Spomini starega gojzarja- Okoli Celjske kotline -1 del

 Tolsti vrh-834m nad Pečovniško kočo-

Veliko na katerem vrhu sva letos bila  tudi po večkrat. Posebno še v spomladanskem in poletnem času do konca avgusta ko sem bila prisiljena dati pohodne palice na stran... Ker sva nekako kar oba čutila, da se nama res vračajo moči, po preteklih pohodih, kot je Čreta Čemšeniška planina Uršlja gora dvakrat Smrekovec, ter seveda številni pohodi po naši dolini, sva se odločila da obiščeva vrhove , okoli Celjske kotline, sva se odločila da obiščeva Tolsti vrh, Pečovnikovo  kočo,ter greva na  Grmado tokrat od te strani ,kajti iz Zagrada bi bilo prenaporno. od koče, drugače sva vedno šla gor iz Zagrada..

Lani sva se kar eden za drugim odločila za kraje z imenom Tolsti vrh, jih je kar nekaj. Prvo sva bila na Tolstem vrhu na Čreti, potem nad Ravnami na Koroškem , in zadnjega sva obiskala še tega nad Celjsko kočo... Niso ne vem kako "Tolsti," ha ha me pa prav zanima zakaj tako ime...

Iz jasne, sončne Šaleške doline,
sva se pripeljala v Savinjsko dolino, kjer sva lahko videla samo par  stebrov opor za hmelj  ki so se izgubljale v gosti megli.. tudi skozi Celje ni bilo nič drugače v Štorah je poleg goste megle bila tudi ovira na cesti

kjer sva morala čakati nekaj časa...Potem pa sva le počasi prišla na drugo stran ovir in se dvignila do Šentjanža

kjer sva zavila navzgor sva iz temačne pokrajine, ter kar naenkrat zagledala ujeto svetlobo jutra v zrelih travah ob cesti, 

 potem pa je naju tik pod cerkvijo Sv. Janeza Krsnika v Šentjanžu   skoraj zaslepila, tako močno obarvana svetloba dreves ob cesti, prekrasna  jesenska idila, a na  na levi strani sva že  zagledala Turn Janeza Krstnika ,kar kmalu sva pa tudi že ugledala Turn cerkve sv Janeza Krstnika .. a ker sva letos tukaj že bila,, sva samo za hip ustavila , da sem posnela mlečno strugo megle pod nama, najin cilj, pa so bili še letos neobiskani vrhovi ,sva se peljala naprej , mimo kraja Svetina 

kjer počiva svetovna popotnica Alma Karlin, tudi tam sva že bila. Zato sva se odpeljala naprej ter parkirala v gozdu ob cesti.. nekaj časa sva nadaljevala pot po asfaltu nato pa krenila po listnati gozdni poti v svežem jutro navzgor...

tu je bilo še kar sveže, posebno za mene, ker sem pozabila doma vetrovko, no pa sva se z hojo toliko ugrela, da mi je bilo potem še prevroče..

Čez nekaj časa sva prišla na čistino, kjer se je pred nama odprl prekrasen pogled na Srebotnik, osvežila sva spomin na pomladanski obisk tega vrha in na njegova cvetoča pobočja s spomladansko reso..ter na dolino prekrito z debelo megleno odejo nad njo pa se je v daljavi ,kot naslikan prikazal Boč in Donačka gora,

lepa  panorama rahlo zastrta z jutranjim pajčolanom meglic

od daleč

poln občudovanja 

Nekaj časa sva opazovala lepo panorama z belimi brezami pod nama nato pa sva nadaljevala pot mimo kmetije navzgor ,

ter se na odcepu odločila po strmini naravnost navzgor  😀kot vedno rečeva," dokler še lahko zakaj bi si olajšala pot in šla naokoli."Je tak napor vreden več odmerkov  tablete proti slabemu  holesterolu..

Ta pot po travniku navzgor je nama zelo všeč čeprav je strma, lani sva bila tukaj pa sem jaz izgubila z nahrbtnika moj maskoto Ata Smrka, to je bila nekaj časa od naše psičke meri igrača, vedno sem je nosila s sabo, rada jo je imela, (sedaj pa ko ni ni več jo imam zato s seboj ,je kot bi naju še ona spremljala.)Bila sva že sredi strmine, ko sva se  vračala, pa sem pohitela navzgor , ter ga našla tik pod vrhom..Lani je bilo zelo toplo tukaj meseca oktobra, kar nekaj časa sva sedela ob klopci ob  robu gozda..

Tudi letos sva si  vzela malo časa

a ne tako dolgo , kajti klopca je bila vsa majava ha ha pa sva dejala se bova raje na vrhu usedla , pa še pričelo je pihati. A na soncu je bilo prijetno toplo..

Nato pa sva se povzpela nas vrh, kjer sva malicala, se vpisala, ter uživala v prijetni jesenski idili...

.

 na vrh je prišel pohodnik iz Celjske koče ter nadaljeval pot proti Svetini..

Midva sva nekaj časa še ostala na vrhu nato pa sva se vrnila, ne po travniku, ampak skozi gozd

kjer sva še enkrat premerila strmino in se zabavala ob predlogu da bi jo še enkrat prehodila, No morda pa naslednje leto ha ha

mimo kmetije , kjer sva občudovala krasne krizanteme v vrtu, ter nato navzdol

 do  izhodišča..

Kjer sva nadaljevala najino potepanje na Grmado ... to pa več v naslednjem zapisu....

-p-p-