Spomini starega gojzarja :Konečka planina --Izpolnjena obljuba

 Šele meseca februarja nama je uspelo. da sva izpolnila že tradicionalni zimski pohod na Konečko planino..Ker ta mesec hodiva veliko okoli naših jezer , sva si prav zaželela da greva spet malo više...

Sicer sva se  meseca decembra, ko je sneg pobelil planino, vsa navdušena  že peljala gor, hotela sva parkirati tam kot vsako leto , cesta je bila splužena,a zelo slabo!

 Nikoli še ne tako , nasedla sva  ,skoraj nisva mogla verjeti da je toliko snega, kajti prejšnje zime  ga je bilo še več, pa nikoli nisva imela problema s parkiranjem, pa še gume so nove , res pa je da je cesta bila slabše splužena...Čeprav ni zgledalo tako, sva se ravnokar menila kako lepo je spluženo ha ha ha.... sva kar naenkrat obtičala...

Kar nekaj časa sva se trudila da je nama uspelo se, s pomočjo domačina izkopati ven, a sva bila že takrat tako utrujena.da nisva šla naprej ampak sva se vrnila nazaj domov.Kako hvaležna sva bila sploh ne morem povedati,upam da  se mu bova še lahko  zahvalila  za nesebično pomoč. Ja  oba utrujena, bolj kot pa bi bila, če bi šla na vrh planine sva se samo obrnila, in zapeljala navzdol Ja dejstvo je, da med 70 in 80 leti nisi več tako krepak, , kot pa če jih imaš 50 ali 60 let... Ja vsako desetletje se pozna na moči! Volja je močna, a žal meso postaja  meso bolj slabo. .

Za dvigovati, oziroma poriniti avto, pa še posebej, k sreči se  je pripeljal mimo  domačin, ki nama je  pomagal, prav z  zavidanjem sem ga gledala, kako je skoraj dvignil avtov sprednji del, ko ga je porinil a avto  ni ravno lahek, ja ja moč 40-letnika je res zavidanja vredna.... In spomini odtavajo na najina srednja leta ko sva dobesedno lahko prestavljala tako težka bremena,če je bila potreba , da če se sedaj spomnim na to ja skoraj neverjetno...

Sicer je res neverjetno, da sva sploh prišla v tako situacijo. Kajti midva greva drugače tudi km , eli dva raje peš, kot pa da bi imela težave--- No ja vse je enkrat prvič pa dobro , da se je tako končalo....

Tako to so bili  posnetki od meseca decembra-

Ko sva nameravala na vrh. a nama ni bilo usojeno...

Sredi tega tedna sva se odločila, da se odpraviva še enkrat,Tako sedaj pa mimo prekrasnih s soncem obsijanih kapelic

Odcepa kjer greš k cerkvi sv Radegunde in na Golte, ter Mozirsko planino

Že cerkev sv. Mihaela v Šmihelu je delovala čisto drugače, kot prejšnjič je bila slika taka , sedaj pa taka

Sedaj je vse delovalo tako pomladno

Po robovih je že povsod skopnel sneg, cesta gor kopna nazaj blatna,

Nekje ledena , a je bilvažnejši prekrasen razgled ...

Vedno znova in znova sva si vzela čas za opazovanje prekrasne panorame pod nama...

Tokrat je bilo vse že kopno, kjer je pred dvema mesecema bila debela odeja iz snega

ampak sva že prej dejala, da bova parkirala veliko nižje,

a tokrat sploh ni bilo problema, kajti cesta je bila še naprej od parkirišča kopna. Midva sva parkirala, ter se odpravila . Po delno kopni pa tudi ledeni  cesti do ovinka,kjer sva na drugem koncu prišla do ovinka  na popolnoma zasnežen travnik pod njim...,

Kjer sva se res predala pohajkovanju in uživanju, ter nabiranju D3 vitamina, ki ga je nama sonce tako blagodejno in radodarno , pa še zastonj pošiljalo z neba...

 Vesela sva bila  da je nama dano uživati v belini ter  tišini, pod modrim nebom v toplih sončnih žarkih... Neprecenljivo!  Konečka planina je najlepša, no vsaj za naju pozimi! Saj sva bila že v vseh obdobjih gor, a največkrat pozimi , ja ta desetokrat sva tokrat bila na vrhu..

En mali jubilej ---Ja kdo bi pomislil, ko sva pred leti radovedno zrla od Sv. Križa nad Belimi vodami in se spraševala, kaj je to za en hrib s tako prikupno kapelico. No pa sva  kar hitro zatem krenila gr. Sicer sva se malo zašla, a nič ne de, sva pa raziskala malo kraj pod Konečko planino, ter že takrat ugotovila , da tukaj živijo prijazni in dobri ljudje... Ja kjer se dobro počutiva, kjer sva srečna pač greva večkrat.

Res sva pustila času čas , .... bilo je tako lepo da sva pričela počasi odlagate oblačila, kos za kosom lepa je ta pot nekaj časa položna potem je tudi nekaj strmine zakaj sva bila zelo hvaležna kajti treba se bo preizkusiti tudi v malo višji strmini kako bo z možnostjo hoje v hrib.Kajti načrtov je še kar nekaj , kako pa bo bo prinesel čas.

Tu je že bilo nekaj ledu 

Kajti mož je imel zadnje tedne problem s hojo v strmino.Prehitro se zadiha,nekaj priomore oster planinski zrak , prehitro starta, . sicer je vsako leto tako, že nekaj let, ampak potem se počasi s kondicijo in aklimatizacijo, vse uredi a previdnost ni nikoli odveč.. No  gor in nazaj, pa vedno gre veliko hitreje ,kot jaz...

Tudi tokrat sva počasi nadaljevala opazovala strmino pod sabo, tu  in tam zaplate, kjer je cvetel teloh

To na sončni strani je bella cesta delno zasnežena pa tudi precej kapne da je bilo vmes a ko sva prišla na vrh še prej da se obrneva na levo stran proti planini. Sva si vzela čas za malico, ter pogled v 

dolino pod sabo, prvič sva videla, da gozd pod nama je v obliki križa... bila sva presenečena,da je bilo pod nama vse drevje posekano tako, da  se je na Šaleško dolino,

ki je sicer bila še v rahlih meglicah, ter nad Savinjsko dolino, ki pa je bila zavita v goste  meglice,posebno zam okoli Celjske kotline , a kljub vsemu je bil prekrasen razgled. 

Vse je delovalo tako čarobno, mir sveži zrak, ter modrina nad nama je dajala vtis, da sva sredi ničesar, a kljub temu, tako srečna, ja lepi so taki trenutki, ko prav začutiš toploto okoli srca zaradi počutja, ki te preveva...

.. Grela sva se na sončku, kot dva martinčka, ki po  hladnem vremenu komaj čakata, da si ogrejeta stare kosti, ter da njima po žilah malo hitreje zaokroži kri in zaplapola nova energija.Na gornjo stran se je bleščal sneg, ko sva po njem zapuščala ta prijeten razgleden kotiček. Ter nama dodal nov elan.. 

Res sva ga dočakala polna energije, sva skozi krošnje dreves, vsa vesela opazovala cesto pod nama, kjer sva prej šla v levo starn in nato zavila na desno proti Konečki planini..Še zadnhič sva pogledala v našo dolinico sva  pohitela sva preko prehoda kjer se je naša Mery vedno bala iti čez  ,a  tam so ozke jeklenecevim midva sva seveda korajžno zakorakala sprva po ravni, nato pa po ledenih strmini navzdol bilo je zelo zanimivo, a ker znava paziti, no vsaj delava na tem , pa če bi bilo bolj strmo bi najbrž nadela derezice.. šla sva ob strani tako sva kar hitro iz gozda prišla na plano kjer se je nama na desno odpre krasen pogled na  planino ter se da na Uršljo goro v ozadju ,tudi tukaj je še bilo ledeno sva proti ovinku lepša je bila pot, rada imava snežne, četudi malce poledenele poti...tu vedno zelo uživala predvsem pa, naju je to presenetilo da nisva nikogar srečala niti videla niti eno letalo ni zaokrožilo nad nama kakor je navadno niti nisva videla nobene živali skratka mir tišina enostavno neprecenljivo, vse naokrog pa deviška belina, celo zameti ob poti, no  na vrhu Konečke planine pa je bilo kopno...Pogled na vrh Uršlje gore je bil naravnost fantastičen. Pomahala sem v tej smeri in pozdraila v mislih vse pohodnike, ki so bili ta dan gor. Ja pravijo , da dobra misel vedno doseže namen, pa če je še tako daleč---

Moram, pa povedati, da postajajo najine poti, tudi nekakor učne poti. Kajti, če sva više in je krasen razgled , lahko vidiš cerkve, , kraje , vrhove, ki so ti všeč,, razpravljava v njihovi zgodovini, pa sedanjem stanju itd.pa o najinih poteh na nje.....Ter kjer si že bil, in ja tako sva "obdelala kar veliko teh motivov. Od Graške gore, Cerkev sv. Vida v Završah

, Sv. Ruperta, , ter cerkev sv. Petra v Zavodnjah, kjer še ni tako dolgo,  ko smo bili na kosilu v dobri gostilni pri Vidi,  Pa seveda sv. Križ nad Belimi vodami. Tam sva še posebno skbno pogledala , ali je kdo tam. Žal ni bilo nikogar. Pa seveda

 Smrekovec 

. Vrh smrekovca  Uršljo goro itak. Pa naša jezera, s Kinta Kunte v ospredju, Pa kočo na Slemenu Pa malo bolj v ozadnju Gozdnik, kjer sva lani bila že drugič, pa še enkrat bi rada šla...

Ja pa tudi vrh Konečke se je spremenil, gor stoji pastirski stan. Prekrasen je! Tudi kapelica na vrhu je dobila novo streho. Zvonec pa je še isti. Sva pozvonila za zdravje, ter dober namen...

ter pogled v Avstrijo na Golico 

sicer se je bolj slabo videlo , a videlo se je!

Pa cerkvica v Belih vodah, ki se je skrivala pod Oslovsko goro, no tako so včasi pravili Sv. Križu nad Belimi vodami.

 Pa kako skalnato je pobočje Loma nad Topolšico, midva hodiva gor iz druge strani , tam sočudovita polja, travniki, tu pa sama skalnata reber...Pa cerkev v Šentflorjanskem grabnu... Mislim da je cerkev posvečena Sv. Florjanu..

Zanimiva cekev stoji na skali zraven nje pa je še kapelica, ki se iz te strani ne vidi.

Nato pa sva spet sepoglobila snežni površini okoli najuLepo je tukaj , enostavno se lahko odklopiš na vrhu pa enostavno lepo ...

Zanimivo na skrinjici piše, da je visoka 1232 na zidu pa 1233, ... Kakor koli taka, ali taka  višina ,letos sva bila tokrat najvišje. No saj metri niso ravno odločilni in važni, ampak kako se počutiš na kakem vrhu. Konečka planina je vsekakor zakon.

Lepota panorame, pod nama 

Pogled zaplava na nasprotno stran proti Boskovcu in Mozirskim 

Belina je sedaj res nekaj čudovotega, posebno še za nas, ki imamo sdaj že kar nekaj časa kopno in rjavo dolino.

Vesela sva , da nama je uspelo!!!!1

Na vrhu je postajalo vedno bolj vroče 

Lepa je našan dolina, kljub Tešu, a kaj se če vsak raj  skriva v sebi mihno kačo.... A zaenkrat je tako, kot je... Daje nam toploto, in ja vsaka medalja ima dve plati...

Z žalostjo sva s eposlovila , a tudi z upanjem , da bo nama še dano da bova deležna lepot Konečke planine.

Nebo je bilo tako modro, da sem imela vtis, da se ga lahko dotaknem z roko. Taka modrina globina ki ji ne vidiš dna...

Presedala sva se iz klopce na klopco , tako da sva ujela čim več toplote sonca in De vitamina...

sonce je takomočno svetilo da se je vse bleščalo okoli naju

Ko sva se vračala je toplota že malo stopila led, navzdol je bila kje že žlavsa...

.

Nazaj grede pa sva , kot je že klasika podprla skalo, ali pa ona naju... Ha ha No navzdol je šlo tako hitro, da skoraj nisva mogla verjeti da sva že pri izhodišču. Je pa res da sva potem naredila še nekaj krogov po snegu, prej da sva se sezula, sva bila pošteno blatna. Ja odjuga se je pričela....

p.p.