V nedeljah navadno ne hodiva v hribe posebno sedaj v neko je možnost okužbe tako velika a sva se kljub temu zaželela iti malo ven sprva sva da greva na Konečko planin, a ker sva videla, da je gor še kar nekaj snega, sva rekla greva raje kam bliže oziroma, da ne bova hodila samo po Šaleški dolini in po Koroškem sva se odločila, da greva še malo v Savinjsko dolino na Bukovco,
kamor hodiva vsako zimo, januarja ali februarja meseca, navadno greva gor. ko je sneg, kajti čudovito se je sprehajati med blestečimi bukvami, kadar sije sonce, tokrat sonca ni bilo v izobilju. a bila sva oba zelo dobro razpoložena, ko sva se vozila protiMigojnici, kjer se je ravnokar zaslišal zvon iz cerkve sv. Marije Lurške. ki je vabil k maši. podala v kraljestvo narave, kjer sva najraje, kjer najdeva, mir srečo, zdravje in veselje
naprej po globeli postlane z suhim listjem, snega ni bilo sicer sva bila tega zelo vesela oba, tudi sonček je malo posijal a samo za vzorec, a ni to niti ni motilo videla Na poti navzgor so naju pa že srečevali pohodniki ki so se vračali večinoma so bili pohodniki ,ki so imeli s sabo svoje ljubljenčke... Nonekaj pa je blo tudi brez njih... Tudi midva sva se spomnila na najino Mery, kajti ko sva bila lani tu meseca oktobra, kar je bila z nama zadnji krat..Gor je šla sama nazaj navzdol jo je nesel. Kdo bi si mislil, da bo takrat zadnjič šla to pot.. Je že tako, ♥️da se na vsaki poti spomniva veliko krat na njo...
Kot je že klasika sva tudi tokrat naredila krožno pot.
Šla sva naokoli do ceste. kjer je kažipot za Gozdnik,
kamor imava namen letos poleti še iti, seveda če bo zdravje in vse tako, kot mora bito.
Ko sva se približala koče na Bukovci sva že od daleč slišala prijetne melodije radio Kum zunaj ni bilo videti nikogar, bila sva prav presenečena .vstopila sem, a so bile mize skoraj polno zasedene,
Lani sobile te klopi polne snega, letos pa vse kopno...ja spreminjanje na vsakem koraku...midva sva kljub temu se usedla zunaj , naročila pijačo , pri zelo prijaznem oskrbniku ,pomalicala sva ,nazdravila prvemu letošnjemu obisku Bukovce, naslednjič jo bova obiskala jesni, ko listje žari, takrat je Bukovca ena sama pravljična simfonija.Ki si jo vsako leto privoščiva. Ja Narava je res nekaj čudovitega-Kako doživetje je, ko žareče krošnje bukev šumijo , ter tu in tam listje, kot note padajo na tla... Le gledati in videti, ter prisluhniti je treba. ..
Tu sem sprva mislila , da je kamen tako v plasteh, a je le štor, je pa zanimivo, kako se vseizoblikuje v naravi...
v začetku popoldneva sva se odpeljala mimo
Žalca , ter se vrnila domov,v Šaleško dolino, vsa vesela kajti zunaj se je vedno bolj temnilo in nakazovalo je, da bo padal sneg, ki ga pa ni bilo, spet sva preživela čudovit dan v naravi se naužila svežega zraka se razgibala skratka naredila sva nekaj zase za svoje zdravje in zadovoljstvo...
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar