateljev, ki dobro mislijo, kot pa zagrenjene ljudi, ki o sosedih mislijo samo slabo. Nasmejala se je, vedela sem da misli pogovor pri mizi ,ki se je odvijal pri sosednji mizi.
Nasmejala se je ter se poslovila, kajti njena pot je vodila na drugi konec mesta.
p.p
Ni komentarjev:
Objavite komentar