SPOMINI STAREGA GOJZARJA-ZNANE NEZNANE POTI PO ŠALEŠKI DOLINI-

Krožna pot okoli naših jezer: Kako se spreminja naša dolina

Velenjsko jezero-Družmirsko jezero , preko brezpotij na  Gaberke-Škale in spet po brezpotij do Škalskega jezera- 

Z vsakim dnem se vedno znova odločava kam naj kreneva, kadar nama čas seveda dopušča. Še zvečer sva se menila, da bi odšla na Konečko planino, ki sva jo včeraj videla vso bleščečo in vabljivo iz Sončnega parka.

potem pa sva se zjutraj po pomenku odločila, da bi bilo lepo, da zaključiva z  raziskovanji naše prelepe doline.  Kajti sramota je če ne poznaš svoje okolice. Te pa kdo vpraša , kje je kaj pa te spravi v zadrego, ker si neveden in ja lepo je vedeti in  spoznati našo dolino, ki se spreminja iz leta v leto izredno hitro.
 No pa sva odšla iz kar hladnega jutra, , kjer se je nama prvo ponudil pogled na Peco in zasnežene Mozirske skozi sončni park, in mimo cvetoče češnje, ki sedaj bo počasi odcvetela, a še kljubuje mrazu  in starega šahta, ki že kar nekaj časa ni več aktiven. V njem je muzej premogovništva, ki ga se ga splača ogledati.

 Nato pa mimo vikendaškega naselja Kinta Kunte , no  pod njim

do Velenjskega jezera.; Kjer so se v hladnem jutru prevažali labodi. 
 Pogled na Uršljo goro in hribe pod njo je bil fantastičen ..

zelo lepo je tukaj urejeno na Velenjski plaži jezera, no sedaj ko ni kopalcev je pa prelepo se sprehajati tu naokoli.

Bilo je res hladno, a ker je bil zadnji sončni dan v tem tednu napovedan, ga je bilo treba izkoristiti. On je imel na rokah rokavice iz domače volne brez prstov z grelnimi blazinicami,ker ga rado zelo zebe, zaradi ozeblin, ki jih je pretrpel v otroških letih. Tako pa mu je bilo lepo toplo in je lahko užival na poti v hladnem jutru.  Ja veliko in lepo je Velenjsko jezero,

 Hitro sva nadaljevala pot čez most ter ob jezeru naprej proti Šoštanju

 Nato pa po ravnini do mostu, kjer prideš na lepo pot, ki pelje skozi industrijsko cono, ter velikanskih kupi,  premoga lignita , kupi so tako veliki ko mali hribi

lignita, ki je namenjen za uporabo v TEŠ.
Ker je bilo precej hladno sva stopila malo hitreje in kaj kmalu prišla do drevoreda prekrasnih topolov, koliko se je spremenilo tukaj.Pred nekaj časa sva bila tu, je bilo ob tem koncu Družmirskega jezera parkirno mesto in skladišče, kjer  je bil material za graditev šestega- Sedaj je bilo vse v visoki rjavi travi. A onkraj jezera kjer se že sanira to področje  so se  bleščale poti po rudarskih škodah. Sedaj so zaradi udiranja zaprte.  Nekaj časa sva hodila med topoli a  sva se čez nekaj časa hoj približala prvi  čistini ob Družmirskemu jezeru. Jaz se še spominjam , ko je bilo tu naselje, no pred kakimi 50 leti.Pogled na desno je bil očarljiv, lepo se je videlo na Graško goro, ki se je kopala v soncu

Vedno bolj sva se bližala Šoštanju . prečkala sva most  in kmalu ugledala prve znake vode.. male zalive, ar presenetilo naju je , da je  jezero tako široko in veliko. Če bo šlo tako naprej bo kmalu večje, kot Velenjsko jezero, če že ni. A tu so bili mali zalivi, otoček pa je naju oba preseneti-

  Sedaj pa se je to jezero razširilo. Ima polno zalivov , celo mali otoček je na njem.  Kljub vsemu je tu prelepo. Ob TEŠ je cesta, je reka Paka, je železnica, je kolesarska pot, je peš pot, k ribiški koči ob Družmirskem jezeru. Tako da je kar pestro tukaj. A sedaj zgodaj zjutraj je bilo še relativno mirno

 Merilec  v vodi pod nama

 Malo od TEŠ/a naprej se  nama je odprl pogled na graščino pod Pustim gradom

 Še malo naprej so vrtovi tik pri mestu s prekrasnm čebelnjakom.

 Kmalu sva prispela na drugo stran jezera, kjer sva si ogledala otok iz druge perspektive kjer so lepe klopi- PO po dobrih šestih kilometrih hoje  sva prispela do ribiške koče in krasnih klopi ob jezeru, kjer sva opazovala igro labodov, ki jih je tukaj zelo veliko po vsem jezeru, a najraje se zadržujejo po zalivčkih, ali pa se pasejo po travnikih.kjer sva pozajtrkovala, da si nabereva novih moči za pot po brezpotjih naprej sprva ob Družmirskem jezeru nato pa po rudarskih škodah do Gaber in naprej

 Po izdatnem zajtrku in toplem čaju sva se napotila naprej do jezera in tam se nama je šele jezero prestavilo v vsej svoji veličini in širini. Moj sonček---

 Šla sva nekaj časa ob jezeru in nato  je poti kar naenkrat zmanjkalo , pa sva krenila na levo , počasi navzgor  sprva po stezici potem jo je zmanjkalo in na drugi strani sva šla kar povprek navzdol kjer sva videla cesto ki pa jo je bilo tudi kar naenkrat konec in včasih je bilo tako, da nisi vedel, kam naj stopiš.  mi je nekoč dejal moj prijatelj na spletu, da če nimaš umazanih čevljev sploh ni v redu pohod. Tako se nisva niti sekirala,. Šla sva prečno preko hriba in tako prihranila dobra dva kilometra, če bi šla čez Šoštanj in nato naokoli po cesti. Sva pa bila nagrajena zato sz tako čudovitimi ledenimi slikami 

Ker je postajalo vedno topleje so tudi te krasne slike izginjale

 Sredi tega ničesar sva videla prekrasno cvetlico,po ravnem in položnem terenu. A včasih je bilo pa treba kljub temu zagristi v kolena ,ali pa iti po neravnem terenu poraščenem,  navzdol

 

slikala sem jo in postala prešerno razpoložena. Ja naporno je bilo to vse skupaj, a to je bil za naju, posebno za njega test, kolikor zmore. In res mu ni povzročalo težav. Čez nekaj preskakovanj blata in jam sva prispela na makadamsko cesto in nato  cesto , asfaltno. To je bila cesta , ki smo se včasih vozili po njej iz Gaberk v Šoštanj, a peš še nikoli nisva šla po njej. tik ob jezeru 

 tik ob vodi sva bila, kjer se pot priključi iz Šoštanja po drugo strani, kjer sva pa že večkrat tu sem prišla. Lani spomladi sem slikala tukaj prekrasne cvetove maka.

Takrat je bilo to pravo malo jezero , sedaj pa je že skoraj tako veliko , kot Velenjsko..

Ta malo jezerce, ki je nastalo pred kakimi š tremi leti se je sedaj združilo z Družmirskim jezerom in sedaj je slika taka. 

Nikjer ni več travnika ne kanalov ob njem vse je samo voda, voda._Do koder seže pogled 

Hitro sva nadaljevala po asfaltni cesti, do kapelic ki so usojene propadu zaradi ugrezanja  ki je bila za čuda še kar dobro ohranjena. Po nekaj km sva prispela na makadamsko  cesto in od tukaj se lepo vidi hrib rudarske škodeki se je dvigala in spuščala, Od tu sva videla  prispela do Gaberk kraja, ki se zelo hitro razvija. Tudi tukaj že nisva bila kar nekaj let.  Če tako na hitro izračunam sva bila tu leta 1989... Skoraj nisem spoznala kraja. Le po cerkvici Sv Urha, sem ga

Cerkev se prvič omenja leta 1545. Oltar v prejzbiteriju je posvečen sv. Urhu, je "brez podobe in vsega drugega razen svečnikov." Drugi oltar je na evangeljski strani " neposvečen in brez vsega." Cerkev so prezidali leta 1825. Nova cerkev je dobila tri oltarje. Glavni oltar je posvečen Devici Mariji, stranska pa sv. Apoloniji in sv. Joahimu. Glavni oltar je bil preprost, imel je le menzo s tabernakljem, dvema angeloma in svečniki. Nad menzo je bil pritrjen Marijin kip, okoli katerega je bila poslikana stena. Sedanji glavni oltar je iz leta 1882. Sedanja stranska oltarja sta posvečena sv. Apoloniji in sv. Luciji na evangeljski in sv. Ani na listni strani. 

Pred 1. svetovo vojno so v zvoniku viseli štirje zvonovi, tri je odvzela vojna, ostal je le eden iz leta 1774. Zvon ima podobo sv. Urha ter Jezusa na križu z Marijo in Janezom.. 

. No saj se tukaj peljeva mimo po cesti, če greva v hribe, a takrat človek ne opazi toliko sprememb. 

 Reka Velunja je  močno šumela, ko sva prečkala most  in nato po asfaltni cesti do cerkve in po  hribu navzgor

Na vrhu sva se oba z zadoščenjem ozrla  nazaj  na delček prehojene poti

ko sva prišla na vrh se je nama odprl pogled na Lubelo in kočo pod njo...in hribo desno od njega Proti Skalnemu vrhu In Vodemlji, katero sva prečila od Šenbrica .

Šla sva kar počez, kajti noge so že začele čutiti dolgo kilometrino. In bolj prijetno je hoditi po travnikih , kot po cesti z gostim prometom. Pa še za Mery je bilo bolje iti po tej poti.

pa mimo deročega potočka v Škalah potem pa še čez rudarske škode no malo sva vseeno morala po cesti z prometom, a ni šlo drugače.  Ko sva prispela v Škale z, naju je pogled na cerkvico

V Škalah na griču Brc, kakih 800 m severno od mesta, kjer je nekoč stala cerkev Sv.Jurija, stoji danec cerkev Sv.Jožefa. Ob cerkvi sta mrliška vežica in kapela, na pobočju pod njo pa pokopališče. Objekte na eni strani obdaja gozd, v smeri pokopališča pa se odpira razgled na Škalsko jezero in dele Velenja.

Cerkev Sv.Jožefa, ki jo je zasnoval arhitekt Adi Miklavc, je bila zgrajena leta 1976 in naj bi nadomestila nekdanjo mogočno cerkev Sv.Jurija, ki je po svoji tisočletni zgodovini doživela nedoumljivo žalosten konec kmalu po koncu druge svetovne vojne.
Cerkev Sv.Jožefa je sodobna zgradba, ki v oblikah parafrazira šotor kot izrazito začasno arhitekturo, ustrezno minljivemu tostranskemu bivanju človeka: strehe do tal, trikotni slavolok, preddverje podprto z zvonikom (Poles, 1998).

V zvoniku so štirje zvonovi. Dva sta nova: največji tehta 468 kg in je posvečen Sv.Jožefu, zaščitniku cerkve, manjši pa tehta 196 kg in je posvečen Sv.Juriju, zaščitniku porušene cerkve. Dva zvonova pa sta prenesena še iz cerkve Sv.Jurija: 277,5 kg težki zvon, delo Strojnih tovarn in livarn v Ljubljani iz leta 1923, poje v glasu gis. Manjši zvonček, škalski »cinklekl« (navček) pa je delo zvonarja Zaharija iz leta 1752. Notranjost, ki je povečini opažena z lesom, krasi pozlačen kip Sv.Jožefa z detetom Jezusom, prav tako spomin na nekdanjo mogočno cerkev Sv.Jurija. v Škalah in bleščeče pokopališče očaral. Tako malo, tako sanjavo in v zavetju se nama je zdelo. Nato pa po potei ob neskončnih grajah

 ter mimo vrbovega nasada in Škalskega jezera popoldne prispela domov.  16km in pol   ja za naju oba že čez sedemdeset in on kot rekonvalescent, zelo dobo, bi ocenila. Pa nii preveč utrujena nisva bila. Bo kar držalo , da bolj hodiš in si na svežem zraku bolje se počutiš

p.p..