Že zadnjič v začetku meseca ,sem nameravala malo osvežiti utrinke iz lanskega leta ... A kot se rado zgodi je včasih od ideje do izpolnjene obljube, kar dolga pot. Najbrž zato , ker je letošnji januar tako hitro minil, pa še brez snega je bil , nvsaj večina. Tako da je bilo več pohodov pa še toliko drugih nujnih opravkov, da se je čas skrčil od navadno tako dolgega in za mene neprijetnega meseca januarja , čisto na minimum. Pa še tako je , ker veliko sprehodov ozletov narediva v mesecu januarju, pa ker se mi je zdelo da se bi preveč ponavljala, sem dejala ne bom vzela v opis mesec januar, ampak naslednji mesec februar.
Pa so, kot letos tudi lani bila čudovito obarvana jutra in večeri 
Ko pa sem pričela malo pregledovati, kje vse sva lani jauarja bila, sem pa videla, da je res veliko poti enakih, ampak je velika razloika med letos in lan. Lani smo imeli sneg. No lepo po vrsti
Silvestrsko noč oziroma začetek leta je, kot že skoraj desetletje bil pri sorodnikih na deželi,pod Uršljo goro... zaradi Mery, ker se je bala pokanje petard in raket ...No letošnjezačetek leta je bil brez nje, a ker je že to bilo dogovorjeno svakljub vsemu šla... 
Nazdravili smopredvsem zdravju sreči , da smo še med tistimi srečneži, ,da smo še med tistimi srečneži da smo zaenkrat ušli virusu ,čeprav je so že vse naokoli bile obolele žrtve virusa, pa tudi smrtne žrtve. A kot večni optimisti z realno podlago smo nekako upali da se le izognemu dotika tej nadlogi.
Kot vsako leto , kot otvoritev pohodov se podava na PaškiKozjakna Špik 1108 m.
Na Paškemu Kozjaku je bilo še res kar precej snega, spomnim se kako mrzlo je biloPa da je okoli cerkve sv. Jošta bila gosta megla. Na vrhu pa ne.Tu pa smo se zabavali posebno Mery, ki ji je bil všeč sneženi mož,vsega je prevohala...
Potem obisk Lubele,
ki sva ga opravila
peš iz Velenja
Te poti se še zelo posebno rada spomnim, prvo zato,ko sva videla mucke ki so se grele naoknu.
Vedno so tu gor, no sedajniso bile vse..A vseeno imava pač rada živali in naju razveselijo , če jih vidiva zadovoljne ..
Tudi midva sva bila vesela in zadovoljna, ko sva se , sicer utrujena srečna in prešerne volje vrnila nazaj do Škalskega jezera, kjer sva se odžejala in odpočila na klopci.
sem jaz videla stezico ki vodi navzgor, pa sem predlagala "Greva tu gor":
Pa sva šla. A stezica se je kmalu končala sva hodila po taki strmini da svabila oba čisto zadihana. A kljub temu sva bila dobre volje. Smejala sva se, "Češ kaj je to za naju mladeniča ha ha ha ha, Sva bila pa oba zelo vesela ,ko sva spet prispela na asfalt.
Potem , ker sva videla prve telohe,
sem dobila že tradicionalni prvi šopek (navadno ga dobim na Paškem Kozjaku, a tkrat je bilo gor preveč snega, pa seveda še zaradi poti, oziroma brezpotja, ko sva že nekaj časa hodila po asfaltni cesti,
Ter seveda sprehodi okoli škalskega jezera, ja veliko jih je bilo lani v januarju , pa še tudi pozneje. Če nismo šli kam više, je Mery vedno zavila proti Škalskemu jezeru. Kot bi vedela, da je to , njeno zadnjo leto !
Kot je že klasika, je navadno naša dolina velikokrat brez snega, čeprav je malo više še vse belo...Navadno zapade, a tudi kar hitro skopni.
A toliko hladno je le, da jezero zaledeni, da račke in ostal, pernati lepotci, stojijo, ali čepijo na trdni podlagi.
Pa obisk Graške gore, kjer je bilo veliko več snega. Pa še pihalo je... Nepozabni spomini na bleščeči sneg ,pogled na kpaleco na pobočju Graške gore me vedno prevzame ,
tokrat je bil še posebno lep
kakšna razlika od letos .No letos je tudi cesta okoli cerkve. Zelo praktično
Pa pogled na cerkev sv Ožbolta v Škalskih Cirkovcah se je bleščala v soncuTega pohoda po Graški gori se bom spominjala z velikim veseljem. Res da je pihalo , nekje prav strupeno, a kljub temu je bilo tako lepo. kot , da si naenkrat prišel v povsem neznano območje...
Sneg se je bleščal ja pa še prekrasen razgled na gore in seveda zrak svež , kar čutila sva, da sva prerojena , naponjena z dobro energijo, ja narava da vse le vzeti je treba.
Tu gor sem imela občutek, kot , da sem se povrnila v otroška leta, takrat so bile še zime , tiste prave zime ....
Pa pohod na Sveti Križ nad Belimi vodami
Kjer je bilo res veliko snega. Na sedlu med Smrekovcem SV. Križem in Belimi vodami so se sankale družine z otroci
Ja se pozna tu, da je osojna stran,tudiMery je bila gor nazaj grede jo je pa nesel v nahrbtniku. 
čudoviti pogledina Konečko planino so naju tako navdušili, da sva naslednje dni šla še tja gor
Če ni vetra, pa sonce, ja se ti nikamor več ne mudi, uživaš v razgledu 
Pogled na Smekovec, Konečko,Peco, Šaleško dolino in še dalj... Ja pa še velik sneženi mož je stal pod cerkvijo ja sva se zabavala, Sem 
Vsega pregledala , če ima vse na svojem mestu, da je vse, kot štima 
Ja čudoviti pogledi , prekrasna cerkev, vredna obiska 
ker sva tako uživala na Sv. Križu nad Zavodnjami ,
Ko sva prišla na sedlo se je sonce že sputilo nižje nad obzorje.
Midva pa sva se spustila mimo Belih vod navzdol v dolino
..... klopi pod cerkvijo so bile, kar dobro obložene s snegom...
sva naslednji dan se odločila ...
....še za pot na Konečko planino..Po lepo spluženi cesti nato pa..
.
Snega za izvoz.Mi smo se že odvadili obilice snega, se nam zelo dopade, da si lahko privoščiš izlet v to snežno pravljico.
Nato pa še poti na Konečko planio, kjer je bilo res veliko snega.
Skoraj nemorešverjeti dolina je skoraj kopna tu pa toliko beline...
Tu gor se vedno zelo dobro počutiva
Neverjetno, da je ptič pod kapelico v snegu, našel nekaj za pod zob
Nazdravila sva, vedno nazdraviva, seveda z različnim napitki. S pivom, čajem , sokom, vodo tudi, odvisno, kaka je pot, kako visoko sva vse ima svojo težo...pa tu in tam s čim krepkejšim, da se ne prehladiš , skratka za zdravje
pogled v Šaleško dolino, ki je bila večji del brez snega .
Gor sva šla okoli po cesti nazaj pa počez po peš oziroma strmi poti
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar