Spomini starega gojzarja.. LOM nad Topolšico 884m

 KO DAN POSTANE , DAN ZA SPOMINE-

Po deževnem večeru., ki je pobelil celo Uršljo goro,

sva zjutraj le uspela izpolniti obljubo, da greva na najin vsakoletni pomladanski pohod na Lom  880  m nad Topolšico.. Že kar nekaj let se vračava tu gor, kjer je res lepo. Navadno greva spomladi, ko v Termah v Topolščici cveto oleandri ,

Tako so cveteli lani oleandri v parku, letos pa malo manj, rdeči so bili še vsi v popkih, a ivanjščice so bile v polnem razcvetu. cvetk na travniku.

Tako da sva kar pozabila na rdeče lepotice ter uživala v belini

Žal so vse bile obrnjene prti soncu...A do njih bi s te strani težko prišla 

A vseeno sva uživala v tisočerih cvetov , ter seveda v ostalih , kolikor je pač že bilo na voljo. Negnoj,ali zlati dež pa še se ni razcvetel-Škoda....

Nekaj časa sva opazovala to lepoto, a ker je večji del bila še v senci sva kar hitro nadaljevala med številnimi avtomobili do table, od katere se je na robu vila ozka steza , ki vodi do najinega cilja.

ter  ob bolnici  ivanjščice. Lani sva bila štiri dno bolj pozno je bilo vse bolj razcveteno, no ja za prve lušte sva imela dovolj lepot na ogled. Nekaj utrinkov cvetja 

Prijetna pot nekaj časa vodi skozi gozd s prekrasnimi drevesi. Nekaj je asfalta in  nekaj poti skozi valujočo travo nekaj makadama.. Skratka pestra pot. Od začetka posebno, ker sva bila ravno po dežju je bila prva etapa ozke poti spolzka, tako da sva že kar takrat sklenila da greva nazaj potem okoli po asfaltni cesti. No spolzka pot ni bila ovira, da ne bi uživala  po gozdni potki navzgor. Cvetje visoka drevesa s prekrasnimi zelenimi odtenki, ter petjem ptic, ki so prepevale hvalnico materi Naravi..

 Potem sva po petih ovinkih kmalu prišla iz gozda ter po stezi na  rosnem  travniku, prispela na asfaltno cesto ki naju  je vodila do prvih hiš zelo lepo urejenega  krajakjer sem slikala njega ob kolesu s cvetjem na krmilu.. Midva pa sva  kar kmalu prišla spet v gozd in  na naslednjem travniku 

zajtrkovala, ter občudovala modrino metuljev ob poti. Potem pa spet skozi gozd po makadamski cesti obrobljeni s cvetjem zlatic, in ostalim cvetjem. Na naslednjem travniku , kjer vedno počivava, tudi tokrat sva. In nato med bujnimi lipami 

spet nadaljevala pot Ta del poti je najdaljši a lepo speljan po gozdu.

Pot je speljana med  cvetočim cvetjem ...

. Ko pa sva prišla ven pa je  naju čakala klopca ob križu, na katero imava lepe spomine, tu sva pred kakima dvema letoma dohitela dva Slovaka, katera sta naju prehitela  travniku, kjer sva midva počivala.

Zapletli smo se v pogovor. Bila sta v Topolšici na dopustu kot vsako leto, poznala sta vse vrhove okoli Šaleške  doline.. Midva sva takrat  odhitela naprej, a na vrhu sva bila toliko časa, da sta prispela za nama potem pa  smo nadaljevali nas prej prekinjen pogovor.

Šalili smo se, ja zanimiva so taka srečanja Eden je bil geeolog drugi poklicni fotograf, ja veliko kaj smo se pogovarjali. Kaki je  sedaj  pri  njih, ko so se odcepili od matične domovine Češke, isto sta, tako kot pri  nas nekateri, kritizirala bivšo skupno državo... No pa smo pustili politiko kmalu na stran in se menili bolj zanimive vesele stvari. Pogovarjali, smo se v nemščini in hrvaščini, katero sta obvladala... No in tudi tokrat, sva se menila o njiju. Po kratkem počitku na klopci sva tokrat

 sva  mimo  preže ter s pogledom  na cvetočo reber pohitela

po cesti ob  kateri stoji preža ob opuščeni kmetiji je vabila da greva naprej. Pa sva šla... Na desni strani se je odpiral pogled proti Uršlji gori malo bolj levo pa  Pohorju, Slemenu in Razborju

 na Uršljo goro ki pa se je že znebil že  precejšen del bele prevleke  iz snega.. 

Kontrasti v globeli so dodali še piko na i temu pomladnemu dnevu. Nato pa spet skozi čarobno obarvan pomladni gozd

Spet čez gozd in mimo vikendov, s prekrasnim cvetjem 

 

rosa je še povsod krasila cvetove in travo. Ob krasni kapelici 

 pri kmetiji, kjer sva pogrešala  psička Kokija, malo sva že prej dvomila ali še sploh živi.

 Imel je 13 let. Res ga ni bilo več, pred hišo ga je povozil brezvesten voznik!

 ☹️😥lani je spal, bol je že malo naglušen in malo slabo je videl-- postajalo je vedno bolj vroče. Hitro sva nadaljevala pot po čudovito zaobljeni pokrajini na Lomu. Vedno sva bila prepričana, ko sva se vozila na drugi strani na Uršljo goro proti Zavodnjem, , sva vedno mislila daje tu brežina, ne pa tako krasna planjava,

 katero krasijo lepo urejene kmetije in travniki, kot krona vsemu temu pa je najvišji vrh Topolšice Lom 884 metrov. S krasno urejenimi klopmi, vpisno knjigo ...

Lepo je na vrhu

Kar čutiš  dobro energijo pod krošnjami dreves --

lepa je pot, prijazni ljudje, Ja vse bi lahko dejala , da je v superlativih. Pač napišem kakor je ! Dan danes  je to še vse bolj cenjeno v tempu , ki jo narekuje vsak dan v dolini v borbi za čim boljši za vsakdanji kruh. Ljudje postajajo vse bolj zaprti vase, vsak skrbi le še za sebe, za druge mu ni mar. No so tudi izjeme. Tu še začutiš tisti pristen dotik podeželja, ki ti da občutek domačnosti ....

Ron je z gospodarjem nekaj časa  delil najino pot. A ker sva bolj počasne sorte, je odhitel naprej.. Sva se pa potem zabavala, kajti moj je dejal, :Si videla kako hitro je pes šel, sem  kmaj dohajal?! Ha ha, Jaz pa sem se takoj spomnila na nekaj let nazaj , ko sva šla na Storžič, pa se nama je od začetka pridružila mladenka, smo šli skupaj še malo dalj, kot do odcepa za Škarje in Žrelo. No midva sva šla za Žrelo, ona pa tudi, Moj je korakal za njo, kot bi imel 30 let ne pa že krepko čez sedemdeset. No potem pa sva se le odločila za počasnejši tempo. Tako da sva na vrh Storžiča potrebovala 5 ur namesto treh ... Se še pa večkrat smejva na ta račun, pa še več takih prigod je bilo  ko pozabiva, da volja je eno , , da duh je močan a meso je bolj slabo ...

Lep kuža s katerim smo kar nekaj časa hodili skupaj. Njegov prijazni gospodar ovedal je nama še za drugo pot z Loma , tako da bova naslednjič poskusila še tam iti. 

 Ja tako je, že več kdo se je ponudil da bi naju spremljal na poti, ali midva njega, pa se ne mreva odločiti za to, kajti stvar je taka ,  to ugotavljava: Da vsako pot duplirava. Tu gor piše da je 1. 45 minut, midva sva hodila s postanki in malico vmes tri ure. Ja pač tako imava čas in zakaj ga ne bi izkoristila. Sva vso življenje morala hiteti sedaj pa imava ta privilegij, da čas ni več najin gospodar.

Pogledovala sva na vrh Uršlje ki je vedno bolj postajala rjave barve...Še zjutraj je bila pobeljena

hitela sva za njim

kako lep motiv

Sedaj hodiva skozi po senci, a kljub temu me je sonce opeklo Ja drugič bo treba imeti klobuk-__Pot nazaj je bila do odcepa po isti strani potem pa sva zavila naokoli po asfaltu da sva se izognila drseče poti

Tudi Topolšica je prijeten kraj. Včasih hodimo čez zimo na plavanje. Drugače pa je tako je bilnica tukaj, ja vsak reče ja da mi le ni treba iti na preglede, ali v bolnico ...

Ja vsaka medalja ima dve plati tako je udi tu... A če gledaš malo naokoli so lepote kraje ki vedno znova in znova privabljajo.... 

Ja vzljubila sva ta kraj vedno znova se rada vračava. Vedno po isti poti, a vedno je drugače tukaj. Lepo je, vredno vsakega obiska ,se že veselim naslednjega leta 

Tudi pikapolonico sva našla -.....

Pa cvetje kot gobe .....

zelo lepo okrašeno ob cesti v terme 

lep prijetno na pogled

drugače ne trgam cvetja , res zelo redko, a tega sem potrgala da mi še danes krasi vazo in mi pred oči pričara , prekrasen dan včerajšnjega dne...naj vsakemu pričara lepo sončno poletje

Rosa se je že davno osušila ko sva se pozno popoldne  vrnila v dolino, a ostal je še vedno spomin na čudovit ovoj ,na travi, kot solze, ki izpirajo nečistočo iz našega okolja.

p.p.