Spomini starega gojzarja.Ko spomini ožive.

Sedaj sva si dva dni vzela odmor. Prav za prav bolj zaradi , tega ker so napovedani popoldanski nalivi , toča in neurja.Pa tudi je treba pred poletnimi pohodi se dodobra odpočiti, Sicer se kar prileže, če se lahko predaš lenarjenju ha ha, ampak, a ker tega nisva vajena, pa tudi dela se je nabralo kar nekaj , ma  saj ne moreš biti na dveh ali treh krajih hkrati. A ker kar precej slikam ,
se nabere fotografij, ki jih je treba malo pregledati, kaj tudi izbrisati .

Pa 

seveda sedaj je športa toliko, da še pač laže najdeš izgovor ha ha, da brez slabe vesti se predaš navijanju. Sicer ženske baje ne spremljajo športa, a to ne drži povsem. , nogometa itak ne, a jaz sem pač morda med redkimi, ki me zanima .moj je itak bil velik navijač in kot mladinec je igral nogomet  . Tako sem se tudi jaz intenzivneje vklopila in spoznavala čare nogometa. 

Ja in sedaj se prvenstvo bliža koncu in je res napeto. Pa kolesarstvo itd.... No to tako mimogrede. 

Spomini utrinki od tu in tam

Motivi, iz ene mape  in spomin je oživel ,kjer se je ustavil korak ,včasih dobesesedno, je že tako da za naju hoja ni samo hoja. 

Ob tem posnetku me vedno  prešine začudenje in ugotovitev , da je res Mati Narava  čudovita umetnica. Ob prvem obiska Čemšeniške planine , leta 2013 sva grede obiskala , še Braslovško jezero. začudeno sem obstala pred osvetljeno gladino, ki je v poznem popoldnevu osvetljeno s sončnimi žarki dajalo vtis temne  svile blaga posutega z vzorcem jesenskih listov.

Prekrasen  črtasti medvedek ki sem ga prvič videla s poti, z Gozdnika

Pa metulj lastovičar, ki je z razprtimi krili vpijal vaše sončno toploto zgodaj spomladi na Lisci. 

Koze veliko koz ki si naJu ustavile na poti z Uršlje gore 

Tik pred sončnim zahodom, ter pred bližajocim dežiem na Ciganiji, , ko sva tekla, da sva ušla dežju

Naša Mery, je bila vsestranska, poskušala je splezati na drevo, ki je rsstlo poševno, no več kot meter ji je uspelo, potem pa je gledala naju, kot da je splezala na vrh. In morala sva jo dati dol. 

Jutro v Slovenskih konjicah ko sva šla na Skalco mimo cerkve,preje bilo vse v megli na to pa se je cerkev izvila iz jutranjih meglic.. 

Čudovit šopek velikonočni z Boča. 

Najin prvi obisk na Grmadi nad Cemjem

Pa ljubezen ob Velenjskem jezeru. Sicer nista pikapolonici domačega izvora, ampak harlekinki. Ampak ne bodimo malenkostni in nestrpni, ljubijo se pa prav tako kot naše. 

Na travniku pod Radojčem  tale radovedni 

 metulj travniški lisar, ki je po vse sili hotel ugotoviti barvo mojih oči, usedel se mi je na očala, in enostavno kot bi bil prilepljen se mu ni nikamor mudilo. .prijetno doživetje bilo samo enkrat  ampak bilo je res prijetno. 

Travnik,no včasih je bila njiva a ker zadnje čase se. Naše podeželje zarasca. Veliko nkov se je spremenilo v travnike. No. Na tem.me je zgodaj spomladi presenetilo valovanje regratovih cvetov v rahlem vetrčku. 

Ja tudi to je.vredno  spomina. Prvi tradicionalni pohod  v novem letu na Paški Kozjak, ki je bil brez snega. In navadno dobim samo en cvet v dar  od njega in to prvi teloh, ko pričnejo cveteti... Drugače ne trsgava  nobenega cvetja, jih samo slikam. No zelišča so izjema. 

Pa labod na Škalskem jezeru,, ki je ravno pristajal,, na vodi. 

 

 Je prijateljics zapisala da labodu niso nikoli sami imajo svoj odsev

. Res je.. 

Ter potonike v vrtu moje sestre, kije žal že pokojna.. 

Ter pohod na Sv. Križ od Savineka sva šla peš, mislim da pred 15 leti zgodaj spomladi ko je listnato drevje bilo odeto v nežne barve. Pa sva si vzela čas med potjo ter se predala sončnim žarkom. 

Pa spomin na množico petelinčkov

Ko se svetloba ujame v senčnem gozdu v praprot. Takrat skoraj verjameš da boš ujel seme, v čevlje in razumel živalsko govorico. Ja same he he so pa samo trosi. A če verjameš v pravljice si lahko polepšaš deževen večer. 

Pa polna luna ali ščip, kako sem jo rada slikal ,ko  je moj stari aparat ki je  bil res enkraten A je žal odpovedal. No slikam luno se vedno, že zato, ker ima name tako dobrodejna vpliv, a slike niso tako lepe. 

Pa tale čudovita vrba, me vedno  spomni, na najin prvi obisk Šentjungerta in povratek, ko je veter mršil njene veje v kraju Vervega, no mi rečemo vedno tako.

Sončni zahod na Nanosu, nekega avgustovska dne  leta 2013.Nepozabno doživetje, nasploh na tista dva dni. Ko sva ob sedmih  bila že gor  na Snežniku, Potem srečanje z dvema prijateljicama v Ilirski Bistrici, ter nato še obisk Nanosa. , Kjer sva preživela  nepozaben večer.

No tole pa je prava paša za oči v Slovenski Bistrici, ko imaš vtis da te cvetoče krogle lebdijo v zraku na trgu---

Pa neverjetna sreča, da si lahko priča rojstvu kačjega pastirja, ki se je ravno izvil iz ovoja in si sušil krila na zarjaveli  cevi, najbrž ostanek od kake potopljene hiše , nad gladino Velenjskega jezera ..

Kakor koli, spominov toliko a zanimivo vsi nama  obudijo lepe spomine. In osvežijo spomine na prijatelje , motive ob poti ki sva jih obiskala , oziroma srečala ... Ja za deževnen popoldan je res osvežitev. 

kraje, kjer se je toliko spremenilo  

P. P.