Osveženi spomin
Ko sva včeraj od cerkve svetega Martina na Brinjevi gori gledala na nasprotno stran na bleščečo cerkev 
tja preko na Skomarje, se je nama prebudil spomin na obisk tega kraja pred kakimi štiri in pet 54desetimi leti...Ko sva delala slovensko transverzalo...Pričela sva v Mariboru prišla sva do koče na Pesku kjer sva prespala, potem pa naprej do Rogle, tam pa sva nameravala iti v dolino in sicer je moj imel v načrtu, da v Mislinje...
A nekako sva zgrešila pot,takrat poti tudi še niso bile tako lepo označene , kot sedaj... ha ha no bilo je prva leta zakona, pa se pač zgodi... da sva namesto na desno krenila na levo, ...Prispela sva malo nad Skomarje, ko se je meni vnela mišica zadaj za kolenom . Privezala sem si ruto okoli kolena da sem malo oblažila bolečino... Takrat si je tudi moj prišel gor da sva najabrž na napačni poti...Siguren tudi ni bil, saj sva šla tu prvič..
Pa me pogleda in reče, Joj kako zgledaš, sedaj bova prišla v mesto ti pa s tako obvezano nogo..(takrat je bilo še vse drugače ne tako kot sedaj ko imajo hlače porezane, in majčke tako kratke da več odkrijejo, kot pokrijejo..ko sploh ni važno kako si oblečen ......
No greva še nekaj časa, pa prideva ne v mesto ampak v vas z nekaj hišami... No pač kakršna je bila pred 55 leti...
Jaz se pričnem smejati na vse grlo, on me nekaj časa gleda in nato sva se režala oba kot pečena krapa...Bilo je vroče, pripravljalo se je k dežju , temni oblaki so privršali tam izza Rogle, mislim da je bilo sredi avgusta meseca...
Prideva do ene hiše, kjer vprašava gospodarja, ali še imava daleč do Mislinje ...On odvrne "Ne ampak imata bliže do Zreč..
Pove nam kod naj greva..Jo mahneva od cerkve navzdol, kar čez travnik ko naju sredi strmine kar naenkrat , prične močiti dež.. On je imel s seboj dežnik , tak majhen, stala sva tam sredi strmine oba pod malim dežnikom, neslo je od strani , oba mokra , kot cucka... A je kar naenkrat nehalo liti, kot je prišlo je odšlo... Posijalo je sonce, ko sva prišla do prvih hiš sva bila že suha, v Zrečah sva vprašala, kje je avtobusna postaja..
"Ja kar naprej po cesti to so zgornje Zreče,
"Aha" sva dejala se zahvalila , šla še nekaj časa, ko sva spet vprašala pri eni hiši kje je avtobusna postaja. ?
"Še kakih dvajset minut je do postaje."..
Šla sva naprej brez volje utrujena , žejna, vso zalogo sva popila, četudi je naju dež zmočil sva bila suha od zunaj in znotraj...
No potem pa sva končno le prišla do avtobusne postaje, ki je bila takrat tam kjer je sedaj krožišče s kovinarjem na sredi rondoja, na cesti med Dobrno in Slovenskimi Konjicami ..
Hitro sva šla v gostilno jaz sem spila en češnjev sok, on eno pivo , pa je že pripeljal čez kakih deset minut avtobus za Celje... Od tam pa sva se domov peljala z vlakom.Utrujena, lačna sva potem šla na večerjo v Kolodvorsko restavracijo.... Neverjetno kako sva si to pot oba zapomnila .... Ko se sedaj voziva iz Rogle skozi Zreče si večkrat rečeva že vožnja nekaj časa traja , midva pa sva to prehodila peš...
p.p
Ni komentarjev:
Objavite komentar