Spomini starega gojzarja. Med dežjem in soncem.

 UTRINKI ZADNJIH DNI-

Ali ko se z vremenom igraš kdo bo zmagal,

 .V četrtek smo se prebudili smo se v oblačno jutro, po  dveh dneh počitka in regeneriranja,  a tokrat sva dejala, kam za daleč ni  kajti tole napovedovanje z vremenom , je prava psihična  muka. . Kajti napovedan je dež,, seveda ostaneš doma, dobimo, nekaj kapelj, napovedano sonce pa je dež- Ampek kljub temu za popoldne in ponoči napovedujejo ,  dež celo neurje...A sva dejala greva  zjutraj pa tukaj blizu na en vrh, saj naša dolina je obdana z vrhovi kar veliko jih je. Najbolj naju je vleklo na Stropnico od teh bližnjih vrhov je nama res prirasla k srcu. Prehodila sva jo po dolgem in počez. Ob vseh letnih časih , pozimi, sva včasih gazila do kolen, Je bila že tradicija da sva nekaj let šla gor konec januarja. Od začetka,  sva hodila iz te smeri od kamnite mize .Takšna je bila pred leti . Sedaj pa je že obrasla z mahom . Pa tudi klopi ni več ob njej. Zelo nama je bila všeč...

Nekaj tudi zato, ker sva prvič zašla   ha ha. Je nama kmet ob začetku poti prvič dajal nasvete,da ni problema  priti na vrh,vse je  lepo označeno ,držite se samo oznak sončkov narisanih na drevesu. Še sedaj mi gre na smeh, ko se spomnim , ko sva više iskala sončka, .Nisva ga našla, a ko sva se vračala sva ga videla, ampak na notranji strani iz smeri Stropnice. Kar nekaj let sva hodila tam gor, potem pa je  pozimi. Ko sva komaj pregazila na vrh pred kakim letom en pohodnik na vrhu dejal, da naj greva okoli po cesti pa bova prišla do izhodišča.  Ni pa nama povedal kako daleč je, ja mislim da sva kar nekaj km naredila in  prvo po gozdnati   poledeneli cesti...Mož ni bil preveč navdušen..Ampak v vsem slabem je nekaj dobrega, odkrila sva tako lepo skrito dolinico , katero sva takrat prehodila peš. Sedaj pa se  vedno peljeva do izhodišča na drugi strani 

Ja od tu vodijo dve poti na Stropnico in ena na Skalni vrh iz te strani.Res originalne pznake.

No torej , spet sem se razpisala ampak spomini me vedno posesajo vaše  do podrobnosti.

Po tem  dolgoveznem  uvodu naj nadaljujem:
Kaj potem , če je oblačno, naju to sploh ne moti , sicer fotografije niso tako lepe ker svetloba ni prava ampak važno  je da sva spet v naravi .Sva se kar zgodaj zjutraj, takoj odpeljala  proti  Škalskemu jezeru in naprej mimo Škal , do Škalskih Cerkovc namenjena sva bila na Stropnico 880 m vrh ki nama je prav prirasel k srcu-Še posebno odkar sva odkrila pot gor iz zahodne strani..

mimo Škal kjer je sedaj res vse v znamenju gradnje avtoceste za Koroško  in krasnega stolpa,ter Hrastovca ,
Postajalo je vedno temneje, sva se tolažila je pač zato ker sva v gozdu.

A glej ga zlomka ,tik pred Škalskimi Cirkovcami je pričelo deževati
sploh nista mogla verjeti, da ti vreme  v tako krakem času spremeni načrte.Zelo na hitro sva se odločila, da tokrat ne pojdeva na  vrh, ampak sva se tik pred vhodom v sotesko ,

Ko sva se zapeljava navzdol proti ozki soteski, sva za prvimi hišami zavila na desno odpeljala navzgor proti Šmarškim Cirkovcem mimo kamnite mize

zavila desno proti Šmarškimi Cirkovcami in se mimo kamnite mize spustila navzdol mimo Šenbrica 

Pogled iz Šenbrica, proti Mozirski planini , je dajal vtis, da še bo deževalo.

Konovega in Šmartnega domov. Nekaj neverjetnega v Velenju seveda ni deževalo

Tako sva se takoj odpravila na kratek sprehod okoli sončnega parka.

Mimo prekrasne sekvoje, ki ima tako umetniško oblikovane in razgibane korenine.

da se je mala razgibava in se nato vrnila nazaj domov. , A tik pred domom sva že začutila prve dežne kaplje, a  se je že ulila taka močna ploha,  da je voda kar tekla po cesti. No sva dejala bova pa jutri poskusila , morda pa bo takrat drugače. 

p.p.