V nedeljah navadno ne hodiva v hribe posebno sedaj v neko je možnost okužbe tako velika a sva se kljub temu zaželela iti malo ven sprva sva da greva na Konečko planin, a ker sva videla, da je gor še kar nekaj snega, sva rekla greva raje kam bliže oziroma, da ne bova hodila samo po Šaleški dolini in po Koroškem sva se odločila, da greva še malo v Savinjsko dolino na Bukovco,
Migojnici, kjer se je ravnokar zaslišal zvon iz cerkve sv. Marije Lurške. ki je vabil k maši. podala v kraljestvo narave, kjer sva najraje, kjer najdeva, mir srečo, zdravje in veselje
Luna se je bleščala visoko na modrem nebu, ko sva bila na začetku poti, a se je nebo vedno bolj pooblačilo .. A že kot rečeno naju to ni motilo...Kar hitro sva hitela od parkirišča kjer je krasno forma viva iz samih korenin
Čudovite lesne gobe, ki sokrasile drevo,kot zadnji labodji spev hvalnice naravi na odmirajočem drevesu, so še dodatno polepšale pot.
Seveda pot užeja s sabo sva imela čaj , k je naju še dodatno ogrel, kajti jutroje bilo kar hladno..
Te označbe sem videla na novo
naprej po globeli postlane z suhim listjem, snega ni bilo sicer sva bila tega zelo vesela oba, tudi sonček je malo posijal a samo za vzorec, a ni to niti ni motilo videla
Na poti navzgor so naju pa že srečevali pohodniki ki so se vračali večinoma so bili pohodniki ,ki so imeli s sabo svoje ljubljenčke... Nonekaj pa je blo tudi brez njih... Tudi midva sva se spomnila na najino Mery, kajti ko sva bila lani tu meseca oktobra, kar je bila z nama zadnji krat..Gor je šla sama nazaj navzdol jo je nesel. Kdo bi si mislil, da bo takrat zadnjič šla to pot.. Je že tako, ♥️da se na vsaki poti spomniva veliko krat na njo...
Kot je že klasika sva tudi tokrat naredila krožno pot.
Šla sva naokoli do ceste. kjer je kažipot za Gozdnik,
kamor imava namen letos poleti še iti, seveda če bo zdravje in vse tako, kot mora bito.
Ko sva se približala koče na Bukovci sva že od daleč slišala prijetne melodije radio Kum zunaj ni bilo videti nikogar, bila sva prav presenečena .vstopila sem, a so bile mize skoraj polno zasedene,
Lani sobile te klopi polne snega, letos pa vse kopno...ja spreminjanje na vsakem koraku...
midva sva kljub temu se usedla zunaj , naročila pijačo , pri zelo prijaznem oskrbniku ,pomalicala sva ,nazdravila
prvemu letošnjemu obisku Bukovce, naslednjič jo bova obiskala jesni, ko listje žari, takrat je Bukovca ena sama pravljična simfonija.Ki si jo vsako leto privoščiva. Ja Narava je res nekaj čudovitega-Kako doživetje je, ko žareče krošnje bukev šumijo , ter tu in tam listje, kot note padajo na tla... Le gledati in videti, ter prisluhniti je treba. ..
Tokrat pa sva uživala v pomenku z mladeničem, ki je prišel za nama in se je usedel k sosednji mizi...Lepo je videti mlade ljudi , ki namesto, da bi doma poležavali v nedeljskem jutru odidejo ter uživajo v naravi.
..Potem pa sva sem vsa vesela napotila po krožni poti naravnost navzdol po strmini, ki je večji del v koreninah, a so mi všeč,
če je suho, lahko varno in hitro sestopiš
.. No če je pa mokro takrat moraš pa res paziti, se popelješ in navadno pristaneš na svojih treh črkah..Preizkušeno ha ha ha
.Toliko zanimivih motivov ob poti
Tu sem sprva mislila , da je kamen tako v plasteh, a je le štor, je pa zanimivo, kako se vseizoblikuje v naravi...
Zaključila sva kjer sva pričela najno pot!v začetku popoldneva sva se odpeljala mimo
Žalca , ter se vrnila domov,v Šaleško dolino, vsa vesela kajti zunaj se je vedno bolj temnilo in nakazovalo je, da bo padal sneg, ki ga pa ni bilo, spet sva preživela čudovit dan v naravi se naužila svežega zraka se razgibala skratka naredila sva nekaj zase za svoje zdravje in zadovoljstvo...p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar