SPOMINI STAREGA GOJZARJA-GOZDNIK 1091 m

Gozdnik vrh 1091.

Sonce je ravnoosvetlilo skale na hribu na drugi strani, a midva sva bila še v globoki senci.

Ko sva prispela malo pred Migojnico, je nama pot naprej , preprečila zaprta cesta , zaradi obnove mostu, torej sva obrnila... on je prvo predlagal, da bi šla nazaj in na Pohorje, a ker sva bila že tako blizu sva se raje odločila za obvoz mimo Liboj do Zabukovice... Ni nama bilo žal ..

Po dolgih letih sva prvič vozila tukaj, za Kasaze

Ja tudi v Libojah sva bila enkrat mislim da pred tridesetimi leti ha ha--

A za Kasaze še slišala nisva nikoli. Tako mi sploh ni žal, če so obvozi, ali če  slučajno zaideva , tako spoznava še več neznanih krajev. Sicer sva tokrat šla kar skozi, ampak morda se še vrneva v ta predel.. Startala sva pri lovski koči, kjer so naju pozdravili, kot vedno  štirinožni lepotci. A kot da bi naju že poznali so naju samo ovohali in odšli nazaj..

Potem sva korajžno smelo zakorakala po že znani potki navzgor.Tu in tam sva seveda počivala, a bolj kot ne zato da sva obujala spomine na najina prejšnja dva pohoda, kot pa iz potrebe...

Krasni motivi gozdnih škratov ob poti, samo domišljiji moraš pustiti prosto pot.

Tudi par marel sva našla, ravno toliko, da je bilo potem doma dovolj za malico.

Ja Gozdnik vrh,na katerega sva se odpravljala že ves mesec a tokrat sva se na hitro odločila za njega, kajti drugod bi bilo prevroče pa sva dejala ,tu je skoraj vsa pot po gozdu bo lepo hladno. Res je bilo..

Ja včasih je bilo treba prav iskati pot, skozi ambrozijo, lepljivo kadulja, konjsko grivo, ter ostalo travo ki je v socvetju zelo visoka tako da me je pikala v oči in usta...Res je strma pot a strmina mene ni motila, motilo me je to in je bilo zelo naporno,ker sem morala s palicami travo odrivati,kot bi plavala navzgor... Res me je utrudilo, no bom pa morda še na rokah dobila mišice in bicepse, kot se sedaj rada ponavljam v svojih zapisih ha ha ha, kajti ko ti telo počasi vene je vsaka mišica še kako dobrodošla... Vse je v glavi se trudiš in vidiš, da se bolje počutiš, a telesu je treba veliko daljši čas da se odzove na tvoje prepričanje. A če si trmast uspeš in ja lepo je starost preživljati na tak način  - V GIBANJU-

Ko sva sredi strmine počivala se nama je odprl tu in tam krasen pogled na panoramo skozi krošnje dreves.
Više sva tu in tam počivala, a zelo na kratko... Tukaj je bila trava nizka.A svilena kot svila se je trava lesketala..Grede sem skočila še na Petelinji vrh-On me je počakal ob vznožju ---

Nato pa sva srečala sonce...
...
 Ko sva končno prispela vsa navdušena na vrh , je bilo treba prvo preplezati podrto drevo

 da sva prispela do koče oziroma bivaka...Potem sva si vzela kar nekaj časa ,da sva  ostala na vrhu,prvo sva pomalicala poklepetala z dvema pohodnikoma iz Griž, ki sta prispela iz Liboj,

 nato sta onadva odšla naprej 

midva pa sva uživala v hladu miru spokojnosti narave gor--- .

POtem pa sva tudi midva krenila nazaj,a samo do razpotja

 od koder sva prišla nato pa sva se napotila proti Malemu gozdniku, 

in nato po krožni poti nazaj, kjer sva morala se tu in tam prilagoditi  da sva prišla  skozi podrta drevesa..a ker sva že vajena tega prepogibanja in plezanja ,naju to nič ni  spravilo v slabo voljo. 

Ob poti je bilo zelo veliko šentjanževih rož, dobre misli, materine dušice, ter metuljev ,

 ja v zraku je bilo čutiti vonj in opojnost poletja. Nadaljevala sva navzdol in povprek,

tudi tukaj sva počivala, kajti pričela se je oglašati bolečina v kolenu, pa sem jo utišala z mazilom vzela tableto in se čez nekaj časa napotila naprej po počitku kot prerojena..Nato  sva končno prispela na cesto 

ter nadaljevala pot in se potem napotila do izhodišča. Tu sva si natočila vode se osvežila ter

se potem odpeljala nazaj, tokrat po drugi starni mimo Migojnice Všeč mi je Savinjska dolina  in reka Savinja, čeprav je bila tokrat narasla in seveda kot bi bila polna ilovice rjava... A je že tako, neurja in vremenske spremembe pač prihajajo, a ker je človek posredni povzročitelj vsega tega se je treba pač zamisliti in ukrepati. A žal se mi zdi da smo že prepozni.... Narava pač odgovarja na svoj način , na onesnaževanje planeta, čeprav nekateri pač ne sprejmejo tega dejstva. A tako je hočemo napredek za vsako ceno in ja to nas zelo drago stane. 

No to je že druga zgodba,midva sva bila presrečna da je nama kljub vsem zaprekam uspel ta pohod na ta zanimiv a kar strm vrh... Poslovila sva se od njega...Gor sva bila trikrat. Čakajo naju še drugi vrhovi. Nekaj da jih obiščeva prvič, še več pa je takih ki bodo poslovolni. Ja vsemu se počasi izteče čas... Tudi pohodom. No se bova pa potemčez kako leto malo prizemljila in obiskovala nižje holmčke..

P:P: