SPOMINI STAREGA GOJZARJA -ŠALEŠKA DOLINA V TEH DNEH

Temni sivi pokrov je bil poveznjen na  Šaleško dolino, zrak je bil skoraj zadušljiv, nikjer ni bilo kakega znaka  , da se bo razjasnilo. A ker vreme  in čas že dolgo časa nazaj ni več najin gospodar, se odločiva po trenutnem razpoloženju in telesni potrebi in zmogljivosti, da  navadno zgodaj zjutraj odhitiva v naravo, da se naužijeva vsaj malo svežega zraka in si nabereva novih moči. Saj se ve, kdor se ne giba zarjavi.  Navadno greva v takem času okoli parka in nazaj čez Staro vas, a če je krasno sončno vreme pohitiva proti Škalskemu, ali Velenjskemu jezeru, kajti obožujem pogled na odseve in zlato rjave nianse pozno jesenskih juter.

 Pohitela sva stran iz mesta skozi sončni par, kjer je naju dohitelo sonce in nama razkrilo prekrasen pogled na rdečkasto obarvano Peco

 Nato pa sva kmalu prišla na Škalsko jezero in res nisva  bila razočarana.

 Pogled proti, Hrastovcu in konjušnici je bil čudovit.

 Oba sva uživala v prekrasnih barvah pozne jeseni , ter kormoranih, ki so kot božični okraski viseli na otočku sredi jezera. Sonce se je skrilo za oblake, a kmalu spet zablestelo v vsej svoji mogočnosti. Kot bi z oblaki tekmovalo za prevlado.

Ustje Škalskega jezera je zaradi padavin kar  naraslo 

 Pohitela sva naprej in kmalu prišla v Sončni park, kjer je naju razveselila majhna češnja z bogatimi cvetovi. Cveti vsako pomlad poletje in nato se sredi novembra spet razcvete- Zanimiv pojav, seveda sadežev ni, a je že to veliko vredno da lahko uživamo v jesenskih dneh poleg zlate jeseni obljubo pomladi v njenih cvetovih.

 Zelo bujno cveti, posebno sedaj dve tri leti nazaj po žledu, ki jo je polomil februarja 2014, a se je ob

 rasla in sedaj je še lepša sedaj še bolj bujno cveti. Ja lep je naš Sončni park v poznojesenskem barvanju. Veliko dreves je že izgubilo svojo obleko, a tiste, ki so še še toliko bolj izstopajo. Posebno so lepa jutra v sončnem parku ob vrbovem nasadu.

Ves park je kot labodji spev,kajti ve se , da čez nekaj dni bodo samo gole veje , samo spomin , a ta prelep.

Skoraj vsak dan sva šla te dneve okoli jezera, ker za kam daleč ni bilo časa. Se je nabralo toliko drugih obveznosti, da sva bila vesela, da sva sploh utegnila opraviti svoj vsakodnevni sprehod. A vstaneš malo prej in kot že rek pove :Rana ura :Zlata ura še kako drži.
Dnevi so si sledili z veliko naglico,  najini sprehodi po naši dolini ravno tako - Obožujeva jutra, ko sonce se spremeni v tisto pravljičnost, ko jutro reče dnevu Dober dan. Takrat ne potrebuješ prav nič več, kljub hladu ti je toplo okoli srca, samo to željo imaš da ta trenutek traja in traja. Zadnje čase sva se naućila posebno po njegovi težki izkušnji z boleznijo, da je važen prav vsak trenutek, da res ne potrebujemo veliko, da smo srečni. Sedaj tu !!!!

 Sončni in deževni sivi dnevi so se menjavale, kot menjavamo srajce in bluze. Včasih sonce, kontrasti pa spet dež sivina in včasih prav krasna modrina, ki te navduši popelje iz vsak dana nekam na višjo ravan .

 Opazovala sva ribiče, ki so namakali trnke v jezero

 Ter prečudovite odseve barvne da ti je postalo lepo ob pogledu na njih

Nato pa je po močnem dežju zapadel sneg 

 Po poteh je bilo kot bi hodil po plitvem potočku. A vsaj zrak je bil opran strupov sodobne tehnike, prometa itd.

 Ob jezeru se je veliko spremenilo. Otoček je bil skoraj ves pod vodo

 Sivina je zajela dolino

 Drevesa so se skrajšala za dobre pol metra, kolikor je voda narasla.

 Ob ustju jezera pa je bilo vse kot v brbotajočem loncu, vse spenjeno in rjavo

 A vsaj pot je bila kolikor toliko suha in prehodna.

Malo višje proti Radojču in Paškemu Kozjaku je bilo kar precej snega 

 Odsevi so kljub sivino bili veličastni . Tudi Velenjsko jezero se je iz modre spremenilo v jekleno sivo barvo.

 Tako, sva si dejala, sedaj sva nekaj dni obiskovala naša jezera, greva na Velenjski grad. Vsak dan ga vidim skozi okno iz dnevne če se malo nagnem ha ha celo iz kavča. Pa sva šla že na vrhu Jenkove sva ga videla , kot na dlani pred seboj

 Mimo vile Biance MIMO VILE BIANKE--Pod vznožjem Velenjskega gradu se nahaja Staro Velenje oziroma včasih trg Velenje, ki se je skupaj z gradom razvil sredi 13. stoletja. Od druge polovice 19. stoletja trški ambient zaznamuje Vila Bianca, ki je ena najlepših zgradb v trgu. Vila Bianca je bila kot graščina Spodnje ali Novo Velenje zgrajena okoli leta 1855. Zgraditi jo je dal grof Viktor d'Harnancour-Unverzagt, brat grofa Huberta, ki je bil tedaj lastnik Velenjskega gradu. Leta 1882 je zgradba prešla v roke družine Adamovič. V njo se je preselila Bianca Adamovič, rojena grofica Wickenburg. Poslopje se je v vilo Bianco preimenovalo pred letom 1885, točen datum ni znan. Lastnica vile je po Biancini smrti postala njena hči Irma, ki je takrat prebivala v Budimpešti. Irma je posest leta 1918 prodala baronu Ludoviku in baronici Bernardini Haerdtl s Turna. Po koncu 2. svetovne vojne je vila Bianca postala del splošnega ljudskega premoženja. Zgradba je bila leta 1948 v lasti Rudnik lignita Velenje-Škale, kasneje pa last Mestne občine Velenje. Grbovna plošča Karla in Biance Adamovič je vzidana na južni strani palacija v atriju Velenjskega gradu. Vila Bianca je mešanica neorenesančnega in neogotskega sloga. Poleg graščine Gorica in vile Herberstein je vila Bianca ena izmed treh historičnih palač v Velenju. Danes je v sodobno prenovljeni vili Bianci sedež Turistično-informacijskega in promocijskega centra Velenje. V vili Bianci lahko spoznamo turistično ponudbo Velenja in regije ter kupimo promocijska darila in turistične spominke. V njihovih prostorih je možno organizirati seminarje, srečanja, predavanja, izobraževalne delavnice in drugo. Vila je čudovit prostor za praznovanja in poroke. V gostilnici Bianca Gurmanka nudijo razne pijače in prigrizke. Prostor pod streho se s strešnimi okni odpira v čudovito razstavišče.

Skozi podhod  z prelepim  mozaikom , ter mimo Starega Velenja   sva se napotila po 233 stopnicah v zgodovino, kot piše na panoju ob poti. . Opazovala sva obnovljeno  smučarsko skakalnico , ki je sicer malo manjša od prejšnje. Ter na  desno navzgor proti mogočnemu stolpu.

Velenjski grad je eden najlepše ohranjenih gradov v Sloveniji. V zgodovinskih virih se prvič omenja leta 1270. Njegovi prvi lastniki in graditelji so bili gospodje Kunšperški, sledili so jim njihovi sorodniki gospodje Ptujski, nato je postal last družine Liechtensteinskih. Potem je pogosto menjaval lastnike. Družina Wagen von Wagensberg je v 16. stoletju stavbo popolnoma prenovila: napol trdnjavsko zasnovani grad je spremenila v renesančno rezidenco.

Med pomembnejše lastnike sodita konec 19. stoletja še Karl in Bianca Adamovich. Zadnji lastnik gradu, grof Coronnini-Kromberg, ga je uporabljal le kot poletno rezidenco do leta 1943, ko so ga po kapitulaciji Italije Nemci kot italijanskega državljana izgnali iz Velenja.

Po 2. svetovni vojni je grad prešel v last splošnega družbenega premoženja. V njem so uredili stanovanja, veliko notranje opreme je bilo uničene in stavbi je grozil propad.

Leta 1957 je velenjski premogovnik na gradu ustanovil Muzej slovenskih premogovnikov. . Postopoma so v njem začeli urejati prve zbirke, hkrati se je začela intenzivna sanacija stavbe

Leta 1957 je velenjski premogovnik na gradu ustanovil Muzej slovenskih premogovnikov. Postopoma so v njem začeli urejati prve zbirke, hkrati se je začela intenzivna sanacija stavbe.

Prispela sva do vrat, a žal je bilo zaprto. Bila sva prehitra odprejo ob 10 uri.

Z naslova <http://www.muzej-velenje.si/grad.php> 

mimo prelepega mostovža sva se napotila na vrh hriba nad gradom

na vrhu sva se odpočila malo odžejala in po drugi strani kjer sva občudovala grad še iz druge strani, odšla mimo cerkve sv, Marije v Starem Velenju, ter  mimo bivše pekarne,

 ter hiše

Muzej hiše mineralov predstavlja geološko zbirko mineralov sveta in obsežno zbirko mineralov s področja Slovenije. Danes je v Hiši mineralov na ogled preko 4000 različnih mineralov zasebne zbirke zbiralca in poznavalca Jožeta Rihtarja. V zbirki je edinstveni kos jantarja, ki je bil najden v Premogovniku Velenje leta 2008. Poleg zbirke mineralov predstavlja Hiša mineralov tudi gemološko zbirko dragih kamnov. Zbirka ima tudi pester izbor mineralov, ki žarijo v vsem svojem blišču pod ultravijolično svetlobo. Dodatne informacije

Ter križišča  spet na desni breg našega zanimivega mesta 

ja november se bo vsak čas zaključil a če bo še količkaj lepo vreme bova šla še kam. Kajti zadnje čase se drživa rekA

CARPE DIEM 

P.P.