SPOMINI STAREGA GOJZARJA-STROPNICA 862 m

 19.1 2022-

Včerajšnji dan se je pričel s tako meglo, da se je prjateljica pošalila, da je tako gosta megla, da  skoraj ne vidi tipkovnice pred sabo... 
No malo dalj se je že videlo, a ne veliko bolje ha ha ha---

 Kakorkoli midva sva imela za sredo načrtovan pohod na dva vrhova. Ali greva na Stropnico, ali pa na,

 Konečko planino, kamor tudi zelo rada zahajava, navadno dva do trikrat na leto... spodnja slika je od lani posneta 19.1.2021-

A ker sva  meseca decembra  ravnona tem prostoru, kjer vedno parkrava nasedla z avtom, naju ni preveč mikalo da greva sedaj gor. Sicer veva da  bi sedaj pustila avto velikoniže, a nekako sva se raje odločila za  Stropnico, nad Šenbricem.

 kamor navadno zahajava že leta, meseca januarja Na Stropnico greva redno sedem, ali osemindavjsetega januarja. Ta dva dneva sta bila vedno rezervirana za ta vrh.  A ker je imel moj zadnje tri dni  nekaj težav z dihanjem, se je prehladil, a je že bolje , sva se odločila da greva na Stropnico, je le kolikor toliko bolj  kopna , ter nižja 862 m, z razliko od Konečke planine 1233...

No pa tudi čakala sva da se je megla razblinila, kajti če že greva ven v naravo imava sedaj te dneve res rada sonce, da se naužijeva toplote, vitamina D3, ki ga sedaj ob vsem tam okuževanju z virusi še kako potrebujeva---Pa tudi lepše, je sedeti, kje ob robu gozda se nastavljati božajočim sončnim žarkom , se odklopiti in opazovato modro nebo nad nama..                                

  .Mimo Šmartna in Konovega od koder sva videla na desni strani najn cilj nad drevjem 

ter mimo ograje, kjer se je  beli konjiček sončil v ogradi.

Nato skozi gozd in proti Šenbricu, od koder sva na hitro pogledala še proti Smrekovcu in Sv. Križu nad Belmi vodami ter seveda ni bilo mogoče spregledati mogočnega dima iz TEŠA. 

Malo nad Šenbricem

 s

sva parkirala, 

da sva malo skrajšala pot po asfaltni cesti , sva obujala spomine na prejšnji mesec, ko sva šla na Skalni vrh, kar počez. Ter se šalila, da bolj, ko se nama leta množijo, bolj so nama všeč strmine

 a sva jo kljub tem imela še dovolj---

Pogled na sončno stran naju je navdal z dobro voljo in vsa vesela sva korakala  ---
Iz sence sva se počasi obračala proti soncu na drugi   strani pa se je že videl prvi vrh na poti na Stropnico. No takrat sva še mislila da bova šla po stari potiOb znaku Šamarške Cirkovce in v globeli je bilo še kar nekaj snega 

 nato sva zavila mimo kamnite mize, 

 pod drevesom na levo, nato pa namesto, da bi šla kar naravnost po ledeni cesti ,do kmetij proti vzhodu, (kjer sva do sedaj vedno hodila)

 

sva tokrat  zavila na levo navzgor po travniku 

mimo dišečega bora , nato sledila oznakam sončkov po strmem kolovozu naokoli 

skozi smrekove krošnje sva videla Uršljo goro, čisto iz druge perspektive..

..Ja včasih se vozimo in hodimo okoli nje, kot mačka okoli vrele kaše... ,

Kolovoz, deloma listnat deloma rahlo kamnit 

a res strma pot tako za srce 

delno zasnežen, vsekakor pa strm---

 ki je šel vedno bolj na levo,

Pot vodi med velikimi kamni

Tu je veliko kje še sledov napadov lubadarja, veliko kje so že počistili, a vsega seveda ob tako množičnem uničenju  tega škodljivca ni mogoče vsega naenkrat... Suha drevesa, veliko pa je tudi podrtega drevja...

nato pa sva zavila desno  po res lepo označeni poti na  ravnino in čez nekaj časa sva zagledala že znani travnik, kamor sva drugače prispela po kamniti in bolj slabo označeni poti ven na travnik. Kako sva se razveselila tega, kajti nisva imela pojma, kam bova prišla, oziroma, kje bova prišla ven. Ta pot je sicer malo daljša je pa veliko lepša, boljša ,  laže se hodi po njej.Pa še označena je zelo lepo ... Ja gvala vsem ki se trudijo, da lepo očistijo poti in da jih označijo, da ne zaidemo ...

Na travniku je bilo zelo malo snega , za vzorec 

Ta travnik nama je zelo všeč, sicer ozek, a zelo dolg. Spomnim se nekaj let nazaj, točno 27,1, 2016 takrat je bila zima malo bolj bela kot letos ,

ko je bila Mery z nama, kako je dirjala po snegu, se je  udiralo v sneg.....Ja lepi spomini, ki so v tolažbo da je naju toliko let spremljala a sedaj  nekako  s pominom , ki boli... Naj ji bo lepo, tam za pasjo mavrico...

Na temu kosu lesa sva se nazaj kar dolgo zadrževala. Bilo je vroče sveži zrak in ja tišina narave, ki šepeta svojo večno pesem zdravja, lepote, le prisluhniti je treba... Neprecenljivi 

Z travnika se vidi na nasprotni strani na Paški Kozjak Špik ter del Visokega  

Mimo preže , ter nato v gozd skozizaveso iz vej, na strmo pot, kjer dobesedno lahko grizeš kolena. 

Ob srčni poti navzgor, ja srce da v peo prestavo, dobro dene...

Nato pa mimo propadlega drevesa, ki  ga je vsako leto  manj. Jaz sem mojemuže pred leti dejala, da bova tako dolgo hodila na Stropnico, dokler bo stalo to preperelo drevo. Res ga je vsako leto manj, moč mu peša, ma, pa saj nama tudi. Vsako leto opaziš da škriplje u, škriplje tam , pa se ne damo. Bomo še kar , če tole drevo ko ga že tričetrt ni več lahko stoji bova še midva .. V volji in v glavi je vse... A seveda enat bo tudi tega konec, tako kot vsemu na tem ljubem svetu bi dejala moja mama....

 Stropnica je neznaten, zaobljen hrib med Paškim Kozjakom in Skalnim vrhom z vrhom Vodemlje -- Ni razgleden vrh.

a kljub temu prijeten. 

 

Seda pa še posebno ko so vrh očistili namestili nove oznake sončkov  , ter kažipote, tako da se res ne moreš izgubiti.  Ja prava sončkova pot.

Nato pa  sva se vrnila navzdol 

ter se po travniku nastavljala sonimžarkomter si nabrala De vitamina, pa še nekaj teloha, da nama bo krasil mizo, kot jo je teloh iz Paškega Kozjaka od drugega januarja do esemnajstega januarja, ja teloh je zelo hvaležna cvetlica. Naju pa bo osveževal vsak dan spomin na to zanimivo novo pot na Stropnico...

Kakor koli preživela sva prekrasen sončen dan- Malo sva se utrudila, očistila pljuča , okrepila srce, malo nategnila mišice, da ne bodo povsem zakrnele, ja ...Lepa misel naj zaključim z njo, lepo je če lahko narediš kaj za sebe. Včeraj v naravi, danes doma. A to je že druga zgodba...

p.p.

..