Spominjanje na pretekli čas, ki je že davno odšel v zgodovino, za mlade že pamtivek,no tudi nam se zdi to že tako oddaljeno, a danes na pustno nedeljo, smo imeli še priliko, da smo ob sprehodu skozi čas, se med prijatelji, sošolci nazaj dotaknili minulih dni, ko smo še kot otroci hodili naokoli ob pustu... Takrat so bile zime še prave zime Snega do kolen in čez. Kljub temu smo komaj čakali pusta, kajti takrat smo dobili gugalnico na skednju, kjer smo se lahko gugali s sosedovimi otroci.
Potem je nanesel pogovor na tepežkanje 28. 12 ko smo se otroci, zjutraj navsezgodaj že ob 4. uri odšli od kmetije do kmetije z željo, da bomo si pridobili kak dinar, kajti takrat je bila revščina. Bilo je po vojni. Leta 1950, in malo čez vsega je primanjkovalo. A kot otroci, smo imeli velike želje, da bi si lahko kupili kaj, kar smo si želeli. Na primer, da bi fantki si lahko kupili lesenega konjička z vozom ob proščenju, naslednjo pomlad. Želje, ki pa so se malo kdaj izpolnile...Tudi dekleta smo imele svoje želje.. Punčke z velikimi modrimi očmi. A so večji del ostale to samo želje. Kot tolažbo smo navadno dobili, lectovo pecivo, ki pa je še sedaj, ostal na njem grenak priukus
Za trenutek je pogovor utihnil kajti vsi smo dobesedno utonili v spominih otroški dni, ki si jih sedanji otroci niti pod razno, ne morejo predstavljati. kako naporni, a tudi kako lepi so bili.. Kako tudi le. Vse se je spremenilo, Čeprav tudi sedaj starši marsikje ne morejo izpolniti vseh želja svojih nekje že morda razvajenih otrok, ko smo si mi želeli le tisto, najosnovnejšo. In morda kaj majhnega tako za dušo...
Tako smo se spominjali, kako smo pri gotovih kmetijah naleteli na gostoljubni sprejem, ko so gospodinje včasih natrosil toliko dobrot, ter še drobiž ki so ga največkrat dale na stran prav zato... ..! Kjer je bila gospodinja še posebej darežljiva, smo dobili še kekse, suhe hruške, ter seveda male rumene dinar je, sicer male vrednosti a za nas veliko premoženje , kajti že ves december smo načrtovali kaj si bomo kupili za ta denar ki ga bomo dobili na dan potepanja ali dan nedolžnih otročičev tako smo si delili, spomine, sedaj po dobrih 70 letih ali še več na to, kako so nekatera vrata kmetij ostale kljub dodatnemu trkanju zaprte, če pa so že bila vrata odprta so dejali da nimajo drobiža, da naj pridemo kasneje,oziroma kak drug dan, seveda nismo šli! Smo že vnaprej vedeli, da so skopuhi.. Pri drugih so radodarno dali vsega, da smo domov prišli otovorjeni in z zavestjo, kako lep je za otroke ta čudoviti dan nedolžnih otročičev..
Potem pa smo se menili, da je tepežkanje veljalo samo do 12 ure, a mi ki smo bili iznajdljivi, smo vedeli, da če bomo šli v vaško gostilno, kjer so imeli veliko otrok, da bomo tam tudi po 12 uri obilno obdarjeni. Potem smo obiskali župnika pisatelja Franca Ksaverja Meška, ki ni bili tako natančen glede ure...
Radodarno nas je obdaril, ter nam še dal kak koristen življenjski nasvet, kako naj uporabimo denar... Je dejal da bo najboljša naložba, če si kupimo kako knjigo. (jaz sem si jo vsekakor), ter se z nasmehom poslovil od nas... Ura je bila že skoraj pol štirih popoldan..
.
V sosednji župniji pa so celo tako odredili,(no tako nam je pravil sošolec ), da so tisti otroci, ki so imeli dopoldan šolo lahko tepežkali popoldan...
Ja se je razlikovalo od kraja do kraja skratka ta pustna nedelja nam je osvežila spomin na pust , na dogodke iz prejšnjih let, ki pa so še vedno živi, kajti bili so prepojeni s toliko upanja, dogajanje otroških let, ter na tepežkanje... Koliko truda in veselja, ki ga premore samo nedolžno otroško srce, smo doživeli, danes je seveda vse drugače... Tradicija izumira danes ni več tepežkanja, tudi maškare, otroci, ne hodijo od hiše do hiše, saj jaz ne vem, da bi, ker jih je sram, ker je to baje znak revščine, pa tud ljudje ne odpirajo več vrat. Tako izumira običaj, ob pustu, ob tepežkanju in še kdaj. . Tako počasi izgubljamo del svoje tradicije.. In s tem smo otrokom odvzeli neki čar nekega običaja. .
Spominjanje na pretekli čas, ki je že davno odšel v zgodovino, za mlade že pamtivek, a danes na pustno nedeljo smo ob sprehodu skozi čas, nazaj se dotaknili minulih dni, ko smo še kot otroci hodili naokoli ob pustu vsi veseli navdušeni, smo že pred hišo na glas. zaklicali, imate kaj za maškare, navadno je bil kak krof, potem seveda še kak dinar, kako smo se razveselili tega. Krofov je bilo doma dovolj, a denarja bolj malo. Bili smo veseli vsake pare.. Kajti bili smo vzgojeni, da z varčevanjem in skromnostjo lahko dosežemo veliko. Potem je nanesel pogovor na tepežkanje 28. decembra , ko smo otroci, zjutraj navsezgodaj že ob 4. uri odšli od kmetije do kmetije z željo, da bomo si pridobili kak dinar, kajti takrat je bila revščina. Bilo je po vojni. Leta 1950, in malo čez vsega je primanjkovalo. A kot otroci, smo imeli velike želje, da bi si lahko kupili kaj, kar smo si želeli. Na primer da bi fantki si lahko kupili lesenega konjička z vozom ob proščenju, na stojnici naslednjo pomlad. Želje, ki pa so se malo kdaj izpolnile...Tudi dekleta smo imele svoje želje.. Punčke velikimi modrimi očmi.
Za trenutek je pogovor utihnil kajti vsi smo dobesedno utonili v spominih otroški dni ki si jih sedanji otroci niti pod razno, ne morejo predstavljati. kako naporni, a tudi kako lepi so bili
Tako smo se spominjali kako smo pri gotovih kmetijah naleteli na gostoljubni sprejem, ko so gospodinje včasih so gospidinjnam natrosile dobrot, ter se drobiž z denarjem..! Kjer je bila gospodinja še posebej darežljiva, smo dobili še kekse, suhe hruške, ter seveda denarja, kajti že ves december smo načrtovali kaj si bomo kupili za ta denar ki ga bomo dobili na dan potepanja ali dan nedolžnih otročičev tako smo si delili, spomine, sedaj po dobrih 65 letih ali še več na to kako so nekatere kmetije oziroma hiše ,ostale kljub dodatnemu trkanju zaprte, če pa so že bila vrata odprta so dejali nejevoljno, da nimajo drobiža, da naj pridemo kasneje, seveda nismo šli! Pri drugih so radodarno dali vsega, da smo domov prišli otovorjeni in z zavestjo, kako lep je za otroke ta čudoviti dan nedolžnih otročiček. Potem pa smo omenili da je tepežkanje veljalo samo do 12 ure, a mi ki smo bili iznajdljivi, smo vedeli, da če bomo šli v vaško gostilno, kjer so imeli veliko otrok, da bomo tam tudi po 12 uri obilno obdarjeni. Potem smo obiskali župnika pisatelja Franca Ksaverja Meška, ki ni bili tako natančen glede ure... Radodarno nas je obdaril, ter nam še dal kak koristen življenjski nasvet, ter se z nasmehom poslovil od nas... Ura je bila že skoraj pol štirih popoldan...
V sosednji župniji pa so celo tako odredili,(no tako nam je pravil sošolec ), da so tisti otroci, ki so imeli dopoldan šolo lahko tepežkali popoldan...
Ja se je razlikovalo od kraja do kraja skratka ta pustna nedelja nam je osvežila spomin na dogodke iz prejšnjih let, ki pa so še vedno živi, kajti bili so prepojeni s toliko upanja, truda in veselja, ki ga premore samo nedolžno otroško srce,pa seveda tudi povezanost in želje med nami je prišla še kako do izraza. Danes je seveda vse drugače... Tradicija izumira danes ni več tepežkanja, tudi maske otroci, ne hodijo od hiše do hiše, saj jaz ne vem, da bi, ker jih je sram, ker je da je to baje v znak revščine, pa tud ljudje ne odpirajo več vrat. Tako izumira običaj, ob ob pustu, ob tepežkanju in še kje. Tako počasi izgubljamo del svoje tradicije.. In s tem smo otrokom odvzeli neki čar..
Sedaj si raje prilaščamo tuje praznike in navade. Kot je Valentinovo, Noč čarovnic... Ja se še bi kaj našlo. Po drugi strani pa se na veliko označujemo za zavedne Slovence.. A imam včasih vtis, da je nas sram naših starih običaje in navad.. Pa ni samo pustni čas in tepežkanje, še veliko kaj bi se lahko našlo..
A ker je danes pustna nedelja,veselje in rajanje,uživanje ob krofih
ni čas za razpravljanje o tem kaj vse opuščamo.
P. P.
Ni komentarjev:
Objavite komentar