Kot vsako leto že nekaj let zaporedoma sva tudi letos izpolnila najino lansko obljubo, da greva še naslednje leto, če bo le zdravje in bova še toliko pri močeh, da obiščeva ta vrh ne glede, na to kakršnokoli že bo vreme, ter obudiva spomine, na najin prvi pohod na Lisco..ter nazdraviva 
ter nazdraviva 
Vreme za ta dan res ni bilo najbolj sončno napovedano ,a ker sva večna optimista, pa še zjutraj je nebo tako zažarelo, nad sosedovo hišo, kot da bi naju hotelo opogumiti, naj se drživa načrta in kreniva na pot.
Pa sva šla, , tudi v Vinski gori se je nad obzorjem sonce borilo s temnimi oblaki , a je kar hitro izgubilo boj, kajti le tam nad Galicijo se je še zadnjič pokazalo in nato se nama ni več prikazalo ves dan. Ja ni vse samoumevno.Tudi vreme ne, kaj šele kaj drugega.... Z leti šele prideš do spoznanja, da morda včasih jemljemo življenje vse preveč površno, vse preveč samoumevno. Ja takrat se zavem, kako hvaležni smo lahko za te dragocene trenutke. No niso samo pohodi v gore in hribe , saj nekateri sploh ne hodijo v naravo, ampak imajo druge konjičke druge stvari , ki jih osrečujejo, in jim polepšajo dneve,:Hočem reči da je treba res izkoristiti dan , tako da , tudi kadar ni sonca ,
ali pa nam ni najbolje, lahko nam spomini še kako osvetlijo še tako turoben dan...
A midva sva ne glede na to vozila naprej, hitro napredovala, čeprav je bil promet kar gost, sva kar hitro dospela na obnovljeno cesto pred Radečami, kjer sv navadno morala zadnje čase čakati pred semaforjem, nato zavila proti Posavju.
Všeč so mi ti kraji, vedno isti, a vedno drugačen vtis dajejo. Koliko razlike od decembra meseca, ko sva se peljala tu skozi...Sedaj se pokrajina počasi prebuja , njive se pripravljajo na oranje 
in setev , ozimna žita že zelenijo..
ta ribnik me vedno razveseli, kaj se če poleg planin ljubim tudi vodne površine...
tu ob tem znaku se vedno spomnim prijateljice,
malo sva se nato dvignila do Lisc, kjer sva parkirala tam je naju srečal pohodnik, ki se je s psom že vračal z vrha Lisce .
Povedal nama je, da gor zelo močno piha, samo nasmejala sva se ter nadaljevala pot po asfaltni cesti. Pogled navzdol proti Posavski dolini, je bil bolj kot ne ničen, a naju to ni nič motilo. Saj je tudi drugače v življenju tako, ni vsak dan , samo smeh in veselje, ampak pridejo resni dnevi, ki jih je treba osvetliti z dobro voljo in radostjo. Tako sva midva res vsa navdušena prežeta z dobro voljo nadaljevala pot
kmalu zavila navzgor po obnovljeni poti.
Čeprav sva lani bila trikrat na Lisci , prvič na včerajšnji datum, kje bila tudi še Mery zadnjič z nama, nikoli nisva šla iz Lisc na včerajšnji dan, ko je bila še Mery z nama zadnjikrat, sva šla zaradi nje iz Polane ,ter aprila iz Lovrenca pod Kozjem na Lisco in nazaj , ter decembra meseca po Pastirškovi poti iz Cerja.
Po prvi vzpetini sva kmalu dospela do ceste na ravnini kjer je klopca, kjer sva si oddahnila , A to nama ni pokvarilo veselja, navdušenja nad tem da sva le dočakala , še kolikor toliko zdrava in pri močeh , da lahko greva na to pot. Joj kar toplo mi je postajalo pri srcu. Navadno takrat pričnem prepevati. Ko sva šla na Peco sem prepevala Magnifikovo "Takrat bo v meni sonce posijalo...."
Včeraj pa se mi je od nekod, sama ne vem prikradel refren pesmi "Ti, ti si moja avantura ,ti ti si moja NR.1" No od začetka sem prepevala Ti si mija simfonija, pa mi nekkoko ni stimalo pa sem potem pogooglala in našla pravo pesem k moji melodiji ha ha ha
Čeprav nimam ne kakega lepega glasu in tudi posluha ne izpiljenega , ne vem kako natančnega se je v meni nabralo toliko čudovitega , vnesenega čustva, da se mi je moj glas zdell kot bi poslušala nežno zveneči glas kake profesionalne pevke... Ha🤣🤣🤣
Čustva in taki občutki so res nekaj , ki se prikradejo res redko, a takrat se zavem kako srečo imava, da nama še več kot po pol stoletja je dano , da lahko skupaj obiskujeva te kotičke, hribe, gore, kamor še veliko mlajšim ni več dano, da bi se lahko povzpeli na njih.
e
Pri Lisičjih luknjah se vedno slikava , tudi tokrat sva se , sva se zbavala , kot vedno 
Po skalnati poti ob prečudovitih cvetovih belega teloha, ki je krasil pobočja Zaradi posnetkov mi je bilo res žal, ker svetloba je bila zelo slaba
Tu in tam so se razcvetale tudi trobentice, o pasjem zobu pa še ni bilo ne sluha ne duha... Tuz gor sem ga pred leti videl aprvič vsako leto greva tisti čass ko cveti ...ž
Skozi bukov gozd, ki se navadno v soncu blesti , ja takrat je poln kontrastov 
Pot se je
končno malo položila, nato pa še zadnji klanec
Tu pri teh kažipotih sva 1966 leta 21 februarja prišla iz Sevnice, mimo Planine tu gor. Veliko kaj je že prekrila pajčevina preteklosti, nekaj odmik časa, nekaj zaljubljenostr ,kajti bilo je dobra dva meseca po poroki oz tri kar sva se spoznala , in takrat je še vse brnelo v naju in okoli naju...Torej spomnim se samo vožnje z vlakom. Pa trobentic na nekam travniku, pa čestitk po radiu. Še sama ne vem kako a imela sva s seboj mini tranzistor, ja da je bilo najbrž bolj romantično, ha ha, pa en kup snega nekje na osojni... strani, ter šumečega listja proti vrhu Lisce. Pa kosilo na Lisci :
Goveja juha
pražen krompir ,
pečenka
solata endivija z radičem,
pa seveda rdeče vino.
Mislim da je bil cviček, ali pa modra Frankinja...
Ne vem zakaj mi je to kosilo ostalo tako v spominu. Najbrž zato ker sva bila že kar lačna, takrat nisva nosila s seboj ala Cart postrežbo iz nahrbtnika. Morda kak sok in seveda (denar, no tega imava tudi sedaj ha ha a seveda če je kola zaprta ti nič ne koristi).... si pač kupil. Pa tudi koče so bile bolj redno odprte kot sedaj...Spomin je ostal!!!
Skratka bilo je zelo okusno kosilo prijetno vzdušje , da je ostalo še po 56. letih v spominu. Pa seveda zelo prijazen oskrbnik, "kelnarca" , in ja polna koča jih je bilo, koča je bila pa drugačna sedaj prenovljena. Izžarevala je še tisto domačo planinsko vzdušje , ki počasi povsod izgublja na pristnosti domačnosti , žal tudi tu gor.
in že sva bila pri cerkvici Sv, Jošta pod Lisco. Kjer navadno vedno malicava. Imava že svoj "plac" pod bukvijo, ki pa je tokrat bil neuporaben. Te klopi so vse razpadle, tako sva si morala najti prostor pri drugi mizi..
Kako žal mi je bilo da ni bilo sonca, takrat so fotografije tako lepe, tu posebno...
Sedaj sva se odpočila pomalicala obujala spomine kar veliko se jih je nabralo v teh letih spominja tudi na srečanja prijatelja ki sem ga spoznala na spletu že večkrat smo se srečali...Ko smo se zadnjič, je bila tudi z nama sedaj pa Mery ni več. a ostal je spomin, na to srečanje.... Midva vedno upava , da se bova s prijateljem srečala tu gor.
Ko sva se odpočila okrepčala sva nadaljevala pot
Cvetovi teloha pa so kot bele zvezdice nama lepšale in kazale pot pot...
Tu gor ni pihalo , kot je bilo napovedano
Razgled pa se je vsaj v dolino malo izboljšal...
Sonca pa seveda ni bilo. Pa tudi nikogar drugega ne. Prvič kar hodiva gor sva imela vrh in kočo čisto za sebe... Spravila sva se na verando,
kajti tu in tam je le zapihalo. Koča je bila zaprta, je pač enaindvajseti datum prišel ravno na ponedeljek, a sva kljub temu proslavila ..Potem pa sva nazdravila, še na kako leto, sem se pošalila, še na 56 let, a sva potem hvaležno dejala, če bi še nama bilo dano, da bi lahko še vsaj štiri leta obiskala na ta dan ta kraj bi bila najina hvaležnost neizmerna...
Tudi k Jurkovi koči sva šla
Več , kot eno uro sva uživala , nato pa sva se še malo razgledala in napotila naprej proti vrhu naokoli po cesti 
Všeč mi je ta tabla dobrodoščice, le tak vtis imam , da je bolj namenjena avtomobilistom, kot pohodnikom......
Na vrhu je izmenično pihalo, midva pa sva se samo poslikala, pa še to je bil problem... Nato pa sva se napotila proti nebesom. Pod nebesi 
pa sva se še na hitro odločila za klopco zaljubljencev,
kjer sva se res zabavala. Hotela sva narediti ,oblikovati srce z rokami, a njemu je bilo bolj zanimovo v debelih rokavicah. No vsaj zeblo ga včeraj ni... Ja posledice ozeblin vedno čuti v hladnem vremenu... Takrat pa sva že opazila da prihajajo pohodniki na Lisco. Sicer ne veliko, a vendar le...
Kapo mi je odneslo z glave in objektiv jo je ujel, ko se kotali po tleh...Oziroma gre po svoje ...
TUDI PRI lISIČJIH LLUKNJAH JE BIL POGLED LEPŠI , KOT OB PRIHODU ZJUTRAJ
Ko sva prispela do ceste navzdol pa so pričele padati prve dežne kaplje.
Pohitela sva po cesti do izhodišča mimo lepega curljajočega potočka s skodelico, ki je bila priklenjena...Ja ziher je ziher...
Ravno pravi čas sva ujela še zavetje v avtu. Ko sva se sezula in odpeljala, pa je že pričelo kar dobro padati. Tudi po Zasavju je deževalo. Vsa vesela sva bila ,da je nama kljub vsemu uspelo spet izpolniti najin tradicionalni pohod... S tiho željo naj še bo kateri POHOD...
Ter se ob Savi napotila spet proti severu, z obljubo da se spet vrneva v te prelepe kraje ob Posavju...
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar