Spomini starega gojzarja...Sredi zimske idile

 STROPNICA 840 m

Kot vsako leto meseca januarja so tudi letos sklenila da greva na Stropnico. Želela sva si sončnega lepega vremena kajti vedela sva, da bo kar nekaj snega na poti..

Ker je bil januar bolj muhast z vremenom, sva predzadnji dan je on predlagal ,ter se odpravila mimo Šenbrica, kjer sva sprva mislila parkirati. a so se potem le odločila in sva se zapeljala do Šmarških Cirkovc ter pustila avto ob robu ceste..

Že tukaj je bilo kar nekaj snega v Šenbricu

Všeč nama je ta pot

Sem uživala v razgledu, ki se je nudil od izhodišča , sprva sva šla po makadamski preorani cesti, nato pa zavila na levo po sledeh v snegu...

sva se šalila. to bo mala malica, ko bova lahko šla po sledeh štirikolesnikaPogled navzdol  na kmetijo hitela sva naprej , a kar naenkrat je bilo sldi štirikolesnika konec. Ja je bila preveč strmina in preveč snega Midva pa sva pohitela naprej po ozki gazi , snega je bilo vedno več, a naju to niti ni motilo. Saj sva že prej dejala da bova šla počasi, da bi se obrnila in šla nazaj, nama niti pod razno, n prišlo na misel.Kajti prav želela sva se nadihati svežega zraka, in naužiti tiste zimske pravljice, ki je letos še nisva doživela. Naša dolina, je bolj, kot ne bila skoraj brez snega, če pa je že zapadel je kar hitro skopnel

Uživala sva v belini snega, obujala spomine na davna leta, ko so bile zime še res tiste prave zime, ko je zapadlo do pol metra snega, ali pa še več.. 

V krošnjah dreves je rahlo škripalo, ko so se drvesa rahlo zibala semin tja. Včasih je postalo prav srhljivo, a se nisva bala, kajti snega tukaj ni bilo več na vejah, ali pa vsaj ne veliko...

Kljub temu sva šla počasi, srečal je naju pohodnik, ki se je že vračal.A mislim da ni bil na vrhu ampak po krožni poti naokoli... Ni mogel verjeti da greva tu gor. A sva ga pomirila in dejala , da hodiva vsako zimo oz januar sem gor. On je nama dejal ,da se lahko vrneva po cesti naokoli,( povedal pa ni kako daleč je )ali pa po gazi kjer hodita dva zakonca redno vsak dan na Stropnico inda je lepa pot, ki najubo pripeljala do izhodišča.

On se je odpočil , kajti bilo je zelo hladno in dokler se ne aklimatizira mu dihanje dela težave. Ampakpoteje vse v redu. Je pač malo teže sedaj v zimskem ččasu, potrebuje čas za prilagoditev. No pa leta so tudi že tu, osemdeset je kar lepa številka in se je treba pač prilagajati, pa gre.

Više ko sva se vzpenjala svetleje je bilo in tudi več sonca , ki je spremenilo gozd v pravo praljično idilo.

Čas sva si krajšala ob počitku s slikanjem, da ostane spomin na ta pohod in ga lahko potem še osveživa..

In vedno več snega je bilo

Tik predn sva prišla na plano

 sem še poslikala gozd, kajti nekako sem bila prepričana da se ne bova vrnila tukaj nazaj, ampak po drugi strani, ki jo je nama priporočil pohodnik... 

Tu pa je bila gaz samo od tega pohodnika ki naju je srečal. Sva dejala, saj ni čudno, da se je nama čudilda greva tukaj po tej strani gor..

A nama je bila všeč ta nedotaknjena odeja , sicer midva sva do lani hodila na Stropnico iz druge strani , a je nama ta pot velikoljubšča in tudilepše speljana...

pogled proti Paškemu Kozjaku čez travnik po katerem navadno greva na vrh Stropnice. 

Res sem naredila veliko fotografij te snežne pokrajine, kajti dejala sva , saj ne veva, ali jo bova letos še videla kje.

Ko sva prišla do kmetije, oz vikenda, sva se spravila na lesene čoke od debel in sva pomalicala se odpočila ter nazdravila , da sva uspela prehoditi to naporno pot. Srečna in vesela kot radio, sva sedela in samo uživala. Tudi sonce je tako toplo sijalo, zrak čist predvsem pa mir un tišina. Re sva zadnje dneve kar prikrajšana, kajti nekaj metrov od naše hiše napeljujejo oziroma obnavljajo vodovodne cevi in kanalizacijo... Ropota od jutra do večera...

Kar nekaj časa sva si vzela za odmor. Kar naenkrat mož reče , da ne bo šel na vrh Stropnice, sicer ni daleč, samo čez travnik in potem kakih stopetdeset metrov do vrha. A je bila pot skoraj po celem, samo redke luknje so se videle.Kajti pričeli so se spet pojavljati krči v nogah- Še dobro da čez nekaj časa poneha in da to ni vedno prisotno...Potem pa sem se še jaz  da ne grem sama naprej, ampak bova šla gor ko bodo boljše razmere.Jaz pa sem predlagala da greva okoli po cesti, ki je bila lepo preorana..

Počutila sva se kot otroka, ko ga spustiš na sneg 

Ja kar nekaj snega je 

Preden je prišel do mene sem ga še hitro slikala za spomin..

Od začetka je bilo nebo sinje modro, potem pa so se tu in tam pričeli pojavljati rahli oblački in meglice

Predlagala pa, da bi bilo morda bolje da bi šla po cesti naokoli , ali po stezi ki jo je predlagal pohodnk.. Žal nisem vedela kako daleč je..: Se je pa vleklo in proti koncu poti je imel res bolečine in krče..To je imel že pred let.. Potem nekaj let ne sdaj pa spet tu in tam. Ne pomaga ne magnezij in ne vem kakšni pripravki , najbolj še pomaga masaža z žganjemv kateega je namočeno kostanje..Še dobro da se to pojavlja bolj poredko...

Napol zasuta sled naprej

Midva pa sva korakala po tej  gozdni cesto v objemu zime , tukaj na tej strani Stropnice še nikoli nisva bila ...

Kljub lepo preorani cesti je bilo trba paziti, kajti kje je bilo spolzko..Spet je člahko šel brez napora navzdol..

Kup vej zasutih s snegom ob cesti,

Prelepo je tukaj, res je nama bilo žal da se morava odpraviti nazaj.

A je že tako, kar je lepo tako hitro mine. 

Sva se pa naužila zimske lepote, a vseeno sva si vtisnila lepoto tega kraja v spomin... in zadovoljna krenila naokoli po cesti

zimska idila vse naokrog

Od kmetije na drugo stran sva krenila 

Sneg je bil mehakkot vata

Rahlo navzdol in desno in levo, a nasmejala sva se naslednjemu motivu

Najbrž je bil nekdo navdušen nad zimo, ali pač dobro razpoložen...

 a bolj na desno je vodila gozdna cesta.

Včasih sva imela vtis, kot da sva na drugem planetu-Tisto gaz, počez sva seveda zgrešila---Od začetka sva bila presrečna da sva šla tukaj , tu je bila res tista prava zimska idila, Bolj je cesta zavijala na desno več snega je bilo., tako da sva sploh podvomila da se bova vrnila do Šmarških Cirkovc, kjer imava avto.Nisva vedela kako daleč je pot se je vlekla ovinki vedno bolj na desno,sva se šalila, da bova prišla v Hudo Luknjo namesto v Šenbric.. a končno sva prispela na plano

Ko sva prispela do prvih kmetij  sva bila navdušena nad to pokrajino, obljubila sva si da anslednjič greva tukaj gor na Stropnico, spomladi ali poleti in raziščeva še te kraje. Tako blizu nas , a kljub temu neznani kraji

Mimo krasnega križa sva kmalu prispela na asfaltno cesto. Nato pa po njej strmo navzdol. Cesta je zavila proti Šaleški dolini, to sva vedela, kajti videla sva dimnik iz TEŠ, ki je kot smerokaz označeval našo dolino.

Mimo kontrastnih pobočij  s prežami

Ter snežnimi valovi, ki so dajali vtis kot da poljana plove proti nama...

Ko sva že kar nekaj kilometrov pešačila po asfaltu sem zagledala znano cerkev sv. Vida  v Škalskih Cirkovcah, sem mislila da ne vidim prav.. Torej svva obhodila celo Stropnico...Pričela sva se smejati , sva dejala, da morava naslednjič obvezno vprašati, če bo nama kdo kako pot svetoval, ali priporočal, koliko kilometrov je hoje po njej..

Kar nekaj časa sva hodila po asfaltu, in njega so spet pričeli prijemati krči

A še prej, ko sva prišla v Škalske  Cirkovce 

sva vedela da nisva več daleč od Šmaršških Cirkovc in od avta, kajti po tej cesti sva že hodila in tudi peljala sva se...

Avto je še vedno čakal potrpežljivo na naju. Kljub utrujenosti sva bila tako vesela predvsem hvaležna in ponosna da sva nareila spet nekaj za svoje dobro počutje in zdravje.Napor pozabiš, ne pozabiš pa lepot ki jih nudi narava... Je že tako da se je za vse lepo treba potruditi, pa tudi pozabiš ne potem tako hitro te poti..

Je pa res , da sva se popoldne zelo razveselila tega napisa...

p-p-