Ob urejanju fotografij v album za meseca maj, pregledujem slike in se nasmehnem ob pogledu na posnetke, ki so nastali na Zofijin dan 15tega maja. Ko sva izkoristila dopoldan še kolikor toliko sončen za potep na naš Šaleški Triglav Paški Kozjak .Lepo se je spominjati
tega potepanja po vrhu Šaleške doline, ki je vedno prijetno.
Prebudili smo se v krasno sobotno jutro sredi meseca maja.
Čeprav ni najina navada , da hodiva čez vikend kam, a zadnje čase nisva več izbirčna, kar se dnevov tiče. Kajti tako malo jih je , da sva vesela, če lahko ujameva lep sončen, kolikor toliko topel dan, za obisk narave malo izven doline. Tudi tokrat se je pokazalo, da še aprila ni izgubil svojega vpliva, čeprav je bilo že sredi maja. Oblaki na nebu so se podili, kot za stavo in grozili da bodo povsem zakrili modro nebo in sonce... ker je Mery bila še kar v dobrem zdravstvenem počutju, pa ker je tako zavijala z očmi, ter hodila za mano, ter njim , sva oba skoraj istočasno dejala ,naj gre zraven, jo bo pač nesel navzdol. Pograbila je svojega medvedka in z njim tekala iz prostora v prostor, vsa vesela da je slišala besedo "Greš zraven!" .Drugače ji rečeva, če ne gre zraven. Boš doma ostala pazila hišo, midva greva v hribe, ali trgovino. Takrat se navadno kar spravi v svojo košaro...
Kot bi hotela dokazati, da se dobro počuti je veselo hodila pred nama in vneto
mahala z repom, češ saj zmorem !Tu in tam pogledala nazaj , kot da naju vabi naj stopiva hitreje. A nisva še predobro veva da bo še pred koncem poti pričela zaostajati potem pa že se dotika i s smrčkom navadno moje noge ,Češ daj nesi me ne morem več...
Pripeljali smo se malo pod križ ter pustili avto ob cesti, ter se prvo napotili proti Visokem 991 m.n.v. Opazovali smo igro sence in sonca na Štrukljevem vrhu . Ko sva prejšnji mesec bila tu, Mery ni bila zraven, pa sva dejala ni daleč pa lahko gre. Kako je bila vesela !
Kako je že trava ozelenela od prejšnjega meseca , pa tudi topleje je bilo brez vetra, sva vsa vesela bila na začetku poti.
Pri tej lični mizici s klopmi smo se samo za trenutek ustavili, sva se pa zato malo dalje ustavila ob prekrasnem razgledu kontrastov pod 
seveda dobre volje nikoli nama ne zmanjka. ja lepo se je tako od srca nasmejati. 
Njemu je bil tako všeč, da je kar stal in užival na robu planjave in brez besed vpijal vase lepoto trenutka. Nato pa sva se kar hitro bližala Visokemu,
za njim pa je sonce še vedno obsijalo vrh Špika katerega bova potem obiskala .
planote. Tudi cvetja ni manjkalo. Popki šmarnic, ter kukavic in tevja .Hitela sva navzgor, proti Visokem . Smreke so se temno odražale na senčnatem hribu kajti kar nenadoma se je še bolj 
pooblačilo se je in hitro sem slikala spomenikin njega
ter nato sva pohitela navzdol kajti strupeno je pihalo, res ne bi rada da se kateri prehladi, čeprav no ja sva že kar utrnjena, a nikoli ne veš, če ima vrag mlade
Tudi nazaj grede se tokrat nisva ustavila ob mizici
Hitela sva nazaj na najin drugi cilj na Špik
Ko sva se vračala ,je nebo nad dolino še dodatno pridobilo nekaj temnih oblakov.
Lepe so take kontrastne barve. Deluje vse skoraj neresnično
Nazaj grede z Visokega sva občudovala kontrastne igre svetlobe v globeli pod nama
Nato pa pohitela proti drugi strani še na Špik, ker sva ravno tu. Meri se je takoj ulegla pod skalo in čakala da jo bo kateri nesel naprej. Ja tudi ona čuti spremembo vremena, ne samo midva...
Cerkvica Sv.Jošta se je bleščala v soncu
Pot na Špik je bila kar izprana , ja letos to sploh ni čudno, ko pa skoraj vsak drugi dan dežuje.
Sredi mlakuže na cesti sem ujela mavrico v vodi
Kapelice in cerkev pri Sv. Joštu so vedno zanimive za ogled
Pa naj bo sonce megla ali dež...Ko smo 
vračali smo se okoli po cesti tako da je Mery lažje šla malo pa jo je nesel nazaj . Ob vrnitvi s Špika je nebo povsem potemnelo, kar hitro sva stekla do avta in po nekaj metrih vožnje so že zabobnele prve kaplje po strehi.
Ko pa smo prispeli v Velenje je nebo bilo sončno in seveda brez dežja 
Čeprav sva tokratni izlet morala malo hitreje končati, kot običajno je najina navada, sva kljub temu bila zadovoljna , nadihala sva se svežega zraka se razgibala , napolnila baterije , ja ni kaj dan sva prijetno preživela, kljub morda malo hitrejšemu povratku domov.
p.p.
Čeprav ni najina navada , da hodiva čez vikend kam, a zadnje čase nisva več izbirčna, kar se dnevov tiče. Kajti tako malo jih je , da sva vesela, če lahko ujameva lep sončen, kolikor toliko topel dan, za obisk narave malo izven doline. Tudi tokrat se je pokazalo, da še aprila ni izgubil svojega vpliva, čeprav je bilo že sredi maja. Oblaki na nebu so se podili, kot za stavo in grozili da bodo povsem zakrili modro nebo in sonce...
mahala z repom, češ saj zmorem !Tu in tam pogledala nazaj , kot da naju vabi naj stopiva hitreje. A nisva še predobro veva da bo še pred koncem poti pričela zaostajati potem pa že se dotika i s smrčkom navadno moje noge ,Češ daj nesi me ne morem več...
seveda dobre volje nikoli nama ne zmanjka. ja lepo se je tako od srca nasmejati. 
za njim pa je sonce še vedno obsijalo vrh Špika katerega bova potem obiskala .
pooblačilo se je in hitro sem slikala spomenik
Ko pa smo prispeli v Velenje je nebo bilo sončno in seveda brez dežja 
Čeprav sva tokratni izlet morala malo hitreje končati, kot običajno je najina navada, sva kljub temu bila zadovoljna , nadihala sva se svežega zraka se razgibala , napolnila baterije , ja ni kaj dan sva prijetno preživela, kljub morda malo hitrejšemu povratku domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar