SPOMINI STAREGA GOJZARJA- LEPENETKA

 Kot že rečeno v prejšnjem blogu, sva po prihodu do Zg. Špeha pohitela naprej po cesti proti Sedlu Kal in Lepenatki, kajti postajalo je vedno bolj temno. Potem je kar naenkrat posijalo za nekaj minut sonce , a več ni zmoglo. Na sedlu sva se ustavila samo toliko, da sva sikala in odhitela naprej, kajti dežne kaplje so že padale.

Pohitela sva v strmino, takrat je pa nehalo. Potem sva uzrla rumeno preprogo regrata,  zvončnic encijana , žanjevec in še in še ; Vedno nove, cvetove sva odkrila. Slikala sva se med regratom, sploh se mi ni mudilo naprej, a postalo je vedno temneje, sva

 

nato pohitela proti vrhu, kjer pa naju je okoli sto metrov pod vrhom dobil tako močan naliv , da sva se samo zavila v pelerini in čakala da poneha. In res je . Na vrhu sva tokrat ostala skoraj uro. Kajti bilo je tako lepo vse v cvetju vseh barv , pa sonce, ki je sijalo z vso močjo, kot , da bi se hotelo odkupiti za naliv

 Proti vrhu sva našla eno murko, prvo letos. Kljub mokrim tlem sem pokleknila in jo poduhala.

 Dežne kapljeso ostale  na kažipotu, a na vzhodu se je sonce vedno hitreje pomikalo proti vrhu

 Kljub trenutno še senčnemu vrhu in kapljam od dežja  je bilo gor tako lepo, da sva kmalu slekla pelerine in se predala uživanju in raziskovanju vrha.Celo murko sem našla. Pa te male rožice, mislim , da se jim reče mraznice, ali , no saj je vseeno. Toliko jih še nisem videla na kupu.. Kot odeje vseh oblik, tako skupaj nagnetene, da me je obšla skušnjava, da se uležem med nje. A zemlja je bila mokra pa tudi škoda bi bilo tako lepoto pomečkati

 Med mraznicami so bili encijani

Tako slekla sva pelerini. Še dobro da sva ju imela s seboj.

 Tako nehalo je deževati sonce bo kmalu posijalo. Okoli in okolije že vdolini.

Žanjevec navadni svišč, ja in še in še. Tako na skali ob tako lepem sončnem vremenu. Ja gorski svet se spreminja.enkrat sonce dež megla, vse te lahko doleti.

 Pogled z vrjha na sedlo Kal
 Krasen je vrt matere Narave

No pa , da ne bom dolgovezila in naštevala vse cvetje( roko na srce, vsem niti ne vem imena.

 svišč

 Kukavice

Pisano , še po pobočju navzdol

Njegovih pet minut

 Kako lepo pobočje

 lila v senci

 Pogled na drugo stran pašnika.

 nato pa po strmem obronku navzdol, Tu je res strmo in začutila sem ostro bolečine v peti in desnem  kolenu. A je že tako, ob taki lepoti pozabiš na napor. 

 

 

Veliko je rumenega cvetja, pa modrega pa belega, lila . rdečega sicer bolj malo a sva videla rosiko.

 tem pa ne vem imena, Komaj sva se prebijala skoz ne. Ha ha no ozka pot je bila prosta

 

zelo veliko drevja je na tleh in zelo veliko je že spravljenega

Ko sva prišla do pašnika s prežo, je k njemu pridrobencljav mali teliček, da ga je lahko pobožal.Potem sva pa krenila po ravni cesti, joj kako se je prilegla ravnina Nato pa spet navzdol. Priznam , da se mi je zadnji pot res vlekel.

 Tudi zadnji del je bilo treba čez debla

 Tu je bila senca in zaradi krošenj skoraj tema.

 Hura pa sva tu in sva sklenila, ali kakor je moj dejal" Zašpilala klobaso. "Sedaj pa še samo h cerkvi da si napijem vode in nato mimo cvetočega pobočja do avta in domov. Priznam bilo je naporno, a tako nepopisno lepo, da sem presrečna, hvaležna , da je nama dano da lahko skupaj uživava v teh pohodih in v občudovanju naše prekrasen dežele. Ja najbolj so mi všeč pisane planjave. Ne maram enoličnih cvetlic. Narava ima vse pomešano. Ja lep je vrt matere Narave in  treba je paziti, da ne bomo uničili vso to lepoto.

nad vodo so cvetele spominčice. 

 Še zadnji pogled na to romantično cerkvico med drevjem. sedaj že vem za dve cerkvi ki sta skoraj skriti očem ...

 On je šel malo naprej jaz sem še občudovala belo pobočje pod mano.

 

 

 Prej so nad Rogatcem bili temni oblaki sedaj je pa v soncu. Zelo lep pogled, skoraj sem si zaželela, da bi bila spet gor.

 Lepo se je videlo na vrh

 Vzorčasta pokrajina

 

 Dan se je nagnil že globoko proti večeru, ko sva se  midva vrnila mimo Gornjega gradu in krasnih kapelic domov.Utrujena a zelo zadovoljna da je nama uspel ta pohod.

P:P: