Že od leta 2011 redno obiskujeva tak čas rudarske škode vsako leto meseca februarja točneje 14.tega, kot Valentinov pohod. Pa ne da bi dala ne vem kak pomen temu datumu, ljubezen naj traja vse leto, ne pa samo na ta dan-za mene je Sv. Valentin še vedno tisti svetnik, ki ima ključ od korenin),a nekako je prvič sovpadlo s tem dnevom, pa nadaljujeva to tradicijo. Drugače pa velikokrat greva tu okoli, posebno včasih v prejšnjem desetletju ko je bila pot še bolj prehodna ,sva velikokrat poleti tod naokoli nabirala zdravilna zelišča in se sprehajala. Sedaj so poti veliko bolj okrnjene, in veliko jih je neprehodnih. Je pa precej tudi že obnovljenega, makadamska cesta in tudi poti je nekaj renoviranih.
Ker sva bila 14tega tega meseca zadržana oziroma je prišlo vse drugače, kot sva načrtovala, sva se dva dni pozneje odločila da na doknadiva ta pohod
Nekaj utrinkov s samotne poti, kjer sicer srečaš pohodnike, ali tekače, ki iščejo tiste skrite kotičke v naravi polne lepih motivov ter miru-
V prekrasnem dopoldnevu sva skozi
, ki je delno zaledenelo ,ter nato pogled navzdol na Velenjsko jezero mimo katerega bova še šla ko bova dospela na drugo stran, a sva že videla na skrajni
desni strani košček travnika.. Včasih sva hodila kar tukaj ob Velenjskem jezeru a sedaj je pot neprehodna..Sedaj greva navzgor mimo novejšega obeležja
Res lepo označeno, ni kaj dodati
ostankov Borsonovega mastodonta ter vrbovega nasada in že sva na razpotju kjer se vidijo Škale s krasnimi
Nato pa sva krenila po travniku mimo mini slapa in čez most na rudarske škodeostankov Borsonovega mastodonta ter vrbovega nasada in že sva na razpotju kjer se vidijo Škale s krasnimi
ter nato naokoli med njivami, kjer je koruzno strnišče že nakazovalo da se kmalu približuje čas setve oranja in le otopliti in osušiti se zemlja mora...
Sonceje sijalo postajalo je vedno topleje, hitro sva korakala proti najinemu cilju.
prekrasna gozdna pot, polna kontrastov in zelenega mahu je bila prava paša za oči.
Tu in tam sva videla skozi zarasel predel mala jezerca, jaz jim pravim da so to žabja nebesa. ha ha tu ima favna res raj na zemlji...
Nato navzgor sva čez nekaj časa prispela na makadamsko cesto
Na cesti so se videle sveže sledi koles, kjer zavvijejo kolesarji počez po svojih poteh.
.. Včasih sva šla midva tudi po teh poteh, a sedaj je bilo preveč blatno. a sedaj je treba upoštevati pravila na tem predelu..
Pa tudi varno ni, kakor dirjajo vse povprek...
kar nekaj mini jezerc v ugreznjenih tlehzeleni odsev dreves v vodi , ter obroba jezera
čudovite čipke iz ledu
jezero iz sprednje strani nič posebnega...
pa še zarašča se
Šla sem na drugo stran , a samo del poti , do klopce ki se je zarasla v kjer mi je nudil prekrasen čaroben pogled na to jezero. tokrat okrašeno z ledenimi čišpkami imena, jaz mu vedno rečem drugače: Včasih je zeleno jezero, čisto črne barve, včasih rjavo, posebno tedaj, ko se je spirala zemlja z hriba nad njim ko so renovirali ta predel... Vedno isto vedno drugače, odvisno od letnega časa in seveda od svetlobe , vremena...Kar nekaj časa sem uživala v teh spreminjajočih se odtenkih barv...čudovite čipke iz ledu
jezero iz sprednje strani nič posebnega...
pa še zarašča se
ko sva se vrnila iz nazaj sva namesto med njivami krenila mimo kozolca in bivše kmetije ter zaokrožila pot, sva imela veliko lepši pogled na Velenjsko jezero, ter inta Kunte in Koželj , ter Gradišče na drugi strani doline, oziroma mesta..
mimo lepega hloda, ki ga je čas okrasil.. ja res veliko let že hodiva tukaj, koliko anekdot se je dogodilo na teh poteh Še vedno s elahko nasmejiva spominom ki sva jih doživela na potepanjih tu naokoli...
Lep kuža je nama pritekel nasproti .. Ja rada imava živali in ob tem sva s e spomnila na našo psičko, ki je že od predlanskega decembra v večnih loviščih se podi po svetlobnih poteh većnosti.
Ko sva se vrnila spet na razpotje se nama je odprl lep pogled na ozelenelo njivo n apobočju
Ja kar nekaj poti sva prehodila nekaj čez dest kilometrov ... Sicer počasi , ampak kot je že klasika, postaja pot nama vednop bolj tudi cilj. Res v naravi in samo0 to si ćeliva da boi lahko še nekaj časa skupaj vandrala po tej naši čudoviti deželici,.
Z asfaltne ceste spet na makadam proti Škalskemu jezeru. , kjer je naju došla jahalka s konjem ..
želela sva si malo oddiha , kot je že klasika je on dejal da za Valentina se šika da greva nekaj spiti .., In res sva šla .Res sva si zaslužila..Nazdravila
sva uspešnemu pohodu, hvaležna , da pe lahko, pa lepemu vremenu in seveda življenju...Ko tako nazdravljava ugledava malo od nas parkiran kombi in na njem kurentovi kožuhi , ki so se sušili na soncu. Potem pa sem ugledala tudi lepo oblikovane noge v zanimivih rdečih dokolenkah. So bili na malici, ali kosilu
sva uspešnemu pohodu, hvaležna , da pe lahko, pa lepemu vremenu in seveda življenju...Ko tako nazdravljava ugledava malo od nas parkiran kombi in na njem kurentovi kožuhi , ki so se sušili na soncu. Potem pa sem ugledala tudi lepo oblikovane noge v zanimivih rdečih dokolenkah. So bili na malici, ali kosilu
Ja res sva bila vesela, da sva lahko združila dan zaljubljencev, oziroma Valentinovo, kkaterega patron ima ključ od korenin,dokaz so bili lapihi ki že kukajo iz zemlje.. za dodano vrednost na vrh pa še kurente, ki odganjajo zimo...Če to ni lepo in ja vesela sva bila,ko pa sva šla mimo kombija sem vprašala šoferja od kod so. Je dejal da iz okolice Ptuja. In če mi je znano
tam. Seveda mi je , kako je svet majhen...
tam. Seveda mi je , kako je svet majhen...
Dokler sem si jaz ogledovala opravo kurentov me je on počakal na klopci ..
. potem pa sva vesela zaključila pot ...Še prej pa nama je polepšala pot gospa, ki jo velikokrat srečujeva v parku, na njenem vsakdanjem sprehodu. No nič posebnega bi človek dejal, a gospa praznuje danes reci in piši devetdeset let. Kako lepo jo je videti ko nasmejana polna optimizma hodi na sprehode. Seveda sva ji čestitala... Bila vesela midva pa tudi se zadovoljna vrnila domov.
p.p.
Ni komentarjev:
Objavite komentar