Spomini starega gojzarja- Iz Zreškega na Ribniško POHORJE-

Nekaj detajlov iz poti po delu Pohorja 

-razdeljeno na 5 etap-     1-od Rogle preko

 2-

Lovrenških jezer,

3-Ribniško sedlo prevala Šiklarice,4-Ribniškega jezera,ter nato,

5-

Jezerski vrh,ter nato Ribiška koča in nazaj 

Torej , kot že rečeno sva še kar zgodaj 

prispela do Rogle, a ne tako zgodaj , kot če greva na Peco ali kam dalj na drugi konec naše prelepe deželice. Bil je še mrak, a jaz sem vseeno hitro skočila ha ha,
no zjutraj sem bila še res kar poskočna do jezera , ki pa se je rahlo kodral v jutranjem polmraku...in se nato po strmem robu pridružila mojemu, ki je že korakal med spečo živino 

po planjavi proti Komisiji. Seveda bi lahko počakala na sončni vzhod, a ker je pred nama bila še kar dolga pot sva se raje podvizala, a pred začetkom v gozd sva ujela še škrlatno nebo nad travnikom, kjer je še do nedavnega bilo malo jezerce v obliki srca,(ta slika je od 2015

a tokrat sploh nisva šla tja, kajti že lani je bilo vse zanemarjeno.Pospešila sva korak, saj navzdol in po ravnem se lahko naredi malo daljši korak, sva vedela , da bodo ob povratku precej krajši in počasnejši ha ha...Na Komisiji sva se samo toliko ustavila da sva se slikala, se vedno, nazaj je navadno vedno zasedena klop, tudi tokrat je bilo tako...Pohitela sva naprej obenem pa občudovala čudovite pribliske sonca skozi veje

Pot je tukaj res lepa, mivkasta , z velikimi kamnitimi ploščami vmes.

Ko sva prečkala nekaj potočkov preko ceste,pa preko svetlečih trav  sva na nekaterih krajih naletela na prave globače na cesti

A tega sva že vajena, kajti tu so včasih vremenske razmere res silovite in voda dere in ubira svoje poti... Sva pa se razveselila posute poti  s senom

in malo više nove lesene podije. Ja kako lepo so pasali v ta ambient. Ker so bile še bolj nove je tako omamno dišalo po sveži smrekovi smoli, da je nama kar zastajal korak, tako vneto sva vpijala vase te omamne dišave narave...

Pa še sonce je dodalo svoj pečat tej lepoti

Luna pa se je nagajivo smejala najinemu veselju ob vsej prešernosti, ki sva jo občutila na tem delu poti.

Pohitela sva naprej in kmalu ugledala stolp, na katerega sva se povzpela se ovekovečila za spomin na letošnji skoraj nenačrtovani  pohod

Ter uživala v  samotnem  pogledu na ruševje. Kako lepo je če si tukaj sam. Samo uživaš in vpijaš vase to lepoto tega Pohorskega bisera

Lokvanji še ne cveto, so samo popki, zato pa sva potem bila deležna lepot  cvetov na Ribniškem jezeru

Potem sva se napotila še do jezer

Jezero je postalo zelo valovito, no pihati je pričelo, tako da je postalo prav hladno, ja kako se prileže taka svežina po sparini doline.

, kjer sva zajtrkovala posnela nekaj fotografij in že je naju pot vodila naprej proti najinim naslednjim ciljem. Tudi tu so nove poti ja tu je bilo prej kar težko iti po gugajočih se deskah...

Krenila sva od tu naprej po malo bolj kamniti poti,po nekje tudi malo bolj vlažni a ker je bilo ravno , midva pa še polna energije, sploh ni bilo težko. Pa borovničevja toliko , da se ti kar zvrti. A tu so borovnice še zelene...

Ko sva prispela do kažipotov vrh travnikov sva se odžejala ter si ogledovala Jezerski vrh nasproti nama. Imela sem vtis , da je čisto blizu, a moraš narediti še kar nekaj korakov do vrha.

Videlo se je tudi v Šaleško dolino. No vsaj zjutraj sva videla dimnik. Popoldan je bilo vse bolj, kot ne megleno...

Nadaljevala sva navzdol, Pred nam so pešačili trije mladci, ki so prečili pot, z zemljevidom v roki. Pogovarjali so se v angleščini... Čeprav bi bilo še lepo ostati tukaj, sva le krenila na pot  Jutra so tukaj na tem kraju čudovita, čez dan pa kar pripeka 

Hitro sva prišla čez oba travnika

in že je naju objelo zelenje 

malo travnate površine, nato pa kamnita, ter koreninasta pot

Ki je tu in tam bila prekinjena s podrtimi drevesi

Ko sva prišla do potočka sva se osvežila , ter nato nadaljevala pot po robu globač, kjer je bila pred 40-50 leti cesta

Ob poti polno gob na... drevesih, na tleh pa ne, pa jih tudi ne bi nabirala, kdo bi jih nosil tako daleč. Pa še ne marava jih najbolj

Pot pa še kar naprej teče ob robu

Nato pa naju je objela zelena idila, svilenih trav prelaza Šiklarice, oz.Ribniškega Sedla

POtem pa sva jo zagledala 

Zeleno svileno travo, ki ji je vetrič urejal  frizuro. Rahlo je valovila sem in tja, 

Pot je vodila navzgor, pričela sva se vzpenjati, a ob tej lepoti nisva čiutila utrujenosti. Pa še vetert je naju hladil...

hitro sva premagovala strmino ob preletavanju metuljev, pa ob pogledu na viharnike ob poti

Sama sva se čudila, da sva tako hitro prišla tu gor, no ja za najine pojme, ki pač vsako pot zadnje čase podvojiva čas.

Krenila sva na desno proti Ribbniškemu jezeru. Radovedna, ali so tudi tu lokvanji še v popkih...

lepo cvetje ob poti

Dobre volje in zadovoljen,

Pred nama je ravnokar prišel na jezero en gospod, ki nama je svetoval, češ, da je pot nazaj zelo dolga in najbolje je, da bi najbolj pametno bilo , da greva naprej do Ribniške in potem navzdol do Mislinje ter nato z avtobusom do Zreč, pa peš spet do Rogle, da baje ni daleč. Sva se smejala na ta račun

Lokvanji so se bleščali v dopoldanskem soncu

Ja lepo je bilo tukaj 

,

 a sva potem kar hitro šla proti Jezerskemu vrhu, kjer nama je vedno zelo všeč. Lepe spomine imava na ta vrh na najine pretekle poti iz vseh smeri

u, 

kjer je bilo zelo veliko nabiralcev borovnic, sem jihnekaj poskusila brovnic, a so še kar kisle za moj okus.

Nadaljevala sva po strmini navzdol, že od daleč 

videla da je parkirrišče natlačeno polno

Nadaljevala sva in se preko parkirišča ter makadamu približala najinemu zadnjemu cilju naproti

Po cesti ob njej množice, nekateri so imeli piknik na travi, drugi vsamo sprehod do koče, ter nazaj, nekaj so tudi obiskali Ribniško jezero, ostali pa so nabirali zelišča in ozkoristili lep dan za to.

Ko sem čalkala na kavo sem slikal to tablo...Na koči sva se odžejala odpočila spila kavico v krasnih pikčastosrčastih lončku in džezvici. Ja 

lepo je tukaj, a še zdaleč ne več tako kot je bilo včasih. Moj pravi da sem črnogleda, a nisem , je pač tako jaz pohvalim , če je treba in vredno tega in tudi povem , kaj mi ni všeč. Ni več tiste domačnosti, je že tako, da so planinske postojanke, kamor se lahko pripelješ z avtom , postale nekak hotel ne vem kake kategorije. No s tem se je tudi moj strinjal. Drago je pa pa lahko z avtom pripeljejo do kraja.... ja ja je že tako čeprav potem vsi jamrajo, a če si žejen pač daš kolikor stane. Tudi gostinci morajo živeti, žal pa ostane grenak priokus...

Torej sva se odpočila , pogledala na Jezerski vrh, nad katerim so se od ne vem kod, prikazali črni oblaki

Ker nisva hotela da bi naju spet pralo kot naju je leta 2016 sva se jadrno odpravilanavzdol po cesti in se preoti Jezerskemu

napotila tako, hitro, kot da jih imava 40 let manj. A sva lepo upočasnila konje, kajti spet se je razjasnilo, midva pa sva preko vrhase anpotila navzdol in se spet priključila poti ki pelje na Ribniško jezero..: Sva se šalila eno klobaso sva že zašpilala...

nato pa navzdol po travnati, ponekod mehki mivkini poti

mimo čudovitih dreves, nekaj jih je ležalo na tleh, kjer sva samo za trenutek posedela in pohitela navzdol proti prevalu Šiklarica

vmes pa so nad nama in po cvetovih se preletavali metulji a nisem imela časa da jih poslikam in jim posvečam pozornost...

mimo

tabel, čez mostnice ..

mimo čudoviteo obraslega drevesa 

spet skozi sanjske obrobe poti

kjer si kar naenkrat počuttiš pol mlajši

Mimo napisa znamenje, enkrat sem šla nekaj časa po potki, a ker ni bilo nikjer kaj sem se vrnila... no ja vsaj pisalo naj bi kaj je na tem...

Pa mimo obarvanih dreves z črnimi kavkami, ali vranami???Pa čez korenine

in spet v obratni smeri po kamneju, samo s to razliko , da sva zjutraj bila sama sedaj pa sva srečevala ohodnike in kolesarje

Res so donbri da se peljejo po takih opoteh. No srečala sva dva, ki sta dejala da sta z Kozjanskega, da gresta pecat hm hm na Koroško , da so gor dobre babe ha ha.... Res so..

Srečala sva šet kolesarjev no posamčno. Kapo dol pred njimi. 

Res sem bila zzelo vesela ko sva dospela do spodnjega travnika in nato na drugem še do svete Planke j+ha ha, kaj vse človek ne opazi

Tu je postajalo že vroče, a je naju lepo vetrič hladil

Midva pa sva po kratkem počitku na vrhu travnika  se vrnila

skozi z mahom obrobljeno planoto

dvakrat sva se malo oddahnila, , mimo Pohorskega zmaja pohitela žeja je bila sonce veter sveži zrak hoja , ja odžeja in če nočeš, 

da ne omagaš moraš pač pit. Ter se odpočit

Klopc je dovolj. potem pa sva s Komisije namesto po cesti šla po zunanji poti do klopce , ter do obeležja 

Tem ni bilo vroče ostala goveda pa ni bilo nikjer 

midva pa sva hitela samo da čim prej prideva do avtomobila ter se ohladiva s klimo

Prelepo je bilo, a tudi zelo naporno- No kljub temu sva vesela da sva uspela še enkrat prehoditi to pot na katero imava prekrasne spomine- a kot vse tudi dolge ture bodo počasi postale le zgodovina, začela bova načrtovati krajše ture---No to je bilo pred tremi dnevi, sedaj sva napor že pozabila a trenutno ko si ves utrujen si rečeš ne nikoli več... A ljudje smo že taka bitja, dokler lahko, dokler uživamo v tem kar nam je všeč, kar nas osrečuje, pač delamo to,čeprav marsikdo si misli, svoje, a naj midva pač sva rada v naravi, malo pojamrava, ma kdo pa ne in spet gre... dokler seveda lahko....

Ta pohod pa je za naju še nekaj več, kot samo pohod, je dokaz da človek zmore, pač hoteti mora...In ZMOGLA SVA::.

ter se pozno popoldan , če skoraj proti večeru odpeljala mimo kovinarja na Zreškem  krožišču  domov...