Spomini starega gojzarja- Skalni vrh in Vodemlja-

Po jutranji osvežilni kavici, ki je še kako prijala v to sveže jutro, sva se odločila, da greva enkrat za spremembo malo više. T a jutra doslej z redkimi izjemami so bila namenjena našim jezerom, a o tem drugič. 

Mimo obnovljene cerkve sv. Martina, kjer sva se pred dobrimi  55  leti poročila , sedaj je bila cerkev na hribčku v kontrastu z oblaki ki so jadrali tam za njo, ter odkrivali in pokrivali sonce, ki se  je  trenutno ustalilo nad Radojčem v ozadju...-Midva pa sva nadaljevala najin  zapozneli izlet na Skalni vrh, ki  sicer ni visok, je pa zelo razgleden. Z njega se vidi  del Pohorja, v Avstrijo KOralpe, Mrzlica potem proti Savinjski dolini vrhovi nad njo... ki ga navadno opraviva že februarja meseca. A kot je letos vse bolj na izzi ha ha , bi dejala. Peljala sva se do območja Šenbric, , ker sva hotela se malo izogniti asfaltu . Kajti opažava, da se z leti nekako povečuje odpor do asfaltne površine. A že nad Konovim se je pred nam razprostrl najin cilj 

Navadno greva od doma tu gor tudi tokrat bi šla,  kljub temu od doma, če bi šla krožno pot, bi naredila 12-13 km od tega skoraj osem po asfaltu. Sva rekla tokrat greva samo gor in po spodnji poti nazaj pa bo,.... Navadno greva krožno pot a tokrat , sva namesto krožne poti vzela s seboj psičko, ki je vsa navdušena, da gre lahko z nama skakala po stanovanju okoli naju , kot nora, ter metala v zrak njenega najljubšega medvedka...

Kljub temu se seveda ni bilo mogoče  povsem izogniti trdi površini  asfalta ... Mery je bila na začetku  zelo navdušena nad vonjavami ki jih je nudil nov teren...

Ko smo prispeli iz gozda, kjer se je nama  razprostrla panorama Skalnega vrha, s čistino  kjer poteka daljnovod.

Še par ovinkov, pa sva dospela do razpotja, kjer gre ena pot na Stropnice, druga na Skalni vrh Vodemljo, tretja pa naprej na Škaslke Cirkovce...

 

pa sva krenila po makadamski cesti, ki je bila obrobljena še s snežno odejo

tu in tam smo počivali, prvič zato, ker sva se hotela naužiti sonca, ki je tu na prisojni strani prijetno grelo... Tako da smo se kar razkomotili, vsaj jaz.

Nekaj časa po snegu, nekaj časa , pa po listnati poti, odvisno pač od dostopa sonca..

Po listnati poti ki se je vedno bolj vzpenjala 

po gozdni makadamski, kje tudi bolj slabi cesti  navzgor

med drevjem, navzgor, skozi krošnje pa se je tam nad Paškim Kozjakom vis a vis že videl prvi oblak, ki pa je trenutno še ostal v primerni razdalji in velikosti

A nad nama je bilo še vse tako, kot mora biti! Modro nebo, lepe svetlikajoče bukve, 8čeprav z leti ugotavljava oba, da postaja tudi tukaj gozd vedno redkejši. Ja vetrolomi ledolomi pač niso prizanesljivi do gozdov širom po Sloveniji.

Jutranja svežina , ki je bila obogatena z tako modrim nebom nad nama , da si imel občutek, kot da lahko pomočiš prst v to modrino neba...Vedno bolj smo se bližali vrhu

Mery še vedno v vodstvu, a kot bi vedela, da jo bova nazaj nesla si je privoščila, na prvem vrhu , raziskovanje gozdnih dišav prebivalcev in narave...

Meni je tu gor zelo všeč, od vseh strani sva že prišla gor in dol, razen iz Škalskih Cirkovc, a to bova najbrž spomladi nadoknadila.

Poleti je tu gor prelepo, tičje petje vse zeleno naokoli, pa seveda sveži zrak in gozdni mir... Neprecenljivo- 

Slikala sva se se naslonila na robu na drevo z napisom, in pazila da ne zdrsneva navzdol. Smeha je bilo na ta račun res kar nekaj
..

Tako kratek čas, kot sva tokrat bila na Skalnem vrhu , še nisva bila, a je res tako pihalo, obljubila sva si da bova zato  na Vodemlji si vela čas za sonce in uživanje...

Odkrila sva novo stezico navzdol, navadno sva šla ob robu, a ker je zadnje čase vetrolom naredil svoje je bilo tukaj veliko lažji prehod

Cvetje 

Ko sva prispela na Vodemljo, je na

ju prvo pozdravilo modro nebo, 

ter prekrasni razgledi , Na Graško goro, na Kremžarjev vrh nad Slovenj Gradcem, na Koralpe v Avstriji, na Mrzlico, na.....

Pogled na še s soncem osvetljeno Graško goro , ter  Pohorje v ozadju

Takoj sva se spravila na hlod sredi jase, ter se razgledovala po hribih, najina želja je bila samo to naj traja in traja še nekaj časa...

Pogled na Pohorje na Črni vrh

Pogled navzdol na Velenje in Velenjski grad nad njim 

Pogled čez Velenje na Jakob nad Velenjem , ter  Goro Oljko v ozadju

Panoramski pogled

Pogled na Kardeljevo ploščad in na Konovo malo bliže

Pogled čez Graško goro v Avstrijo, Golica

Kremžarjev vrh, Lampretova seča je še pod snegom

Kar nekaj časa sva uživala tukaj. Bilo je tako prijetno, v zavetju in soncu sva se predala spominom in nabiranju , sedaj tako dragocenega vitamina D.. Nato pa jaz nehote pogledam proti Pohorju in vidim, da je pričelo snežiti, na južni strani pa se je tudi od nikoder pojavil velik oblak , ki je vedno bolj temnel tudi nebo se je tam obarvalo sivo, tako da sva kljub želji, da še ostaneva tu , počasi odšla  med cvetjem trobentic navzgor, nato pa navzdol , kjer je Mery že prosjačila za prenos. Najbrž je že občutila vremenske spremembe v naslednjih urah in dnevih..

           .

Sprva sem jo jaz malo nesla, nato pa on po vsej strmini navzdol. Ker je že vajena nošnje je brezskrbno zaspala ...

Kot otroka sva se vzradostila ob številnih velikih šopkih trobentic, ja pomlad je kljub mrazu in snežnim ploham na pohodu...

Na južni strani veliki šopki cvetlic, na severni pa sneg-. Tukaj pa sva zaokrožila en del poti. Tu sva prej krenila na deno navzgor  sedaj pa sva se vrnila po spodnji poti nazaj

Ko sva se vrnila do križišča se je govedo predalo popoldanski siesti, nekaj pa jih je mulilo še travo naprej...

Pod Šenbricem pa sva že videla, kako se oblaki gostijo in zvečer je tudi v dolini sprva rahlo naletaval sneg potem pa dež. A pobelilo je vrhove okoli doline.

Še enkrat pogled nazaj, na pravkar obiskan vrh, ter  cvetoče trate trobentic v Šenbricu
 To je bil res lep izlet sicer malo krajši, z manj kilometri, zato pa vsebinsko veliko bogatejši... Ja včasih je manj več...Sicer blizu a je popestril dan...

p.p.