V teh majskih dneh je narava naravnost eksplodirala v bujnosti zelenja in cvetja. Dnevi bežijo in se menjajo v soncu in oblakih , ki so letos še posebej radodarni z dežjem. Obožujem pomladne pohode, sprehode izlete. Dnevno se spreminja okolica. Tako da komaj dojameš vse to brstenje cvetov ter rastje pomladi ,
ki se dviga kvišku k nebu in soncu, seveda kadar je na nebu. Ta teden sva sicer izkoristila prav vsak dan za sprehode, no in tudi en daljši pohod je bil zraven. Danes pa sva načrtovala da greva na Pogorevc, sicer z druge strani , kot prejšnji mesec. Peljala sva se skoz Leše, ki so mi posebno všeč, toliko lepih motivov
je ob poti da ti je kar žal, ko si mimo.
No malo više naju je zaustavil traktor, ki je kosil zarasle robove ob cesti.
Ase je kar hitro uredilo, da sva lahko nadaljevala pot, mimo Leških cerkva,
ter Harmonkove kapele, od koder se ti odpre čudovit pogled na Peco ,ter Mežico pod njo a se nisva nič ustavljala,, kajti najin cilj je bil še naprej. Sva pa dejala, če ne bova preveč utrujena da e bova potem tu ustavila, ter šla še na Volinjak.... A sva ob povratku se premislila in to pot privarčevala za naslednje potepanje po slikoviti Koroški
Peljala sva se naprej mimo kapelice pod Andrejevim vrhom ter naprej, ter mimo proti cerkvi Sv. Lenarta na Platu. No čez nekaj časa pa sva že videla lepo tablo
Kjer sva zavila desno in čez nekaj časa, po dokaj lepi makadamski cesti dospela do kmetije Kranjec. Kjer sva vprašala (ja raje vprašava, imava slabe skušnje s parkiranjem in tudi z slabo označenimi potmi) če lahko parkirava in če sva sploh na pravi poti... Zelo prijazna gospodinja je nama razložila kam in kako . Napotila sva se po položni cesti
ptičjim petjem , , ter razno barvnim cvetjem , vseh vrst ..
polno zanimivosti je na tej poti. Seveda če greš prvič je vse še bolj zanimivo. Odsevi v lužah na cesti, potem razni hieroglifi na debelih bukvah, ki so bili, kot odmev nekega trenutka navdiha pohodnika, ki je izklesal svoje ime v lubje za vse večne čase...
gozdna cesta se je čez nekaj časa
zožila v ozko položno pot,
ki je prečila strmo pobočje, ki se je kot valovita mehka tkanina dvigala in spuščala med čudovitimi visokimi debelimi bukvami, ki so šele najbolj pričele zeleneti. Na to stran so sončni žarki le tu in tam pokukali čez rob hriba, tako da sva veči del hodila po senci. Tu in tam nama je bil na razpolago čudovit pogled na KSA
.... Všeč so nam bili lepi razgledni ,kotički s klopcami . Vzela sva si čas, ter se naužila razgleda in lepote teh vrhov pred nama . Všeč so mi taki neobljudeni kraji, kjer je še vse prvinsko, kjer ljudje zaradi težjega dostopa ne morejo spreminjati terena po svojih željah. 


Pot pa je naju še vedno peljala naprej proti najinemu cilju

Čudovite so te poti. Vedno bolj dojemava in ceniva lepoto teh samotnih poti. Včasih, smo hodili v hribe, zaradi veselja , družbe, potem raznih planinskih poti od transverzale pa še kar nekaj jih je bilo. Kjer je bil večinoma cilj čim prej prehoditi pot , dobiti čim več štampiljk vpisov , če se je le dalo prehoditi več vrhov...Ja potem pa smo se hvalili, koliko smo prehodili, v kako kratkem času, če sedaj pogledam nazaj je bilo skoraj , kot tekmovanje kdo bo več in hitreje prehodil določeno pot. Skratka kot bi lovil samega sebe po vrhovih in planinah.
Sedaj pa je to povsem drugače, samotnejše kot so poti, lepše, bolj doživete so. So kot romanje, kjer je pot cilj, kjer se te dotakne narava tako silovito, da začutiš njeno lepoto , ki ti prevzame čutila tako močno , da si poln energije , kar čutiš, kako te lahko narava očisti vsega slabega, da po vsakem takem obisku narave veš da je to vir zadovoljstva, zdravja ter notranjega miru...Tudi današnja pot je bila nekaj takega


Vsak v svoje misli zatopljena sva se kar hitro približala skalam ,kjer sem občudovala bore, ki so kot prilepljeni s koreninami rasli na skali

Pot je postala peščena
Pa sva dospela do sonca, skal in avrikljev, ki pa so že skoraj odcveteli. Prva slika kaže današnje avriklje ostali dve pa od zadnjega obiska. A b na senčni strani so bili še zelo lepi cvetovi pa sem pomotoma zbrisala posnetke ...No se tudi to zgodi...


Kakor koli všeč mi je, nama bilo tu,
pa tudi pot naprej do razpotja, kjer ena pot gre navzdol ena pa na vrh Pogorevca. Sva dejala greva prvo na vrh, potem pa h koči Dukles.

Vesela sem, da nama je dano, da lahko greva počasi po poteh, kjer sva prvic, da lahko raziščeva vse kar pač naju zanima.Ob takih poteh se ti kar samo smeji
No tu pa se že bolj resno držiš, ha ha ja se pa pride spodaj al pa zgoraj
zanimivi kažipoti
Pot od razpotja za vrh Pogorevc a je kar strma, a sva si pa zato na vrhu vzela čas uživala v brezvetrju in soncu.. Kukavica pa je pela, pela svoj ku ku ku ku... Več , kot eno uro sva bila na vrhu. Se slikala, obedovala. Uživala, vesela da sva se odločila danes za ta vrh. No še nekaj utrinkov z vrha Tam sredi ničesar, a kljub vsemu sredi vsega je najlepše
Proti vrhu Pogorevca
Sonca sva bila res vesela
Je kar strmo, a lepo speljana pot
Smeha in zabave več, kot dovolj 😀posebno ko slika on.
Ke se slikaš in ne veš, a bo al ne bo
Lepa klopca
Seveda sva nazdravila. 😀
Lepo zalisano. A tabla se skoraj ne vidi. Pa še barve je iste kot drevje.
Slučajno sva jo videla..
Pravijo gora vedno počaka 😀
Navzdol moraš paziti da te ne vrže
Gremo za Dukles 
Cvetje je naju skozi spremljalo
Kapelice in cerkve ob poti
No danes je naju očaralo belo cvetje
Zelo lepi dišeči bori
Od koce Dukles sem šla še do te klopce
Razpotja. Kako sem pogrešala kak znak
Gobice rastejo😀
Zanimiva drevesa
Navzdol
Lepo speljane poti
Ja proti Jazbini je kar strmo
Sama sva tu in ptički
Tako da se ve
Prelepo je tukaj
Ko se enostavno odklopiš, ter priklopiš na dobro energijo
kontrasti
Sppet nazaj med belo razkošje trav
Tu smo se pred leti vedno ustavljali. Dobra kosila so bila mnmm
Odcvitajo
Le tu in tam še kak bujni cvet zato pa cvetijo beli grmi, žal ne vem imenaTam na razgledni točki
LEŠE
Ni komentarjev:
Objavite komentar