SPOMINI STAREGA GOJZERJA: Spomini starega gojzarja- Koroška turneja...

 Kot že kar nekaj let doslej, če le ne pride kaj vmes , se odpraviva

 na  Koroško. Kar nekaj vrhov obiščeva ...,

 Jutranji pogled s poti , ko je bilo nebo še jasno,Prvo  se zapeljala na travnik Linše,kjer  obiščeva vrh Jankovec 1200 , Pot ni dolga, a sedaj ko sva varčevala z močmi in ko sva včasu nabiranje kondicije je za naju ravno prav daleč... Všeč nama je ta vrh. Tokrat sva bila na njem tretjič. Pot vodi med krasnimi, gostimi  smrekami z zelenim podrastjem.. Mir tišina in zrak tako čist , prav zaželiš si, kako lepo bi bilo, če bi ga lahko odnesel v steklenički domov,, Kar čutiš kako ti vrača zdravje in energijo... Razgleda s tega vrha sicer ni, a sva bolj potrebovala gozd in njegove zdravilne učinke . Nazdravila sva za uspešen vzpon, sicer za nekatere mali korak, a če izgubiš toliko energije in kondicije po skoraj dveh mesecih mirovanja je pa ta pot bila kar uspeh za naju. Kajti midva pač delava vse po motu. Korak za korakom, 

Bil je čudovit sončen dan, kar nekaj časa sva si vzela  za malico in obujanje spominov .Nato sva se tokrat za spremembo vrnila po ozki stezici navzdol..

 Ter se po gozdni cesti kmalu vrnila na travnik, kjer je naju že čakal najin jekleni konjiček, ki je naju pripeljal 

do kraja pri kmetiji,kjer se vedno ustaviva in mimo grede še obiščeva  cerkev svetega Lenarta na Platu, ki je nama res všeč.. 

Po blatni ceti 

 in nato po strmem bregu, mimo začudenih pogledov krav,

 ki so se naju opazovale ,sva se kar hitro dvigala po lepi travnati poti

Navzgor proti cerkvi...

Res je nama ta kraj všeč. Nasploh so nama všeč cerkvice skrite za zavesami gozda, tudi cerkev sv. Lenarta nad Gornjim gradom je prečudovita.

Posebno še zgodaj zjutraj, ko jo obsijejo prvi sončni žarki.. Obsedela sva na klopci, ter se predala spokojnosti prostora.. 

Ter si ogledala cerkev iz vseh zornih kotov,naslonila sem aparat ob mrežasto zastirko v vratih in odkrila se mi je čudovita notranjost cerkve

Vračala sva se po drugi strani do izhodišča..

Nato pa sva pohitela naprej, kajti čakalo naju je še kar nekaj poti...

Lani sva bila 14 dni prej tukaj so bile še vse krošnje brez, veliko bolj bujne in žarečih barv..

Prekrasni motivi jesenske idile so se nama razgrinjali pred očmi..

Barvito listje ki je šumelo pod nogami, naju je očaralo..A nisva se preveč dolgo zadržala ampak sva se 

odpeljala po še dokaj lepi makadamski cesti po lepi pokrajini , od koder se nama ponuja pogled na vrhove, ki jih je res veliko v Mežiški dolini. Na nasprotni strani se je nama nudil pogled na Šumahov vrh, ter v ozadju Veliki vrh. Nisva še bila na nobenem, a če bo zdravje bova naslednje leto ju obiskala..

Zelo lepa kapelica nad kmetijo, kjer sva prvič spraševala za pot k cerkvi sv. Lenarta na Platu. Res je nama všeč ta cerkvica skrita sredi jase med smrekami , deluje tako spokojno in skrivnostno..potem sva se odpeljala

 do vznožja Andrejevega vrha do kapelice,  se povzpnela na njega,

Navzgor po gozdni cesti

Kjer je na vsaki strani preproga spomladanske rese.. Prekrasno je tukaj spomladi... No lepo je če lahko obiščeš te kraje ob različnih časih leta 

Proti vrhu

kjer je klopca miza in vpisna knjiga. Ja lepo so urejeni in označeni Koroški vrhovi...

Pogled na zrelo praprot, ki me vedno znova spomni na pesem... Kdo bo dekle ljubil, kdo bo praprot žel... Ja pesem iz otroških let..

Na vrhu naju je slikala mladenka katera je s prijateljico  kolesom pripeljala na vrh. No gor so šle ob kolesu...Nvzdol pa tako bolj kot ne, cik cak ha ha

Ni visok vrh, a je zanimiv..

Ob povratku sem pri kapelici pozvonila za zdravje za vse naokoli, za moje bližnje , ter prijatelje sosede, , kajti v današnjih časih je zdravje res dragocena neprecenljiva dobrina..

Po povratku se zapeljeva še do Harmonkove  kapelice,

Prekrasna je sedaj ko je obnovljena ,že prej mi je bila všeč

Taka je iz vseh zornih kotov..Nisem pobožna, ampak cerkve in kapelice me vedno očarajo, kajti so pečat naše preteklosti, ki jih je skozi stoletja vtisnilo življenje naših prednikov v ta prostor  naše dežele!  Zelo lepo označeno. Tako da se ne moreš zgubiti, če le veš kam želiš priti.. Če ne pa povprašaš, tu so zelo prijazni ljudje doma.. no kolikor zadnje čase tudi sava preizkušava..

Od kapelice sva pohitela čez travnik in nato po na novo lepo urejeni poti.Krenila sva navzgor čez travnik od koder je krasen pogled na Peco, zjutraj je bilo nebo kristalno čisto, popoldan pa se je že pooblačilo, ma saj je naslednje dni bil napovedan dež.. Res je deževalo!!!

vidi se tudi del Mežice pod njo,  povzpneva  se na Volinjak, kje je najlepši v jesenskem času. navzgor, možic ob poti je pričal , da je ta vrh res velikokrat obiskan..Žal pa mi niso bile všeč buče in obešenec ob poti .Žal je tudi  do sem prodrla ameriška noč čarovnic.. Vse lepo in prav, a me je to tako motilo, da sigurno ne grem več v tem času na Volinjak...NE VEM ZAKAJ MORAMO VSE POBRATI IZ TUJINE... Ko pa imamo slovenskih običajev več, kot dovolj, ki pa žal tonejo v pozabo...Pa tudi tako je , to je smetenje onesnaževanje narave... Tudi če bodo pospravili vse to, bo ostal nelagoden spomin na ta obisk, ki sem se ga tako zelo veselila...(Naredila sem kolaž vseh no ne čisto vseh buč..

Zelo lepo urejene poti  kje tudi s stopnicami.. Tako da je pot sedaj veliko bolj varna. Prej je ob vlažnem vremenu bila drsalnica...

S par postanki, ja počivati je vedno treba ,he he.. 

Slikala sva se , 

Ta vrh nama je poleg vseh drugih zelo ljub. Obiskala sva ga vsako leto od 2013 včasih tudi 2x. Le  v času korone leta 2020 nisva bila tu gor.. Res je čaroben ta vrh. Najlepši je v jeseni, kadar rahle meglice se dvigajo med drevjem

takrat imaš vtis , da se bo vsak hip pokazala izza drevesa Žalik žena ,ali vila, prijetno se je pogreti ob odprtinah,

kjer topel zrak prihaja iz nederij zemlje, sedaj ni bilo nič čutiti, a sva midva bila tako razgreta da je bilo to logično...

;Takrat se ta vrh zdi tako skrivnosten da imaš vtis da si nekje  v drugih sferah. Ja to se ne da opisati, to moraš doživeti,  ko se spuščaš med obarvanimi  drevesi, ki jih ovija skrivnostna megla..

Vsedel se je na klopco in se poglobil v tišino vrha..Nato sva se odločila da je za danes ta vrh zadnji.  Izpustila bova Pristov vrh, Brinjevo goro pa itak. Je treba se prilagajati,Bolečina se je pri Ela pojavljati zaradi spremembe vremena, vseeno sva bila zadovoljna z doseženim..Nato pa se spustila navzdol v bleščeči gozd..

Napotila sva se navzdol, jaz veliko počasneje, še dobro da so poti tako lepo urejene... Čeprav včasih ni bilo važno kaka je pot, a z leti ko je še samo duh močan, ker ve ,da če hočeš biti aktiven in kolikor toliko zdrav , se je treba se gibati , telo pa se včasih vprašuje bi, ali nebi, ja vsemu se je treba prilagajati.. in neizmerno veselje in zadovoljstvo je ko se po naporni poti vrneš domov sicer utrujen, ampak vedno z boljšo kondicijo

Po bleščeči srebrni obsijani travi 

S pogledom na vrhove poraščene s smrekovim gozdom , ter lepo zloženimi skladovnicami drv ...Pozimi jih ne bo zeblo..:Skoraj zavidam ljudem, ki jim je dano da se grejejo ob peči, kjer ogenj prasketa in širi prijetno toploto, katero ne zmore še ne vem kako drugo  napredno ogrevanje ...

Nato se ustaviva še pri Leških cerkvah.A če povem po resnici sploh nisem šla iz avtomobila... Sedela sva na sedežih in vpijala lepoto , ki se je kot na dlani prikazala pod nama... Večkrat rečem njemu, da je to najlepši motiv za slikanje , ter pogled ki te napolni z energijo veseljem in hvaležnostjo, da je nam dano še odkrivati in občudovati prekrasne kotičke naše prelepe deželice... 

Čudovite bleščeče breze ki rastejo ob cesti, so kot nemi  stražarji, kot bi te hoteli zaustaviti, v tej naglici življenja , češ uživaj zdaj ta trenutek, kajti jutri bo prišel morda hladen piš vetra in vsa lepota jesenske idile bo le še spomin...

pod krošnjami

Mimo kapelic na Lešah in Prevaljah

Nato pa sva se odpeljala navzdol ter se grede ustavila še za trenutek pri bolnemu sorodniku na Selah 

cerkev sv. Roka na Selahter kapelica, ob kateri je župnik in pisatelj Franc Ksaver Meško velikokrat sedel in pisal ozirom snoval svoje zapise..

ter ograje oz ploti...

Lepa lipa pod katero 

sem se kot otrok igrala 

jesenski aranžmaji po slovensko.    Ter mimo zoranih , ali kot rečemo mi sprahanih polj, ki čakajo spomladanske setve  domov...

p.p.

.