Pravijo da preveč premišljevanja tudi ni dobro, ampak ...
Po enodnevnem počitku, ki sicer ni bil ne vem, kako nujen, , čeprav sem bila pred tem prepričana da bodo težave s kolenom se stopnjevale. Pa se niso. Čeprav sem to pričakovala.
Moje današnje premišljevanje o načrtih in uspehih, kako te lahko osreči kak pohod, ki je bil bolj kot ne pobožna želja , kot uresničitev.
Torej:
Ker imava kar zajeten seznam načrtovanih vrhov, ki jih narediva že v začtku leta. že kar nekaj let . Ja je včasih pač treba načrtovati gotove stvari vnaprej.-Pri nama je najbolj seveda na prvem mestu narava pa vrhovi , ki naj bi jih tekoče leto obiskala. Seveda imava tudi druga zanimanja, a ker veva da čas, ki je sicer relativen pojem ,da nama tako hitro odšteva dneve, tedne meseca, oh morda še leta, sem pač optimist, tako se sedaj osredotočava pač na pohode. Ostalo pa bo, seveda en velik ,ČE bova še kolikor toliko zdrava in mobilna, ter da nama bodo sive celice še ne povsem zarjavele, bova pač samo še obujala spomine in uživala ob pohodih na fotografijah. Ja vrhovi, višina že davno ni več najin cilj. Kajti , kot sem že napisala so vrhovi, ki so pod tisočaka včasih težje dostopni oziroma bolj strmi ... Veliko je takih, od katerih sva se sicer že poslovila . -A zadnje leto se je to nekako spremenilo. . Kajti v preteklosti nikoli nisva razmišljala , ali bova še šla ali ne, to je potekalo vse spontano. Včasih tako , zvečer sva se odločila jutri greva v hribe tja in tja, pa sva šla .No že lani je postalo to drugače , nekaj je k temu seveda botrovala tudi poškodba kolena , da postaneš bolj omahljiv, nekaj pa okolica, ki te postrani gleda, in se počutiš nelagodno, ko te ob povratku vpraša sosed, s skoraj obtožujočim glasom , a spet sta bila v hribih? Morda pride to z malo višjim Emšom , da si bilj občutljiv, čeprav se trudiva da ne gledava preveč nato.Ker pač veva da je zadovoljstvo in sreča rip ter boljše počutje potem, neprecenljivo plačilo za obisk narave, ter ves napor. Ampak pride čas, ko enostavno pričneš razmišljati o tem, da je morda le prišel čas , ko bova obesila gojzarje na klin in se kot ostali starostniki predala lagodnemu življenju pred Tv in lenarjenju. Ter kratkim sprehodom okoli po dolini.
Še sedaj mi gre na smeh, ko se spomnim , kako sva pričela s tarnanjem , časa se ravno ne spomnim ampak, ko sva prišla do izhodišča in se spravila v avto utrujena, ko ti pade morala pod nulo.Pogledam njega on mene oba zmučkana, kot cunja ki se je vrtela v pralnem stroju na 800 obratov na minuto. Mu rečem :
Tako dovolj je takih težkih tur, to je bilo zadnjič .Vse sva že videla, pa velikrat sva bila že tukaj .Pa tudi nisva več najmlajša, ves tista prva rosa, ki kar dehti od svežine, ampak bolj uvela trava sva, na kateri je roso že pobralo življenje, pa da sva stara, no to ne rečeva velikokrat , kajti to nama že tako dovolj govorijo tisti " dobro misleči prijatelji " .Pa noga me boli, a on hitro reče, ja pa saj te doma še bolj, če miruješ, Hm prav ima. Se kar vsuje iz naju. No nazadnje sva pa nekako sprijaznjena z realnostjo pripomnila ,bilo pa je kljub vsemu tako lepo, ampak dovolj je. Potem pa kot vedno sva realistično se zmenila ter zaključila: Če bova nehala že sedaj, bo to kar hudo, Pa saj ni bilo težko le kriza je prišla, a misliš, da drugi nimajo kriz. Seveda jo imajo, le povejo ne... Ja imaš prav mu rečem, jaz pač včasih nosim srce na dlani in to se maščuje. In je obema kar lažje ,že ob misli , da nisva edina. Ma saj veva že vnaprej, da pozneje doma,ko sva se sprostila regenerirala, si ogledala fotografije sva rekla, ja napor bova pozabila ,bilo pa je prelepo. Še veš tam , kjer si ujel sonce pod roko in kjer sva imela vso našo prelepo pokrajino pod seboj. 
A ne bi bilo škoda da ne bi enkrat še šla na ta vrh. Lepo počasi . No sicer pa bova videla ,kako bova pri zdravju naslednje leto. In s tem je debata o težavnosti, o betežnosti krizi srednjih let ha ha ha in jamranju zaključena.
Čas teče naprej leto se obrne, počutiva se kar dobro , spet sva polna načrtov ,pa navadno eden ali drugi predlaga oz. vpraša. Ja zapiši še ta in ta vrh s pripombo. saj veš, da je bolje , da več planirava, pa kar bo pač bo .Če ne bo šlo se bova pač obrnila in šla nazaj.. Nato pa končava planiranje z besedami , ter smehom, bolje da več napiševa , potem pa po možnosti obiščeva čim več, če pa ne se pa tudi ne bova sekirala.
No tako je bilo v začetku leta in neverjetno koliko tako imenovanih poslovilnih pohodov sva letos opravila , a nič več ničz besedami da je bilo zadnjič.. Pa ne samo to, postala sva še bolj optimistična starejša, kot sva bolj z veseljem nekako z navdušena sva postala, seveda tudi hvaležna sva prav za vsak vrh, ki ga še lahko osvojiva.Pa tudi opažava ,da se je nama s pogostejšimi obiski že odpisanimi oziroma poslovilnimi pohodi še dodatno povrnila kondicija , pa dobra volja in prešernost sama ne veva zakaj. .
Torej sva včeraj opravila spet en pohod , ki je bil že lani --"Tako imenovani poslednji obisk" in To Velikega Kozja nad Lovrencem nad Okroglicami . Bila sta sicer dve izbiri med Šteharnikovim vrhom nad Ravnami na Koroškem, ali pa Veliko Kozje , ker pa sva šele pred dvema dnevoma bila na Koroškem in ker imava rada spremembe, sva dejala prvo obiščeva Veliko Kozje , je malo bolj oddaljeno pa tudi malo spremembe pokrajine vedno prija.
A vse to v naslednjem blogu, kajti drugače bi bil ta predolg zapis
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar