Spomini Starega gojzarja -Čemšeniška planina, ter primerjava.

-Čemšeniška planina-

-Martinovo-

dan, ko se mošt spremeni v vino, nazdravljamo se  midva že ta drugič , na ta dan odhajava na Čemšeniško planino. Nasploh je Čemšeniška planina v jeseni pravljična. Z mogočnimi bukvami in lepo potjo z debelo preprogo listja. Če pa imaš srečo, da je tisi dan sonce pa doživiš popolno veselje in zadovoljstvo.
 Sicer sva nameravala ta dan na prvi novembrski obisk Uršlje gore, a ko sva se peljala proti Šoštanju sva videla, da je zasnežena . Pa še brez sonca je bila. Midva pa sva po skoraj tedenskem dežju si želela sonca in modrine neba. Ker sva imela s seboj psičko Mery, ki je pozimi ne jemljeva v hribe s seboj zaradi tega, ker se je sneg oprime in je kot Jeti, ter se je sneg oprime in jo je treba nositi , ker ne more hoditi. Ja izkušnje iz preteklosti so naju naučile  nekaj. V dolini je bila megla in
 Torej sva zavila proti Lokovici, ki se je skrivnostno  kopala

Tudi ko sva nadaljevala pot je nama pogled na osvetljene bregove vlil upanje, da bova dohitela sonce

 Ko sva zavila v predor pri Zideh sva vedela da na drugi strani kraljuje sonce. Sicer še jutranjih meglicah, a vsaj sonce se je počasi prebijalo in osvetljevalo travnike, svet je postal takoj lepši.

 In res, ko sva dospela do Šentgotarda je sonček ravno kar posijal čez rob

Navadno vedno obiščeva še Izlake, a ker veva od zadnjič da je v popravilu cesta, oz cerkev sva tokrat zavila kar  levo  proti Prvinam.

 Megle so se vedno bolj trgale

 Ja hitro sva dospela sem. Ter nadaljevala pot 

 iz sence ob hotelu pod Čemšeniško sva opazovala Kamniške in Uršljo goro, ki so se res bolj slabo videli, a vsaj sonce se je obetalo.

 Kar vroče je postajalo, čeprav sva hodila po senci, spominjala sva se lanske poti v jeseni, ko sva šla iz Prvin do Čemšeniške in naprej do Zajčeve koče, ter nato nazaj. Pa letošnje spomladanske. Ja Čemšeniška je lepa in ni važno v katerem času jo obiščeš.ob poti sva opazovala drevesa in panje, kako jih je narava oblikovala, ja na poti na Čemšeniško es ni dolg čas.Ta izdelek narave sem poimenovala po delu Edvarda Munka "KRIK".............................Tega pa kar dobrodušni kuža

 Ja po debeli listnati preprogi je bilo hoditi pravi užitek

 čeprav je bila senca so lepe praproti kontrastno razbile enobarvno podlago gozda. Hitro sva nadaljevala pot, veliko pohodnikov je naju dohitevalo, srečevalo in kaj kmalu sva prispela na preval oz na ravnino, kjer je sonce  polepšalo jesensko idilo.Kmalu sva prispela do razgledne klopce, kjer se vedno ustavila odžejava ter nazdravila hvaležno, da nama je dano da sva spet tukaj in seveda Mery je z veseljem pozirala. Modva pa tudi, ko je naju slikal par, rvo sem jaz njiju potem je še gospod naju

 Tako za spomin na pot, in jesen ki je res čudovita. Midva sva bila sicer spomladi že tukaj, a ker je bil takrat še on ves slaboten po dveh težkih operacijah. Sva sedaj še veliko z večjim veseljem in srečna da nama je dano spet hoditi z na novo pridobljeno kondicijo po hribih in dolinah. Pogled v dolino ni bl dober, le v dolino tik pod nama sva uspela ujeti zeleno pobočje Čemšeniške doline.Tja proti Kumu in še dalje proti Snežniku nisi razločil prav nič.A vseeno sem pomahala mojim prijateljem tam pod belim Snežnikom , že navada ha ha. Po drugi stran pa je bilo zanimivo gledati meglo, ki kot prekopavajoče mleko  vre v loncu.

 Kar nekaj časa sva se predajala soncu in opazovala na desni strani obzorja obronke Zasavske svete gore, ki se je zelo slabo videla, in sem jo precej približala, kjer sva bila prejšnji mesec.

Ter obujala spomine. Ja na najinih poteh nikoli ni dolg čas.

Nadaljevala sva pot in kmalu prišla do table z napisom DOBRODOŠLI-On se je postavil poleg in takrat sem se spomnila spomladanskega obiska 22.5. 2017  Čemšeniške planine kako je ves oslabel, shujšan , bled in z malo kondicije stal tukaj. A uspelo mu je , da je premagal zahrbtno bolezen in z močno voljo ter optimizmom osvajamo ravnine, planine in  tudi malo višje gore, kot so bile letos Peca 2127 m. Obir 2142 m,, Raduha 2062m, Olševa  1927 m.Kar je za njega bilo za letos pravo junaštvo, A s tem so se mu mišice okrepile, narava je dala svoj doprinos in tudi več kot polovico teže je pridobil nazaj. Gremo naprej, a vseeno veva in znava ceniti vsak dan, ki  je nama bil spet podarjen in se zavedava oba, da prav nič ni samoumevno. Tudi za zdravje se je treba truditi in boriti vsak dan. Nekaterim uspe, žal drugim ne. 

 Odpravila sva se naprej in po ozki strmi stezici, ki je prečilo porjavelo strmo pobočje. Spomnila sem se spomladi, kako lepo je cvetelo tukaj vse in koliko metuljev se je preletavalo od cveta na cvet

 Vmes sva pogledovala v dolino in obarvane macesne, ki so napovedovali, da zima res ni več daleč.

 Kmalu sva rispela do koče, Mery, kot vedno prvo pregleda planinca pred kočo. Koča je bila odprta . Naročila sva pijačo in kavo malico pa sva imela s seboj mrežno pečenko in še vse , kar spada pač k dobremu kosilu. Kajti prazen žakelj ne stoji pokonci , pa še Martinovo je.

 Po  dobri uri sva se odločila, da še malo pogledava naokoli, nato pa sva počasi krenila nazaj. Tudi sonce je odšlo z nama. Nekaj časa naju je še spremljalo, nato pa ga je posesala nizka oblačnost tam nekje nad Prvinami.

Nazaj grede sva opazovala še na drugi strani zanimive izrastke na drevesih , uživala v mehkem listju, ki pa žal ni šumelo pod nogami zaradi  padavin preteklih dni.

 Kljub temu sva vsa vesela nadaljevala navzdil in kmalu prispela na cesti , ki je naju pripeljala do najinega jeklenega konjička.

Sonca ni bilo več a, kljub temu je bil pogled na barviti gozd prelep

 Naju pa je spet posesal vase predor pri Zideh in kmalu sva se znašla v Savinjski dolini, ki je bila tokrat brez meglic in sonca, a zato zelo hladna in siva.

domov sva prispela z zavestjo, da sva preživela prekrasen dan poln jesenske idile in primerjav z preteklimi obiski . Večer pa sva nazdravila v dobri družbi kot se pač šika takemu prazniku,

NA ZDRAVJE ŠE NA MNOGA LETA

p.p.