Spomini starega gojzarja:Uršlja gora

 

Po Koroški turneji če se lahko tako izrazim je bil tri dni dež. Zelo mi je prijal ta deževni čas, malo zato, da sem se odpočila , hudo je če je človek kot barometer in mora nehote prenašati vplive vremenskih motenj.. Vesela pa sem bila tudi zato, ker sem se lahko posvetila albumom fotografij  iz preteklih let. Je že tako da vsake toliko časa je dobro da malo pregledaš slike, osvežiš spomine, tiste fotografije, ki pa se ne dotaknejo srca oziroma ti ne povedo nič jih pač zbrišem.

Pa sva malo z mojim pregledala slike od pohodov na Ušljo goro , pa sva se tako navdušila , no prav za prav jaz še bolj , kot on, sem dejala, kaj ko bi šla še enkrat letos na goro, če že drugega ne greva malo pozneje bova občudovala sončni zahod. Pa da si bova ob toplem sončnem vremenu malo prehodila tudi vrh gore , kot že večkrat...Pa sonnčni zahodi na gori so prelepi...Letos ga še nisva videla..Pa se je strinjal in sva šla.. .Res pa je, da sončnega zahoda sploh nisva dočakala. Ker  se je vse drugače obrnilo... Prvo zato ker sva šla že od doma veliko prej, kot sva načrtovala, ter sva  gor veliko hitreje prišla ,kot je bilo načrtovano. Računala sva, da bova potrebovala gor vsaj tri ure ..A opazila sva ,da so se najine moči že kar lepo obnovile in mišice okrepile. No saj se vidi tudi, prej so mišice na nogah shujšanih nogah  visele z meč, kot gumijasta zavesa na vratih... No in ob taki priliki sem potem res vesela, da ves napor, pa tudi bolečine niso bile zaman. Vse se počasi postavlja na svoje mesto... Torej sva gor prišla namesto ob  dveh že ob pol enih.Potem pa se je jasno nebo pooblačilo in pričelo je pihati pa sva dejaal ne bova sedaj čakala dve uri zastonj. Če ni pač ni. 

Sicer je bilo napovedano še kolikor toliko sončno vreme, a jaz na te napovedi ne dam nič.

Tako sva se mimo Slemena,Ciganije , ter Kotnikovega vrha , spustila navzdol po sedaj kar lepo utrjeni cesti do Križana in nato proti rumenelim macesnom ob robu gozda 

sva se kar hitro pripeljala  zgoraj malo slabšem makadamu do rampe. Kjer je bilo že neverjetno veliko avtomobilov. 

Tudi pohodniki so naju že srečevali, ter seveda prehitevali. Kljub najinemu malo hitrejšemu vzponu seveda ne moreva, niti nočeva parirati  drugim. Prav za prav nikoli ne, kajti že nekaj let je najina pot tudi cilj. S tako hojo nadgradiva vprav vsak pohoid, opaziva ob poti toliko lepot narave, ki bi nama  drugače ostale zakrite..

 

Počivava fotografirava zanimivosti ob poti, kot ta modrina neba na razpotju je dokaz kako se vreme hitro lahko menja dva uri kasneje je bilo nebo prekrito z oblaki... pa seveda tudi naju da v poznejšem času se lahko smejiva na najin račun, kajti tudi fotografiranje je včasih prava pustolovščina... Posebno če slika on. Je vedno zelo veliko pripomb..

 .Pa tudi tako je kar hitro sva prispela do najiih klopi,oziroma ovinkov, ali točk , kot jih rada imenujeva  kjer se vedno ustaviva, odžejava, poslikava ter združiva prijetno s koristnim..Kmalu sva bila pri mojem najljubšem ovinku, (najbrž zato, ker vem, da potem ni več daleč do cilja..)Pa sva spet tukaj po 15 dneh.. Ja veselje je neizmerno , predvsem zato, ker pač je bila odločitev tako nenadna Toliko ljudi je bilo ta dan tu gor, , da skoraj nisva mogla verjeti da jih je tako veliko. Potem pa sva se spomnila , da so počitnice, "krompirjeve počitnice"Kajti bilo je toliko družin z malimi, malo večjimi otroci ter veliko pohodnikov je bilo z kužki... Kar milo se mi je storilo, ko sem pomislila, kolikokrat je bila naša Mery tukaj gor z nama. Zadnjikrat lani prvega avgusta..Vsegaskupaj pa okoli 150krat...Ja spomini kar nehote privro na plan...

Tale (suhi) lepotec je posvojen iz Španije ..Sem se nasmejala ko je prijateljica dejala joj kako je suh mora več jesti. Ne spozna se na pasme... Ta drugi pa je kosmatinec iz Maribora Ime mu je Grim.. Prijazen kar nekaj časa sem ga božala, ko smo se pogovarjali z njegovimi lastniki.. Res je bilo veliko psov vseh vrst, velikih malih srednjih , pač različnih pasem... Ja ob takih priložnostih me prime da bi si še nabavila novega kužka. Kar pozabim , na najina leta , da potem ko moraš, hočeš nočeš oditi tja proti pragu večnosti , ostane pes sam in ja ne veš kaj se bo zgodilo z njim..

Prišla sva do razgledne točke, kjer se velikokrat slikava , ter posnamem kako fotografijo Mežiške doline, a je tokrat bilo skoraj nemogoče , zaradi gneče se prebližati. Tako sva kar hitro odšla naprej do cerkve

Naša dolina je bila ob prihodu lepo vidna, veliko lepše kott pred 15 dnevi...

Ja ovenele  zrele trave , so brez  so že brez latov oz, semena ja  kot neki simbol minljivosti...

. 

Tudi nad Velikim Rogatcem se temni nebo

Sva rekla greva prvo v kočo , da bova na toplem. Komaj sva našla prostor..

Potem sva se napotila navrh kjer sva uživala v obrisih gora tam na obzorju 

Slikala sva se na klopci 

Potem pa šla počasi nazaj, on je prebral zakaj so sedaj ograje na Uršlji gori... Torej zato kot piše na sliki.

Tukaj trenutno ni bilo  velike gneče.. Je pa bila prej in potem..Torej sva si vzela čas...Za dotik križa, ki postaja s časom tudi za me ne samo za njega , vedno bolj dragocen oziroma zadovoljstvo..: No naj še traja...

Nredila sem še nekaj klasičnih posnetkov koče cerkve ter se nato počasinapotila navzdol .

Postajalo je vedno hladneje, pihati je pričelo, a sva si vseeno v slovo še privoščila posnetek na klopci... Letos sva bila na Uršlji gori komaj 6xskupno pa od leta 2012 167x.Od takrat si namreč zapisujeva in tudi slikam sedaj prej pa nisem...

Kako sva se zabavala ob teh posnetkih , kot dva  stara medveda , okorna a samo fizično...

Potem pa sva odhlačala počasi navzdol...Tu pa še zadnji posnetek na rampi 

Nato pa sva se počasi vrnila mimo Križana ,Ciganije ....

....takrat pa sva zagledala ozek pas  žareče  svetlobe  sonca nad temnim robom obzorja n pokrovom oblakov 

Kljub temu , da nama ni bilo dano občudovati sončnega zahoda sva bila tako polna energije, kajti čutila sva da je bil ta vzpon na URšljo goro veliko manj naproren, kot pa pred štirimi dnevi po vrhovih na Koroškem..

P.P.