Spomini starega gojzarja...Mrzli vrh nad Kobaridom 1357 m

Mrzli vrh, ne visok a poln zanimivisti, lepot, ter prekrasnega razgleda...

 Kot že zadnjič povedano sva  z Matajurja se vrnila do 

odcepa in se tu,

kjer je kažipot ,kadar  sva šla po Slovenski strani na Matajur,sva navadno zavila tu gor,ali se vrnila do sem...Po kamnitih ploščah in luknjastih stopinjah od krav  do sem 

Moraš kar paziti da se lahko spraviš skozi prehode.Sva se pa zabavala na ta račun...

Med skalami

Po čudoviti poti

Sva tokrat krenila po levi zahodni strani  navzgor proti Mrzlemu vrhu,namesto okoli njega in potem po vhodni strani S

Zelo lepo označene poti

Polno volnatoglavega osata ob poti s Krasni oznakami

Mimo senčnatega  skalnega roba ,kjer so cvetele prve preobjede

,kako je  nama  dobrodelna senca, je zanimivo, ko sva bila mlajša, sva se pražila na soncu, kot kaka čevapčiča na ražnju, smo izkoristili dopust, ža štiri dneve v gorah, potem pa še za deset dni na morju...tako če se spomnim ha ha smo bili črni kot zamorci .pa nobenemu nič ni bilo ..no sedaj pa.... hm... morda ravno zato

S pogledom na vrhove gora ter Planšarija pod nama in cesto po kateri so  ravno  šli jezdeci na konjih in ponijih

Pa seveda pogled je vedno znova pobožal obronke gora na nasprotni strani

Uživala sva v trenutku in res hitro prispela na vrh

Kjer sva se prvo ozrla na prehojeno pot po hribu navzgor,ter na vrh Matajurja,ki je naju pozdravljal in klical drugo leto pa spet nasvidenje no vsaj jaz sem imela tak vtis ,da je tako!Ja je že tako, če človek ima včasih bujno domišljijo ha ha... če bova še stala na njegovem vrhu,potem iz italijanske smeri.

Vse bolj sva se približevala cilju  Mrzlega vrha,pihalo je,a ker je bilo vroče se je nama to kar dobro zdelo..

In naju ni motilo.

Tudi tu so bili divji prašiči aktivni.Ja lakota je hiša stvar.

Sicer ne preveč visok vrh,a s prekrasnim razgledom daleč naokoli.Kot že na Matajurju tudi tukaj ni bil razgled preveč jasen,a vseeno je ta prostranost tako pozitivno vplivala na naju da sva se enostavno prepustila planinski čarobnosti,ki je naju povsem prevzela..

Kar nekaj časa sva ostala tu gor.

Poslikala sva se na vse načine čeprav je veter bil kar moteč ha ha

Potem sva se predala pogledu na bližnje gore ter v dolino 

Na reko Sočo,ki pa žal tokrat res ni bila  v najboljši izdaji

Potem  na Kobarid in kostnico

Uživala sva.Vcasih je treba tako malo da si srečen in zadovoljen,kljub neprespani pretekli noči sem se počutila sveža,kot prerojena polna energije in neprecenljivega občutka bogastva sreče,ki je je preplavljajo,tako močno, da mi niti rahla bolečina v kolenu ni prišla do živega..

A kot vse lepo prehitro mine sva se zavedala da Morava naprej,kajti pred nama je bilo še kar nekaj poti.a za poplačilo vsega truda je naju ob poti navzdol nagradila,množica cvetov ob kamniti pregradi.Tako modre ,tako lepe preobjede kot rastejo tu gor še,res redko kje

Vsa vesela da sva tudi po letos   bila deležna njih lepote,sva 

Še spustila po hribu do sedla med Srednjim in Mrzlim vrhom

Skozi prehod

Kjer sva pozdravila Vrh Krna,pod katerim sva prejšnji mesec  ga gledala iz povsem druge strani od Krnskega jezera

Ter se nato prečno napotila

Mimo začudenih krav na cesto zaokrožila sva drugo klobaso sva se šalila, ali zašilila  ha ha 

Kjer je on šel po hladno pijačo,ki sva jo shranila zjutraj ko sva šla na Matajur ,ja kdo bo nosil gor in dol na taki dolgo poti..Pijača je bila ledeno hladna kako se je prilezla v tem vročem dopoldnevu..

Res je prijala..Odžejala sva se in krenila po kamniti cesti proti Avsa

.

Občudovalasem še te zadnje cvetove ob poti,ko sem ga nestrpno

ko sem ga čakala da je prišel nazaj z osvežilno pijačo ki sva jo zjutraj skrila v gozdu, pa kako hladna je bila, kot iz hladilnika...joj kako se je prilegla .. Saj sva imela tudi še sok in vodo, a za klepanje po kamniti cesti moraš biti malo hm ha ha, da lahko s humorjem in šalo  prideš do cilja  brez prevelikega jamranja v vročini...

Nato sva krenila sva hitro 

vesela da bova kmalu prišla iz pašnikov ob poti polno bodičastega cvetja volnatoglavega osata, ter  v temen bukov gozd

drugače so tu pašniki zelo na trdo popaseni, a tega nobeden ne je, je pa za okras

korita pol prazna, ja žeja je tudi tu in dež je potreben, a saj vodo vozijo in napolnijo korita,

tudi veliki črni čmrlji so se opajali z nektarjem

pa spet en ovinek, no ja več je ovinkov, manj je strmo, to je za mojo koleno bilo kar dobro

Tu navadno greva, ali prideva dol po strmem delu , tokrat malo naokoli

.. vesela da je večji del  poti potekal po hladnem gostem gozdu...le tu in tam sva prečila pašnike , kjeer pa je naju opazoval kamniti gpzdni škrat s sončnimi očali, sva kar pohitela naprej  srečavala sva pohodnike,kolesarje..ko sva prišla do avtomobila v gozdu ki je bil parkiran v senci sva se vsa vesela, da je nama uspelo kmalu prispela do parkirišča, kjer je še leta 2019 bila samo lepa miza s klopmi, kjer so si turisti pripravljali hrano bilo  pa je že veliko manj avtomobilovtole sem posnela kar skozi šipo , se mi ni dalo več iz avta ha ha hano

saj je logično veliko hodijo po teh vrhovih prespijo v avtu naslednji dan pa naprej kot zjutraj...midva pa sva se kar hitro  odpeljala  mimo tu sva včasih bila sama na parkirišču zjutraj, popoldan pa morda dva trije, ne pa tako kot sedaj , zjutraj ne bi spravila še našega Amigosa  sem...Sva se kar hitro odpeljala proti dolini.Mimo  Avse, ter mimo cerkve, ki se je skrivala tam za robom 

tu je tako lepa pokrajine polna neke harmonije...

Liveka , kjer sva še zadnjič se naslajala ob lepoti vrhov nad Kobaridom 

S prekrasno leseno hišico , a sem jo prepozno opazila 

Nameravala sva se  odpeljati  še  čez Kambreško na Kolovrat in Mimo Volčanskih Rut in Čiginja nazaj proti domu...in od tam obiskati prijatelje.Pa je bila cesta zaprta škoda.No pa drugič.Sva se pa potem ustavila v dolini Soče.o tem pa naslednjič

p.p.