Skozi meglena brezpotja iščem pot, a tokrat brez tvoje bližine...
Izgubljeno se oprijemam rosnih kapljic, a mi spolzijo med dlanmi, izpuhtijo, kot ob dotiku s toplo kožo...
se pomešajo s solzami bolečine hrepenenja.
Pobiram koščke skupnih poti , jih zlagam v koš sedanjosti, ki je prepreden s pajčevino preteklosti, da se mi koščki tvoje bližine izgubijajo pod koprenasto lepljivo mehkobo, ki me hoče počasi potegniti na dno. . Izgubljeno brskam med vtisi, za sledjo ki jo briše čas, izgubljajo se koščki , kot odsevi v razburkani vodi, tvoj obraz počasi bledi izginja ter se vedno znova in znova sestavlja v spreminjajočo, a razbito podobo sonca in senc trajnega
spomina.
Kljub samoti, pomirjena sama s seboj, usodo začutim tvojo bližino, s smelim korakom nadaljujem začrtano pot.
P. P
....................
Ni komentarjev:
Objavite komentar