V komaj sva čakala da pride mesec julij pa da bova malo bolj intenzivno izkoristila dolge dneve.. Hm, prav za prav se že krajšajo.. Ampak, da se vreme ustali, da bi spet lahko kot predvideno vsaj nekaj pohodov, ki so načrtovani za mesec julij in avgust zpolnila, vseh najbrž ne. Ne vem ali je višji Emšo kriv, da je hrepenenje po naravi se bolj močno, ker pač nekako vse se izteka in ja doživeti tisto svobodo sproščenost srečo občutek neskončnosti je pač močan magnet, ki vedno znova in znova pritegne naju v objem najinih obiskov vrhov in narave.
Vse se zdi tako enostavno, pa nikakor ni.
Posebno še če pride kaj vmes.
Torej, zadnji obisk Škalskega jezera po razširjeni poti, se ni končal po načrtu .
Kot velikokrat rada utrgam kako zelišče, in ga potem posušim za zimske dneve, ko je potrebno, da lahko pomagaš organizmu, da lažje prebrodi zimske sive mesece. Ki so za nekatere bolj dovzetni za prehlade. No midva se do zdaj kar uspešno braniva teh prehladov. Ko bi šele sklepi bolj samodejno sodelovali..
Je že tako midva sva bolj ljubitelja naravnih pripomočkov za ohranjanje zdravja energije. A se je treba tudi za te kar potruditi da jih nabereš.. Seveda pa moraš paziti da jih nabiraš varno, a se pač zgodi kar najmanj pričakuješ, kljub previdnosti.
No kakor koli, torej vidim nad potjo čudovito razcveteli lučnik,
grem prečno po brežini do njega osmukam cvetove in potem grem po drugi strani naprej in ko hočem stopiti na pot čez visoko travo stopim v praznino. Kajti med potjo, ter brežino je bila globoka jama. Stopila sem vanjo in padla naprej na roke, a se vseeno udarila na rebra z aparatom, ki sem ga imela, kot vedno, kadar ga imam s sabo obešenega okoli vratu.. Seveda me je zabolelo, ampak sem kar normalno nadaljevala pot. Tisti dan sem še bila kar aktivna kolikor toliko, a se je potem razbolelo. Samo tisti ve, kako hudo je, če se udariš na rebra. Boli kot sam peklenšček. Čeprav imam zelo visok prag za bolečino.
Nisem mogla globoko dihati ne kašljati,pa tudi kihati ne, še zehsti ne. Celo ko se mi je kolcalo sicer ne vem po čemu, smeh pa je postal pravo razkošje, ali luksuz. Rada se smejim drobnim stvarem, vsak dana. Ko pa je življenje polno radosti. No sedaj pa nisem našla povoda za smeh, če se je on še tako trudil okoli mene, da bi bila boljše volje mi je smeh zamrznil na pol poti. No sedaj itak nisem bila zmožna se skloniti in pobrati kaj, in kot nalašč mi je vse padalo na tla. Vsak nepreviden gib levo ali dvig roke me je opomnil, da postajam kot programiran robot z omejenim gibi. Drugače sem kar živahna, je pa zaninivo hodila pa sem lahko brez problema. Seveda brez pohodnih palic. Po dolini sva naredila kar nekaj km.
Tako sem se šele sedaj zavedala na kaj vse vpliva lahko tako droben nedolžen padec. Ki mi je onemogočil, kar nekaj dni predvsem pa noči, ko moraš spati samo v določenem položaju, kot dojenčki v prejšnjem stoletju, ko so jih povijali kot štručke.Nato pa se je bolečina vsak dan povečevala, sem že nameravala obiskati zdravnika, a ker vem da je za to najbolje,poviti se, z opro, tu ne pomaga nič drugega, da nima smisla obiskati zdravnika mi je peti dan bolečina popustila. Kako blagodejen občutek. In že sva obiskala vrh nad 1000 metri, a to v naslednjem zapisu.
P. P.
Ni komentarjev:
Objavite komentar