SPOMINI STAREGA GOJZARJA-PRVI DOTIK ZIME-GORA OLJKA

-

Sicer je že, kar nekaj časa , kar je zapadel prvi sneg, a čisto drugače je če ga doživiš v dolini po kopnih poteh, ter rjavih zaplatah travne površine. V preteklih dneh sva vsak dan šla okoli Škalskega jezera  , kajti dež in megla nista bila najboljša sopotnika za kam dalj.
 Včeraj pa je zjutraj za trenutek sonce čarobno obsijalo vrhove, okoli Šaleške doline, bilo je tako, kot magnet. Takoj sva začela premlevati, kam naj jo mahneva. Prvo sva nameravala na Uršljo goro, a nisva preveč navdušena, da greva gor v soboto in nedeljo.Pa še vreme ni tako stanovitno, a je za naslednji teden napovedano, lepše, sicer malo hladneje, a sončno. Potem je bil drugi predlog- Sv, Križ nad Belimi vodami, nato pa sva oba hkrati dejala : Greva na Goro Oljko,

oba sva se zasmejala, kajti to je zadnje čase že kar praksa, da sva oba istih misli. Ja je že tako konec tega  meseca bo dvainpetdeset let, kar skupaj  pohajava skozi življenje z ramo ob rami. In ta sinhronizacija  istih misli, včasih tudi besed se z leti,vse pogosteje realizira.
 No kakor koli , naredila sem krepak zajtrk, ajdovi žganci z mlekom, tako da ne bi omagala na poti, hi hi. Saj nisva vedela , koliko snega je prav za prav gor. No malico sva kljub temu nesla s seboj, a sva jo prinesla nazaj, ni bilo potrebe, da bi se še okrepčala na poti. Za piti sva imela s seboj dovolj, no pa tudi na koči sva se malo okrepčala .Že iz navade, pa seveda, da nazdraviva.
 Po zajtrku sva se odpravila v kar hladno a sedaj že spet megleno sobotno jutro. Malo nad Podkrajem je proti Koroški bilo svetlo

 Nad Savinjsko je bilo nebo prav temno, nad Koroško pa se je že videla modrina. Ker sva velika optimista sva seveda upala, da dokler bova midva prišla gor, bo tudi  nad Goro Oljko modro nebo. Zapeljala sva se na Veliki vrh in malo naprej na ovinku pustila najinega jeklenega Konjička. Nato pa šla okoli po še delno zasneženi,

nekod kopni, nekje pa tudi ledeni cesti proti vrhu  najinega cilja. 
 Že na Velikem vrhu je naju očarala  pravljična zimska idila v ivje odeto drevje

mimo kažipota na Velikem vrhu, in malo naprej, kjer se ob lepem jasnem vremenu že vidi najin cilj. Danes seveda od tega ni bilo nič, le barve na macesnu so žarele pod posladkorjeno krošnjo.  Mery se je korajžno  postavila na čelu naše name skupinice Pohodna trojka "Dva+ ena". sva , smo napredovali, kajti tudi psička je tako uživala in dirjala po snegu ob robu ceste, tako da je kmalu bila, kot bi obula snežke- Nekaj časa smo hodili okoli po cesti, srečali smo kar nekaj pohodnikov,, ki so se že vračali, ter se kmalu izgubili v megli... Sonca trenutno ni bilo, a nisva bila niti preveč  razočarana, kajti bilo je tudi brez tega zelo lepo. Pa še tako je, tu gor sva velikokrat, pa  tako veva, kako zgleda v soncu. Seveda so slike lepše,  če je sončno, a, tu gor je v vsakem času lepo. Megla se ni razkadila,,   vedno bolj temno je postajalo, ko sva hodila med hišami snega niti ni bilo veliko od začetka , nama pa je kljub vsemu postajalo vedno bolj vroče, kajti , hladno je bilo, a če stopiš hitreje se pač ogreješ- Po nekaj ovinkih sva prišla do odcepa ceste, ki pelje na Polzelo in naprej v Savinjsko dolino. Tu sva se slikala za spomin na ta čaroben zimski pohod. Snega je bilo vedno več

Mi smo se malo odpočili, kajti nikoli ni dobro, če preveč pospešiš korak. Pa saj imamo čas celega sveta sva se šalila- Ter obujala spomine, na pretekla leta, ko smo še hodili na Pohode bosih iz Pesja, na vrh Gore Oljke. In kaka razlika je v tem , če greš obut in po snegu, ali pa bos, pa po asfaltu makadamu, ter gozdnih poteh. Ja zanimive izkušnje so bili tile pohodi, a sedaj se jih že drugo leto ne udeležujeva več. kjer sva se malo odpočila , tu se je pa že videlo, da je snega malo več, pa tudi ivje je izginilo z vej, le sneg je še stal na njih.

Še EN ovinek,pa še enega in nato sva krenila levo po strmini kjer sva kmalu prišla  do odcepa ,

 kjer sva krenila na levo po strmini navzgor proti kapelici v gozdu, danes niti nisem šla  k njej ampak kar mimo in naprej-Pa saj je bilo tako megleno, da sem jo zadnji hip uzrla

 

 Tu je čarobnost zimske idile bil zelo mističen, imela sem občutek, kot da sem nekje v povsem drugem svetu.

Postajalo je malo svetleje, samo upala sem, da bo morda le posijalo vsaj malo sonce. Takrat je pa kot  naročeno posijalo sonce, tako da sem lahko naredila dva tri posnetka z modrino neba, kot prikazuje slika, Prva je sonce, malo hipec kasneje, se že izgublja v meglicah, na tretji sliki kolaža pa je že v senci in na četrtem posnetku je sonce odšlo na Koroško na obiskNo pa sva spet tukaj, letos že četrtič, no včasih sva še večkrat bila, a letos sva veliko obhodila na novo, pa še njegova bolezen je veliko stvari prestavila v drugi, tretji plan. A človek se mora prilagoditi in biti, zadovoljen in hvaležen, da vsaj toliko lahko greva naokoli.

 Mehka belina in nepopisno zadovoljstvo obeh.a Martinovo pot in kmalu ugledala čistino in tudi cerkev Sv, Križa na Gori Oljki.

 vreme je bilo tako, tako midva pa tako dobro razpoložena, kot bi sijalo sonce samo za naju. Ja ni  važno, ali je dež sneg,megla važno je kako dojemaš svet okoli sebe, kako dojemaš življenje.

Ker sva imela psičko s seboj, prvo sem jo morala očistiti tačke in nato se je stisnila v naročje , smo se usedli pod streho v  verandi- , Kjer je nama takoj prinesel blazine za klopi in naročeno pijačo in kavo .

 

 Stekla sem po stopnicah navzgor, v upanju, da morda ugledam kak vrh Kamniško savinjskih Alp, a je bila samo megla , megla, ter temni oblaki. Stekla sem nazaj, ja vedno je to moj ritual ha ha... In nato sva uživala ...

 

 Prijaznega pohodnika, ki je ravnokar prisopihal za nama ,sem poprosila, da je naju poslikal , ko sva nazdravila, pohodu, lepemu dnevu 

 Nato sva si ogledala okolico ja tega napisa zadnjič še ni bilo 

 Pa tudi tega simpatičnega podokničarja še ni bilo, ali pa sem ga spregledala, kdo bi vedel??''
 

Pestra ponudba, sem pozabila vprašati, ali bo za Miklavževo, ali se že danes dobijo. Pa saj jih ne bi mogla jesti, je bil zajtrk preveč obilen ha ha...

 Nato pa sva se odpravilo, tokrat po drug krožni poti nazaj . Sprva po ledeni cesti, da je bilo treba paziti in iti ob robu, do kapelice na ovinku in nato samo navzdol

 

 

 potem sem ob tej kapelici malo niže pozvonila, za srečo, zdravje ljubezen, za življenje, za vse dobre ljudi.

 kolaž zvonenja 

 Nato pa sva oba stekla po mehkem snegu na stezi navzdol, kot  sva včasih, ja udi sedem križev , človek lahko zlahka pozabi, če je le , količkaj pri moči in volja zato.

 lepa gaz v gozdu in res prijetno je bilo iti navzdol proti Brezovcu, Čeprav nisva šla na njega ampak levo in spet po cesti nazajMery se je umirila utrujena je in komaj čaka da bomo prispeli do avta 

 Midva pa sva uživala v tem prvem dotiku zime in lepote snega.

 Ko sva prišla do odcepa sva krenila na levo in nato po cesti mimo kmetije proti Velikemu vrhu. Videlo se je lepo v Šentandraž, prej ga nisva videla na poti gor.

 

 še malo in bova na cesti, bolj, ko sva prihajala niže, več je bilo ivja po drevju, po tleh pa manj snega

 spet sva zašla v pravljičen gozd

Napredovali smo , kar hitro in kmalu prišli do avta, ter se odpeljali mimo Podkraja kjer vlada tišina mir in večnost naprej do doma 

z zavestjo , da sva preživela prečudovit dan, ki nama je napolnil baterije in dal novih moči za nove podvige v tej zimi. Ki se je res hitro pričela, a saj bo kmalu se spet pričel dan daljšati, pa bo kmalu pomlad. 

p.p.