SPOMINI STAREGA GOJZARJA - LEPENATKA-

-LEPENATKA-

Sredi septembra- prav za prav točno  trinajstega , ki je čisto slučajno sovpadal z lanskim obiskom velikega Rogatca, sva se odpravila skozi Savinjsko dolino kjer sva v Okonini občudovala prekrasno cerkev  a ko sva krenila na levo proti Radomljam  je megla zalila vso pokrajino . taka megla je bila, da bi jo lahko rezal bi sigurno dejal, palček Smuk, kajti še cerkev na hribčku pri Radomljah se je komaj izvijala iz megla. Prav za prav sva nameravala na Veliki Rogatec, a ker je prejšnji dan deževalo in so bile korenine še vedno mokre , nisva si upala gor, da bi slučajno njemu spodrsnilo, kajti  to se pač nisva mogla privoščiti. Pa drugo leto, ko bo dobil nazaj vso kondicijo in kilograme-Tako sva se odpravila na Lepenatko.

Tako sva se peljala po prelepi  Gornje graški dolini, kjer so se meglice izgubljale v nastajajočem dnevu, ki je dal slutti, da bo višje vsekakor jasen in sončen.

 Kaj kmalu sva po vijugasti cesti se pripeljala do ovinka, kjer vedno obstaneva, da si ogledava prvi vtis jutra. Navzgor jasno nebo navzdol morje megle. Juhej lep dan bova imela.

  Ja megleno, a kljub temu prelepo je bilo opazovati brbotajočo mlečno obarvano dolino

Še par sto metrov naprej, kjer sva na ovinku pustila avto in še malo pa sva bila pri cerkvici Svetega Lenarta, ter pri čudovitem potočku z najbolj okusno  vodo daleč naokoli. 

 Nekaj časa sva hodila po ravni cesti, z prekrasnimi kontrasti ob poti ki pa se je kaj kmalu pričela strmo dvigovati skozi gozd.

kmalu sva prispela  na odprto na kraj , ki se imenuje Zgornji Špeh- kjer stoji krasna kapeliceNa drugem hribčku sva opazovala kapelico, katero sva lani obiskala-

Krave so se mirno pasle in nekatere že počivale  po zgodnji paši.- Midva pa sva nadaljevala pot in vmes občudovala velike šopke svečnikov, ki so krasili robove ob cesti..

 Zelo lepa je pot oz, gozdna cesta , ki pelje proti Sedlu Kal 1285 m. Kamor sva kmalu prispela in že sva zagledala znak z vsemi napisi in kažipoti.

Kjer sva se spravila v zavetje, kajti močno je pihalo. Tam sva  izdatno malicala se slikala z Velikim Rogatcem v ozadju, kajti prelep spomin imava na lanski 13 september , ko sva šla krožno pot, po položni gor in po skalnati delno nezavarovani strmi poti dol  do Sedla Kal , zelo naporno, a morda ravno zaradi tega nama je ostal  svež v spominu.

 Nadaljevala sva pot  proti vrhu  Lepenatke, kajti na Sedlu Kal je pihalo vedno bolj.  Sredi poti sva opazovala Veliki Rogatec in dve planinki, ki smo se srečali na  poti na Selo Kal.Ko sem z aparatom približala vrh, sem na grmovju videla , da je tudi gor močno pihalo. Samo poslikali sta se in odšli po položni poti nazaj.

Midva pa sva tudi nadaljevala pot na vrh med volnatoglavim osatom, ki pa ga jje letos veliko manj, kot ga je bilo lani.

Vmes sva opazovala  Kamniško Savinjske Alpe, ki so se na drugi strani bleščale v soncu.

Imela sva vtis, da se jih lahko dotakneva z roko

na levo stran Lepenatke pa sva občudovala Kašno planino in si obljubila da jo v naslednjih dnevih, tednih obiščeva . Res sva jo, in takrat sva videla , kako čudovito barvita je v soncu in prelepa.

 Tudi tu gor je pihala, zato sva se samo slikala vpisala in vsa vesela sem videla podpisa dveh virtualnih prijateljic, ki sta bili tu gor pred tremi dnevi.

 Nato sva se podala po južni strani navzdol, kjer sem opazila kljub poznemu jesenskemu času na tleh prelepo gosenico. Zelo me je zanimalo, kak lepi metulj se ob izlegel iz nje.

Tudi precej gob dežnikaric, sva videla ob poti, druge sorte pa ne. 

 Ta stran Lepenatke je kar strma in pot se vleče, a ker je razgled lep in toliko zanimivosti ob poti, sva kar razmeroma hitro dospela do pašnika  z veliko lovsko prežo, ki je zato zanimiva, ker ima v pritličju pasjo hišico.

 Kar kmalu sva prispela spet do cerkvice Svetega Lenarta, ki je skrita med drevesi ob čudovito žuborečem potočku z hladno vodo, katere sva natočila za domov.

 Nato pa sva pozno poppoldan se spet vrnila po ozki makadamski poti in nato naprej mimo lepih kapelic domov. Spet sva preživela lep dan v naravi vsa vesela, da sva spet uspela uživati v naravi. Molčala sva , le mimogrede sem še ujela odblesk skozi avtobusno okno v Okonini cerkev na drugi strani ceste.

 

 Bilo je kar pozno, ko sva se vrnila domov. Naslednje leto pa se spet vrneva, a tokrat na Veliki Rogatec, seveda, če bo zdravje.
P:P: