Spomini starega gojzarja-Lepota Šaleška doline iz ptičje perspektive

Sončkova pot, 

So stvari , ki jih včasih kar odlagaš in odlagaš. Nekaj zaradi drugih obveznosti, ki pač prevladajo v danih razmerah lepega dni. Ena takih je bila, krožna poti iz Velenja, čez Šmartno, Konovo, Šenbric , Skalni vrh, Vodemlja , po grebenski poti v , Hrastovec , mimo Škalskega jezera spet nazaj domov iz druge strani.  

Imela sva srečo, da se je po deževnih dneh  nebo izkristaliziralo, da je bilo čisto kot modro oko nad našo dolino. Tudi malo se je otoplilo, nasproti minulih dni, ko je še bilo tako hladno, kot bi bil mesec marec. ne pa  druga polovica meseca maja...

Zjutraj sva prvo peljala Mery na kratek  sprehod, žal  ona ne zmore več tako dolge poti, nato pa preko cvetočega Šmartnega s parobki dišečih binkoštnimi nageljniter obraslih hiš s cvetočimi ovijalkami 

Cerkev svetega Martina v Šmartnem se je ostro odražala na modrem nebu. .. Pospešila sva korak, med  rumenimi obrobami ceste kar kmalu prišla na začetek asfaltne ceste , pogled čez na  opuščeno  staro pokopališču je pela  nitna kosilnica, kosa, sem se pošalila možu, "Na božji njivi tokrat ne kosi Matilda ampak delavec komunale." Zelo vneto je kosil, da ga je kot obstret obdajal oblak  cvetnega prahu, ali pa samo prah...kamor se bomo mi vsi nekoč povrnili.....

Ob prihodu z gozda se nama je odprl prvi pogled na Zahod na Peco v ozadju, ter zelene gozdove nad dolino.

rada greva skozi Konovo, lepo urejeno naselje, pa koliko se je spremenilo od takrat recimo 55 let kar sva prvič skupaj hodila tod okoli. Za prvi maj smo šli peš na Graško goro k sorodnikom. Me je on peljal pokazati ha ha ha ha ha .. 

Ja hiše so zrasle, kot gobe po dežju, pa saj ne samo tu. Veliko se je spremenilo povsod v dobrih pol stoletja, kar midva skupaj vandrava skozi življenje , ramo ob rami

 Lepo  je urejeno  naselje  Konovo

Pa račka za ograjo. ter blesteč šopek ivanjščic na drugače pokošeni trati.

Na koncu Konovega sva srečala moževega sošolca, , s katerim se nista videla že dve desetletji. Prijetna so taka srečanja. Malo smo poklepetali .Slikal naju je nato pa sva se kar hitro odpravila naprej skozi zeleni gozd  na travnik s prekrasnim travniškim cvetjem in vrtovi ob hišah

ter  kmalu se povzpela do Šenbrica s prekrasnimi kapelicami  razgledom na del  Šaleške doline ter gora v ozadju.

Lepo je tu gor, krasna cerkvica ,

 lep razgled,

pa sva krenila s ceste ob tabli peš pot 

Med cvetočimi jagodami po travniku navzgor. kjer sva srečala prijaznega domačina, ki sva ga povprašala za pot.

 Kajti na ta Skalni vrh sva šla že iz več smeri. (Na zahodni strani sva enkrat šla po krasni gozdni cesti , ki pa jo je kar naenkrat zmanjkalo. Malo sva vedela v katero smer morava iti, a je bila taka strmina, da me še danes bolijo noge ko se spomnim na plezanje praktično po vseh štirih navzgor.. No prišla pa sva!!!)

Prijazno je nama razložil, da sva na pravi poti, da je shojena, da pa je zelo spolzko ,da bi bilo morda bolje da greva naokoli. Pa da je shojena. Midva sva se samo nasmejala in dejala da gor bova že prišla ,da sva vajena spolzkih , blatnih poti. Pozneje sva se menila obujala spomine na pot Bohor iz Lesc  ,kjer sva skoraj do kolen brodila po blatni cesti, kjer so spravljali les.. Pot Na Olševo pred leti, pa še v temi...No to so že druge zgodbe .... Pot na Lisco pred leti iz Polane...itd.. ker je pač v preteklih dneh lilo. Pa sva ga potolažila da navzgor bova že prišla, nazaj greva pa tako, ali tako po grebenski po drugi strani nazaj. Od začetka je bila pot zelo lepo položna po gozdni cesti, ki pa jo je tudi zmanjkalo, a potem naravnost navzgor. Pot nam ni delala težav 

  navadno sva šla na Skalni vrh okoli po asfaltni cesti, a odkar se malo izogibava takih cest sva tokrat rekla greva gor počez po strmini, kjer sicer še nikoli nisva šla. A ker rada raziskujeva ,sva dejala nekam bova že prišla in tudi sva. Sprva po položni cesti.

Ki jo je kmalu zmanjkalo. Nato pa naravnost navzgor.

 Do gozdne ceste, malo pod vrhom pa sva spet prišla na  široko cesto, ki sva jo kmalu prečila in po lepo uhojeni stezi dospela na Skalni vrh.

Kjer pa je tako strupeno pihalo, da sva se samo slikala in stekla navzdol do Vodemlje,

sprva po listnati poti ,sva kmalu prišla na cesto ,ki pa se je na odsekih bleščala v odsevih dreves  Že sva ugledala svetlo na koncu temnega gozda 

Razgled tu ni tako lep, kot pozneje na grebenu Vodemlje, a vseeno sva lahko lepo videla grad skakalnico in del mesta Velenja. 

Na zahodno stran pa se lepo vidijo Škalske Cirkovce, Graška gora,  s Pohorjem v ozadju, če je dobra vidljivost se lepo vidijo Koralpe Avstriji . Tokrat s tem pogledom  ni bilo nič. 

kjer sva malicala, ter uživala v brezvetrju potem v preletu metuljev in pogledu v modro nebo in planine naokoli, v dolino se je slabo videlo.

 Nato pa sva se napotila naprej proti Hrastovcu, po grebenski  poti. Ki je res sanjska. 

 Ne morem si pomagati, če so mi pa všeč gozdne poti obkrožene z dišečim  cvetočim cvetjem,

krasnimi kontrasti, ki kar čutiš kako te preplavlja lepota narave in te polni z energijo. Tu je bilo vse polno cipresastega mlečka, ki je širil tako omamen vonj  po medu, imela sem vtis, kot da imam pred sabo kozarec slastnega dišečega domačega meda.

Tam na robu pa sva vsa očarana obstala. Kajti lepo počiščena reber s klopcami in celo dva vetrolova sta se veselo igrala z rahlim vetričem malo nižje. A razgled je bil kot za bogove ustvarjen. Vsa dolina je ležala pred nama. Usedla sva se v toplem

 soncu na klopco

 in se predala razgledu ki se je nama ponujal. Ja lepo je svoj kraj videti iz ptičje perspektive. Tam izza zahoda so se kopičili temi oblaki, ki so dolino polepšali v kontrastnih odtenkih... Vsa dolina kot na dlani... Lepa mirno delujoča, kot da bi se še TEŠ zavedal da ne sme motiti te idilične podobe, se ni kadilo iz dimnikov. (ah ja je menda bil v remontu tudi kurili niso več , kljub skoraj zimskim temperaturam minulih dni)

Škalsko jezero je ležalo tik pod nama. Ko ga skoraj vsak dan obhodiva in ja nama se zdi, da ni tako majhno,  a od tu gor sva imela vtis, da je skoraj izgubljeno med zelenjem ,da bi ga lahko zajela v obe dlani rok.

Raziskovala sem okolico klopi , ter uživala v brezvetrju soncu razgledu , skratka življenju...

Pogled v senco   čez Teš na Stari grad nad Šoštanjem, Skorno... V ospredju pa se je v kontrastnih barvah lesketalo Družmirsko jezero z zelenimi čudovitimi travniki nad njim  ... 

Samo opazovala sva to lepoto doline, ter bila hvaležna , da nama je dano da jo lahko vidiva tudi iz ptičje perspektive.

Čisto drugače dojemaš, širino dolžino prostora doline. Ni tako majhna kot zgleda v dolini.. Ja uživala sva v modrini neba, ki pa so ga čez kako uro prekrili 

temnimi   oblaki,

ki so na zahodu že blagovolili zmočiti  Raduho in Mozirske.

Še zadnji pogled v dolino, ja treba bo iti

Ko sva že odhajala sva videla malo niže klop narejeno iz štora  s srčastim naslonjalom . kljub bližajočim temnim oblakom , sva se spravila nanjter  posedela na srčkastem prestolu, ter se imenitno zabavala...

Ja res precej klopc, take in take oblike, a važno je , da so in služijo svojemu namenu. Počitku in opazovanju, lepote  doline pod sabo--- Ja ni kaj lepo delo. Izvirno!

Midva pa se nisva in nisva mogla posloviti od tega sončnega grebena. A  kot vse lepo se je bilo treba odločiti in oditi. 

Pohitela sva navzdol še po sončni rebri. Pot je postajala vedno bolj pokonci postavljena ,

 Nato pa stekla po dišeči strmini, pot je namreč bila obrasla z dišečim cipresovim mlečkom. Omamno je dišalo po medu.

Le še zadnji pogled  na klopi in čistino, kjer sva uživala ta dan. 

Skozi skalno in kar gozdno pot označeno   z rumenimi sončki, tako da ne moreš zaiti. Vsa zahvala. Lepo je hoditi po označenih poteh! Posebno če ne veš smeri, ali poti. No midva tu že veva kam in kje  

zato  sva zavila levo po bližnjici,

Vedno temneje postaja...

Tako tu gre cesta levo midva pa greva naravnost navzdol

Prav za prav imam rada kamnite poti, so bolj stabilne, kot ilovnate, kjer včasih greš en korak naprej , pol pa nazaj ha ha ha

Tudi na skali na tleh je bil sonček tla malo naprej pa tako lepo spolzka sem jih morala objeti tako žalostno so delovala. Pa da ne bi kdo mislil da sem padla ha ha ha ha.... No ni bilo panke...

po gozdni strmi poti, sva si prihranila skoraj km poti po asfaltu in  ob robu travnika in nato nato na cesto mimo Hrastovca stekla po cesti. Kajti že je pričelo rositi

Ja če je  treba nama uspe se kar naglo stopiti. 

Če je treba se tudi hitro pride domov. Tako hitro, kot sva tokrat prišla iz skalnega vrha ,oziroma z grebena še nisva nikoli.

v vznožju Hrastovca prekrasne grede s cvetjem, ki pa je žal že precej odcvetelo

Še zadnji pogled čez Škalsko jezero levo  na pogorje  Vodemlje s Skalnim vrhom 790 m- Na desno pa je Lubela, ki sva jo obiskala dan zatem...Ja sončkove poti so res privlačne in prijetne za hoditi Mimo Škalskega jezera sva kmalu prišla v gozd kjer  pa je nehalo deževati. Tako, da sva zavila na domače dvorišče v soncu, sicer res segreta, kot bi naju nekdo vključil na sončno  energijo, ki pa sva je bila res polna z lepimi vtisi vred. .

p.p.