SPOMINI STAREGA GOJZARJA-KOŠENJAK-POSLOVILNI POHOD

Modrina , ki je samo na nebu 

 Ja, ko greš zaradi cvetja še enkrat,modrih lupinij, ali volčjega bobaNavadno greva gor vedno meseca junija, ampak letos se je zaradi raznih vzrokov to zavleklo na včerajšnji dan. Pa tako je sva dejala lupinije bodo še vedno cvetele, kajti je le višje in hladneje. Torej  tri tedne kasneje kot lani, ko je bilo še vse modro ob poti, kot bi bila v kakem botaničnem vrtu, ma obeh straneh ceste je bila sama modrina, letos pa le tu in tam kak šop, so cesto razširili in ja modrina je izginila,niže pa so ob cesti že pokosili . Tako da s cvetjem ni bilo nič. Tako je bilo prejšnja leta. 

.čeprav sva že lani dejala da je poslednjič, a je že tako nikoli ne reci nikoli. košenjak je itak zelo čudovit vrh, gor se počutiš tako svobodno,čeprav imaš samo korak, pa si na Avstrijski strani.Košenjak se po nemško imenuje Huner kogel.Hm sem razglabljala zakaj ima tako ime, ali so bile tu gor morda divje kure, seveda spetelini ha ha, ali kaj. No kakorkoli. Spokojnost in tista globoka hvaležnost da kljub odločitvi, da sva že lani rekla da je poslednjič a sva vzela vse kot dodatni bonus uživanja, Ja to je neprecenljiv občutek-

Že kar zgodaj , seveda spet po malo spanca , ne vem ali je adrenalin ob veselju da bova še obiskala ta vrh, ali pa je še morda polna luna pomahala z repom, ter mi pokazala, da ima še vedno kar precejšen vpliv name.. 

da sem spala komaj tri ure. Tako  da sva se kar relativno  zgodaj peljala pod Šaleškim gradom, ki je kot čuvaj pred vstopom v mesto Velenje-

kar kmalu sva prispela do sanjavega   Dravograda in  se dvignila nad njim, od koder se nama je ponudil krasen pogled na Dravo in spokojno dolino, ter na cerkev sv. Križa nad njim in vrh Selovec oziroma Grubarjjev vrh, kjer sva  že tretjič zapored praznovala PRVI maj

Vse je delovalo tako spokojno 

Kar hitro sva prispela do Ojstrice Sv Duha, kjer se navadno vedno ustaviva ob povratku. Zaradi teh skulptur- Te so malo nad osnovno šolo Ojstrica Vedno se slikam poleg njih 

Tudi letos sem se že zaradi zabave, obenem pa opazila da manjka en učenec:ja prava prispodoba podeželja, ko je vedno manj otrok, posledično pa seveda tudi očencev in šole se zapirajo .A na tem  bo treba delati, dati boljše pogoje za mlade družine in za poslitev in tako dalje, a to je že druga zhodba.

Ojststiška godba pred leti, je sedaj izzvenela in ja   sedaj je ostal še samo en muzikant, ki je bobnal koračnico minljivosti .. Ja tako je sem mojemu dejala, lepo jih je bilo videti, vedno so bili prava paša za oči, sedaj pa je kljub novi lepi tabli Ojstrica

izgubilo vse svoj vabljiv čar  . Škoda..

 

 

A kmalu sva se odpeljala naprej proti najinemu prvemu cilju. Koči pod Košenjakom. Ki pa je zgodaj zjutraj dajala kar turoben vtis. Sva že takrat dejala, najbrž je zaprta, ker so na veliko obnavljali in na novo gradili. Pa tako vabljiv napis je bil na panoju. Ja je že tako, se kar užejaš na strminah Košenjaka, čeprav je sedaj tako krasna pot izpeljana, Namesto strmine lepo cik cak, tako , da se tudi modva ki imava  na sebi že osem križev z lahkoto prišla gor in nazaj. Posebno sem jaz bila vesela tega, ja sploh me niso bolela kolena..(Poškodbo z brinjeve gore se je uspešno pozdravila. )Ja en velik hvala vsem ki so gradili to pot. Ponosna sem da je eden izmed njih tudi moj Facebook prijatelj D: Z:katerega velikokrat srečava na teh delovnih akcijah.Pa tudi drugače na planinskih poteh. Ja svet je mali in če  krožiš se pa to dogaja. Lepo je!

Sva že prej dejala da se bova oglasila in nazdravila vsem šestim obiskom tega kraja, no prav za prav jih je 7 , kajti že pred desetletji sva z otrokoma šla peš iz Dravograda. No takrat je bila tu še karavla, mi pa smo šli po drugi poti, od takrat se spominjam samo tega, da smo se grede ohlasili na ei kmetiji, da bi dobili vode. Pa so bili ravno pri malici, pa so nas povabili naj prisedemo in prigriznemo. Pa še kave je skuhala gospodinja. Ja je že kar nekaj let, ampak ostal je tisti čudovit vtis, o gostoljubnosti ljudi na teh krajih. No o gostoljubnosti , bom enkrat tiudi zapisala, je kar nekaj primerov ki so vredno zapisa. 

Kar hitro sva odšla, kajti najin xilj je bil da čim prej prideva na vrh in da bova še gor lahko uživala v ne preveč vročem jutru. Kajti moj   je občutljiv na sonce , j.... ga njegov melanin je šel v pokoj ha ha , no kakor se čudno sliši, je pa tako, kljub temu ne oostajava doma, ampak koristija jutranjoii čas. Saj prav za prav so jutra ZAKON,.

Mimo zorečih jagod

Sva startala
Tokrat po lepo speljani in varovani poti
Je kar razlika , ali greš naravnost po taki strmini , ali pa po lepo speljani poti naokoli. Sedaj so lepo natrosili veje, saj drugače bi marsikateri tekel kar navzdol. Če so se že trudili je treba uporabljati poti. Tudi lepo ozznačena port je. Kar je res je res Korošci res lepo urejajo in negujejo planonske poti.-HVALA VSEM

Že sva prispela do gozdne ceste, kjer sem pričakovala modino ob cesti no nič 

od tega tu in tam v robu kak šop

Tako je bilo lani  tri tedne prej 

Dohitela  bova sonce , a je bilo še kar visoko v krošnji smrek, tako sva še lepo po senci pohitela do mize, kjer sva se odžejala in nato krenila navzgor skozi globel proti valujoči travi in vrhu.

Rada hodiva po tej poti, toliko zanimivih motivov je ob njej, od smrek, ki jih je oplazila strela, kamniti škrati, pa cvetje in seveda trava ki je valovala kot zeleni ocean. Ampak letos ni tako gosta kot druga leta. Se tudi tukaj pozna  vročina.

Bolj sva s ebližala vrhu lepše je bilo.

Na tleh se je bleščal skrilavec , kot biseri

On je šel malo počasneje jaz pa sem kar pohitela na vrh in bila gor par minut pred osmo.

Vesela kot radio, sem se vpisala, si čestitala objela od veselja in sreče, ja tu prevrejo vsa čustva na dan. Hvaležna , do neba in nazaj, da je nama še dano se objemati na taki višini.  Ja  v naravi se enostavno v tebi kar pretaka radost nad življenjem in srečo.   Potem sva se poslikala od spred in zad, HA HA SE VE, skočila v sosednjo državo ha ha , 

ja kako se je vse spremenilo , ko si samo zamislim, s kako težavo sem se obiskovala  Avstrijo pred malo manj kot šestdesetimi leti. In kako je nam sedaj lepo. Vse premalo se tega zavedamo. Ljudje smo pač taka čudna bitja, ki zelo radi pozablljamo , no naj rečem drugače, vse se nam zdi samoumevno. Pa ni.Pa naj bo zdravje sreča, odnosi , ljubezen strpnost posebno pa še mir..Prav vse je treba negovati predvsem pa ceniti .

V Asstriji pred tablo ,ki se v skovenščini imenuje Pšiščančji kogel, no tako je dejal Google prevajalnik, jaz bi rekla , da  je prej kurji holm ali tako nekako ha ha

Tudi ob teh sva se slikala. Je že čisto oguljen tako ga božajo

pa seveda metulje, kaj bi jaz brez njih. No ni bilo velike izbira samo dve vrsti .

Kar nekaj časa sva uživala, dokler se niso na nebu pojavili prvi beli onlački.

Imajo pa na Avstrijski strani veliko ptičjih krmilnic

in se zraven zabavala Prvo sva se ovekovečila pri nas potem pa še na Avstrijski strani. Skoraj celo uro sva imela vrh zase. Potem pa je prišel še en pohodnik iz Avstrije in se usedel na njihovo stran.

Midva pa sva si še nazdravila pomalicala , si ogledala vse kar je zanimivega, vedoč , da je tokrat res zadnjič. A nisva bila žalostna, kajti veva da je treba uživati takrat , ko je čas. Ko se ta izteče pa je treba najti druga zanimanja, ter uživati v spominih ki se jih kar veliko nabere, , če imaš pač srečo da si nekaj časa na tem prelepem svetu. Letos sva malo bolj pozna pa je tudi  cvetje drugo in morda še lepše. 

Nato pa sva odhitela navzdol med valujočo travo


Tako zelena , tako lepa, tako svilnata. 

Neverjetno hitro sva spet prispela navzdol in se po krasno gozdni cesti spet spustila navzdol po lepi položni poti označeni poti. Samo še s to želji da bi bila zdrava in gibljiva še nekaj časa , da bi  nama bilo prilika videti še na drugih planinskih poteh lepo označene  poti, da ne hodiš nekaj časa potem pa ugotoviš ,da bi moral na levo ti pa si šel po malo bolj shojeni poti naravnost. Ja še ni dolgo tega ko sva se zašla.

Ja ko sva se peljala mimo ojstrice navzdol pa so modrino zakrili temni oblaki.

p.p.