SPOMINI STAREGA GOJZARJA- SMREKOVEC-ČRNO JEZERO

Letošnje poletje se je razbohotilo , proti vrhuncu. Bilo pa je zelo zanimivo. Prav za prav včasih sploh nisi mogel kaj planirati, ko pa je navadno dež preprečil pohod.Sicer se ne moreva  pritoževati, da si nisva nabrala dovolj toplote, energije in se naužila modrine in zelenja .Imela sva srečo, da sva vedno šla na pohod, ko je bilo sončno. No nekajkrat je naju  ob povratku pral dež, a ker imava zaščito pred njim naju to sploh ne prizadene. Pa še tako je včasih je prav prijetno, če te ohladi po celodnevnem pešačenju dež in te osveži-

Sredi meseca junija, malo pred kresom sva se odpravila na Smrekovec. Mimo Belih vod in nato  sva zavila na levo in v dolini ugledala zanimivo formo vivo 

in nato nadaljevala po ovinkasti cesti do parkirišča na Smrekovec, kjer sva ob cvetočem travniku 

Pogled v Šaleško dolino 

Veliko kje se pozna spomladanska pozeba in bilo je gotovo da letos z borovnicami ne bo nič

Hitro sva prišla zjutraj mimo koče, ki je že bila obiskana. Midva sva dejala da se oglasiva nazaj grede,  in v strmino, kjer je on moral počivati. Ja se je poznalo, da si še ni opomogel popolnoma od operacije. A vsak tak pohod mu da novo kondicijo, novo moč, novo upanje, da bo vse v redu. Nikamor ne hitiva. Počasi se tudi daleč pride . Pa je že tako, da je nama pot tudi cilj. Uživava ob malenkostih ki so kot kamenček v mozaiku lepote naše prekrasne deželice.

A kmalu sva zagledala vrh Smrekovca, kjer sva se kratko ustavila  se malo oddahnila in nadaljevala najino pot

stavila se malo razgledala in slikala nato pa nadaljevala pot  mimo počivajoče črede v svilnato zeleni travi 

Ter se čez gozdove in planjave  vse bolj približevala najinemu cilju

Uživala sem ob preletu metuljev nad arniko in modrimi zvončnicami 

Obožujem dolgo svilnato travo, ki rahlo veje v poletnem vetriču, ki je nežno vel čez Smrekovec

Tako prostrane so te planjave, dajejo vtis neskončnosti. Oziroma tako bom dejala, tu čas postane nepomemben. Tako polno skrivnosti in tako čarobno je tu gor, v vsakem  času leta. Sedaj poleti  prevladujejo močne zelene barve, ki dajejo vtis moči . Jeseni pa čudovito obarvane planjave , od katerih se človek težko poslovi

Midva pa sva kar nadaljevala pot pogled naprej v ospredju na Krnes in v ozadju Komen pa še naprej KSA je nama dal vedeti, da imava še kar nekaj poti pred sabo. 

Spet sva prispela na travnato ravan, katero pa so divji prašiči pošteno prerili.

 lep razgled  je nama še polepšal pot

 Včasih je bilo treba skozi gozd navzdil in potem navzgor, a se ve, če je treba pač je treba ha ha

 da se ve od kod in kam greva 

 

Nadaljevala sva in po položni planjavi, ki se je tu in tam dvigala skozi gozd in  spuščala na travnike sva  prispela   na travnik , in zavila desno , kajti današnji namen je bil obisk ČRNEGA JEZERA na Smrekovcu. Za katerega sem zvedela slučajno, ko sem na portal naložila sliko enega jezera v zaledju Šaleške doline.  jezera. Pa  me je prijatelj vprašal, ali je to jezero z Smrekovca. No potem mi je razložil , je leži in da se imenuje Črno jezero. Na koncu tega prekrasnega travnika , kjer so arnike, kot rumene zvezdice blestele v soncu  sva ugledala  kažipot, ki je naju usmeril na najin cilj. Tako pa sva spet tukaj po čudovitem svetlem gozdu  po poševni poti in prečkanju par cest sva kmalu prispela na ravnino  mimo črnega polzečega potočka bazaltne barve Mali možici so nama  kot kažipot za smer k jezeru

Tudi tu se je poznalo da je sušno leto, kajti  na tem ovinku je vedno tekla voda sedaj je samo vlažen mah nakazoval, da je tu malo več vlage 

Užitek je bilo hoditi po tako lepi položni poti.

Posebno za njega je bilo to primerno.

Letos je bila zelo velika suša in tudi tu se je poznalo to. Skale, ki so bile navadno oblečene v zeleno obarvani žametni mah so bile rjaste in sive  .Le nekaj malih krpic maha je še ostalo gor. 

Tudi jezero je bilo veliko manjše, kot običajno, a zato nisva nič manj uživala v tej skoraj prvinskosti narave. ... Mir in tisto  nekaj , saj sploh ne vem opisati, to moraš enostavno začutiti, ko te enostavno potegne vase. Pa ta barva nekaj čisto posebnega. Ni veliko, a ravno dovolj, dazaslutiš da skriva v sebi zgodbe iz davnine, ko se je tu svet šele oblikoval, ko je vulkan Smrekovec še bruhal lavo, ja , če se prepustiš domišljiji te lahko ponese zelo daleč nazaj.+Te prevzame , da zadihaš iz dna pljuč in te napolni z energijo in neskončnim mirom.
ko sva se vrnila na travnik z arniko sva malicala in metulji so nama pomagali ha ha ha

Nato pa sva se  vsa  zadovoljna in srečna   pozno zvečer vrnila mimo koče, ob kateri so  s krasno izrezanimi  motivi.


Tako to je bil letošnji obisk Črnega jezera. Hvaležna in seveda vsa presrečna da nam je uspelo  , letos , kljub njegovi  zahrbtni bolezni raku, ki pa jo je (PREMAGAL ) vsaj upava da za vedno , lahko nadaljujeva  z najinimi pohodi. - Letos sva šla samo na vrh Smrekovca in do Črnega jezera-

 Lani pa sva kot že napisano obiskala Vrh Smrekovca, Črno jezero in Komen.
https://postarihpoteh.blogspot.si/2016/05/spomini-starega-gojzarja_27.html


 To bova ponovila drugo leto, če nam bo dano in če bo zdravje. Sva pa zelo velika optimista .Pa lep konec meseca novembra vam želim 
p.p.