SPOMINI STAREGA GOJZARJA-1.Del-MOJ NAJLJUBŠI MESEC TEGA LETA JE OKTOBER --

1 del.
Leto se izteka,urejujem arhiv z albumi slik, kajti med letom včasih zmanjka za to. A ker kar precej slikam se je nabralo veliko foto zapisov najinega letošnjega potepanja po hribih in dolina.  Če bi me kdo vprašal, kateri mesec leta mi je letos bil najljubši, Bi takoj odgovorila , brez razmišljanja:
Mesec oktober.  Toliko sonca svetlobe in pestrosti, kot je nama nudil mesec oktober, tako da sva še sedaj pod vtisom  pestrosti, dogodkov , raznih pripetljajev , ki so naju razveseljevali nama napolnili baterije, da me  še sedaj v tem temnem dnevu sploh ne moti sivina decembrskega dneva . Skratka mesec, ki je naju napolnil z optimizmom dobro voljo in novim upanjem za boljši lepši jutri.
Konec septembra sva namreč  izvedela prekrasno novico iz UKC v Ljubljani, da je mož prebolel raka,tako da sva vsa presrečna delala načrte, kam jo mahneva. Kajti treba je bilo nadoknaditi malo bolj upočasnjeno dogajanje in bivanje v naravi.Prvo sva krenila skozi  prelepo Savinjsko dolino in skozi Šentgotard, do Čemšenika, kjer so ravno obnavljali cerkev

Nato pa sva malo naprej videla prekrasno cerkev sv. Primoža (obljubila sva si , da jo naslednjič obiščeva,)

Midva sva nadaljevala načrtovano pot proti Sveti planini, a grede sva se ustavila še na Vrheh, kjer je čudovita cerkvica Sv. Lenarta.lepa je in na tako lepem kraju stoji.Ter planinski dom na Vrheh. Tu sva si vzela čas se malo oddahnila , ha ha od vožnje. Avto sva pa potem pustila tukaj in peš nadaljevala pot do Svete Planine, kjer še tudi nisva bila.

tu na križišču cest stoji spomenik v spomin in opomin, da nikoli več ne bi bilo vojnih strahot in grozot. 

Nadaljevala sva pot  pa se vmes ozirala nazaj po prekrasni pokrajini.

 tudi pod domom je spomenik. Meri se je kar postavila obenj, tako da sem jo morala slikati

 Nadaljevala sva pot po ravni cesti in vmes občudovala prekrasne mušnice, ki so rasle nad cesto

Ko sva prišla iz gozda sva videla, da precej ljudi gre proti vrhu. Potem pa sva zaslišala še zvon, ki je vabil k maši. Tudi precej avtov je naju prehitelo. Midva pa sva lepo počasi šla, ter občudovala krasne kapelice in križe ob poti- Zelo lepi so ti kraji. h cerkvi, ki sva jo videla prav na robu gozda  a vedno bolj sva se bližala 

 Ko sva prišla do prvih hiš,  tam ob klopeh so sedeli obiskovalci  cerkve in vrha Svete Planine, ...pred gostilno mislim, vsaj da je bila -"Oziroma kraj, kjer Bog roko ven moli", so dejali včasih v naših krajih hi hi, . in nato sva prišla do cerkve z čudovitimi vrati. Vstopila sem in res je bila maša. Skoraj do konca sem bila pri njej,in opazovala res lepo  notranjost cerkve ...lepa je ta

Župnijska cerkev Imena Marijinega na Sveti Planini

z krasnimi freskami,in kar je za mene bilo novo zvonik je bil poleg cerkve in ne spojen z njo


 nato pa sem šla k možu, ki je s psičko čakal na trati pod prekrasnim drevesom. Skupaj sva odšla na vrh, kjer je bilo že kar nekaj pohodnikov. ti so nama povedali kje je kaj v dolini in vrhovi , katere sva vdela zvrha. Še slikali so naju

Nato pa sva se počasi vračala z druge strani proti cerkvi Sv. Lenarta na Vrheh. Prej pa sva si še vzela čas in se oddahnila in malicala,

kajti pred nama je bilo še kar nekaj poti oziroma km. Kajti dan je bil bolj podoben izletu in ne pohodu. Včasih je treba našo deželo  raziskati tudi na tak način.
 Odločila sva se da se ne vrneva po isti poti, ampak sva zavila navzdol proti Preboldu. Ko pa sva prispela do priključka za Mrzlico va se na hitro odločila da greva na kavo na Mrzlico. Kajti tu gor je zelo lepo, ko so bili še otroci mali, sva hodila z njimi in najinimi  starši večkrat na piknike tu gor. Seveda je bilo to skoraj več, kot pred 40 leti, a tudi sama se sedaj vsako leto vračava tu gor. 
 Pripeljala sva se na parkirišče in potem po čudovitem razsvetljenem gozdu. Kako lepa je jesen tu gor pa še posebno

do koče in nato sva peš odšla na vrh Mrzlice. Vsa vesela sva opazovala hribe okoli in okoli. Ter delala načrte, kje bova naslednjič na kakem vrhu

 Z vrha sva občudovala prekrasno paleto jeseni in kočo, ki je kot mali biser se skrivala sredi obarvanega gozda.Malo pod vrhom sem opazila celo malo preobjedo, ki se je še obdržala, kljub jesenskemu času

 Mery je vsa ponosna sedela na vrhu kamnitega  smerokaza

 

 Seveda sva se tudi midva ovekovečila za spomin na ta zelo lep  začetek sončnega vročega jesenskega meseca oktobra.

 Malo sva se okrepčala obujala spomine na pretekle obiske Mrzlice, ter nato vsa zadovoljna odšla in se počasi napotila domov, kamor sva prispela pozno zvečer.
Naslednji dan,  sva se prebudila v čudovito  jasno jutro, ki je napovedovalo topel jesenski dan. Odločila sva se za obisk Velike planine in Kašna planine.
Ko sva se pripeljala Šaleške doline,ki jo je pričela zagrinjati megla komaj malo in spet  naju je zagrnila megla v Savinjski dolini

A k sreči se je hitro dvignila tako hitro, da ko sva prispela do Radomelj sva se že vozila v jasnem jutru. 

 Kaj kmalu sva prispela na preval Podvolovjek, kjer sva zavila na levo, med  belimi pobočji v senci. Ja jesen je kljub soncu zjutraj kar pestra.

 Na parkirišču za Ušivcev ni bilo nobenega avta. Ker je bil ponedeljek . To nama je bilo kar všeč. Kako lepo so žarele bukve na poti navzgor.Pa modro nebo, je kar ublažilo jutranji hlad, ki se je zalezel v kosti, a sva ga hitro premagala z hitro hojo . Rada imava mir v planinah, saj človek prav za prav zato hodi v planine, da se izogne hrupu nižine.

 Jutro sva dospela do stanov in naprej do cerkvice Marije Snežne. Tam sva pozajtrkovala za cerkvico, kajti tako je pihalo, da sva kar hitro odšla nazaj. Opazovala sva gore na drugi strani  zelo lepo se je razločilo vse.

 Nato je prišel par srednjih let in on nas je slikal, midva pa njih.

 

A potem sva kar hitro odšla. Bilo je sicer jasno, sončno a je tako strupeno pihalo. Po senci se je kljub odmikajočemu jutru še vedno zadrževala slana Pa še tako je želela sva si na Kašno, tam še nisva bila tu na Veliki planini pa vsako leto po dvakrat.

 ki sva dospela do odcepa za Luče in Kamnik sva zavila navzgor proti Kašni planini.

Kašna Planina...

O Kašni planini sem sicer že napisala blog, samo na kratko, ker mi je bilo tako všeč. Obema ! In je bil navdušen na prekrasnim razgledom v  dolino in predvsem na gore. Ki so se bleščale v soncu. Ni bilo vetra, Potem obarvano pobočje, sicer že kar precej odpadlih listov z borovnic, a vseeno in jasno modro nebo, žareče krošnje dreves, so človeka povsem prevzele. 

Prvič sva bila tukaj , a sva si obljubila tu sem se še vrneva. 

Skozi ožarjene krošnje sva opazovala Veliki Rogatec , kjer sva bila lani , pa Lepenatki, kjer sva bila pred 14 dnevi, ja toliko lepote in prostranosti, Lipa pri pastirskem stanu se je bleščala v soncu

Lepo se je videlo v Gornji grad 

tu je kraj kjer se lahko zazreš v nebo, ali pa enostavno se predaš tišini in prostranosti  , ko sva že nekaj časa hodila sva prišla do kala , ki je odseval modrino neba. Kot očesca so se nama zdela ta mala jezerca

Ko sva prispela na vrh sva se prepustila brezčasju. Mery je zadremala midva pa sva se prvo slikala potem pa se prepustila vsak svojim mislim in lepoti gora  

Sonce se je že krepko nagnilo nad obzorje, ko sva vsa zadovoljna in srečna, da je nama uspelo obiskati ta biser naše dežele.

Konec prvega dela.Moj najljubši mesec  tega leta  je Oktober 
P.P.