Besede, besede, besede....
Včasih premišljujem o tem kako različno lahko besede tečejo. Včasih gladko, ali umirjeno. Včasih so kot slap, ki vre iz tebe, da presežeš celo svoj nivo besednega zaklada.
Potem pa spet pride čas , ko se kar nenadoma zaveš , da se je ta bogati vir besed posušil, kot da bi presahnil, komaj se spomniš povezav med stavki, si kot obala, ki ji bibavica spreminja obliko, dostop do izražanju čustev besed, ki jih želiš izreči napisati pa tega ne zmoreš, si kot plimovanje, počutiš se, kot izsušena obala z ostrimi skalami, kjer ni več življenja, želiš si posaditi zeleno bilko besede, a jo sonce že v kali posuši. Kot da je vpliv lune, ki jo še sicer komaj opaziš na nebu, zarezal tudi v tvojo bit, nekateri pravijo temu blackout, jaz pa se včasih bojim, da je morda to že dotik Emša, starosti, ki žanje svoje zahteve, svoj davek, da lahko upraviči svoj obstoj... a k sreči so to zelo redki trenutki obstajajo pa, takrat se zresniš in se potrudiš, da na vse načine obnavljaš svoj besedni zaklad čudovito zvenečih besed, našega slovenskega prekrasnega jezika
P. P.
Ni komentarjev:
Objavite komentar