To sem zapisala že pred časom,prav zaprav že ob obisku pokopališča ko mi je marsikaj prišlo pred oči , a šele sedaj sem imela priliko da dokončam.. Sicer je res da je dan ki je posvečen mrtvimže daleč za nami a misel na nje nikoli ne izgine...
Ob tem času,ki je posvečen dnevu mrtvih, ko se vsi pripravljamo da obiščemo grobove svojih dragih. Ja je že tako da v teh dneh,da ob vseh praznikih pa naj gre za žive ali mrtve, kot je že klasika tudi trgovci pristavijo svoj lonček. Prav za prav se mi zdi, da kar tekmujejo . Spet bodo zažarele sveče ,ki bo potem njihova embalaža dodatno onesnaževala okolje....
Včasih gledam kak film in vidim da veliko kje v Ameriki imajo pokopališča,samo z malim spomenikom okoli,z napisom okoli pa povsod samo zelena trava.. Ko obiščem pokopališča še vedno znova sprašujem komu so namenjeni veliki marmornati spomeniki z velikimi težkimi ploščami.Ali je namenjeno njim, ki počivajo pod težo tega marmorja, ali pa je to samo hvala.
Nekateri se jih spomnijo samo na ta dan,ali pa še takrat ne.Drugi prižigajo na desetine sveč,grob je pokrit z najdražjimi najlepšimi cvetovi..Pa si bi lahko mislil ,joj kako je bil je ta človek ljubljen.
A je velikokrat resnica povsem drugače, ja vsaka stvar ima dve plati..Nekateri krasijo grobove res samo z mislijo na svoje ljubljene,v uteho jim je ko se jim lahko posvetijo ,z mislimi in vsem srcem, čeprav so jih zapustili že pred več desetletji je spomin na s njih še vedno svež ...še vedno obžalujejo da se prehitro so jih zapustili ,veliko prezgodaj. Ko okrašujejo njihov grob se počutijo jim bliže..Vsaka kretnja je izraz ljubezni do pokojnika....
Drugim pa je slaba vest in bolj bojazen kaj porečejo drugi ,kajti v življenju pokojnih se jih niso velikokrat spomnili,oz jim niso bili dragi. Z nekaterimi se sploh niso razumeli, celo grdo so ravnali z njimi , ampak da si olajšajo vest k sreči je takih grobov res malo, a so izjeme ki potrjujejo pravilo.. Torej taki okrašeni grobovi z neštetimi cvetovi se vedno ob pogledu na njih spomnim na epitaf
Edna St.Vincent Millory
Ki pravi:
Ne kopiči rož na tej gomili
cvetov, ki njej bili so tako mili,
Čemu ji z vrtnicami begati duha.
Ko videti ne vonjati, jih nič več ne zna
Konec citata...
Torej pustimo njim naj počivajo v miru.. ohranjamo jih v naših mislih.... Jaz se velikokrat spomnim pokojnih,velikokrat se pogovarjamo o njih o njihovih prigodah ,njihovih dobrih straneh,se nasmejimo o njihovih prigodah ,jih ohranjamo žive, kajti že pregovor pravi:Človek je šele takrat mrtev, ko se ga nihče več ne spomni... bili so ravno tako ljudje s svojimi vrlinami in napakami, kot smo mi ..Ki pa jih čez leta desetletja dojemamo na čisto drugačen in velikokrat tudi bolj razumljiv način.. ja leta prenesejo tudi modrost in razumevanje življenja v različnih obdobjih. Ja leta marsikaj postavijo stvari,na pravo mesto..
Velikokrat prižgem doma svečo in se ob tem spomnim vseh mojih bratov sester staršev stricev po obeh straneh .. Ja naša rodbina je bila včasih ,kot marsikje zelo številna.Res je bilo veliko otrok. Spomnim se svojih sovrstnikov , svojih prijateljev, veliko jih je že odšlo veliko prezgodaj tja onkraj .. Vseh tistih , ki so se na tak,ali drugačen način dotaknili mojega življenja ,ki so pomagali, da sem se izoblikovala v osebo kot sem sedaj
. Naj lučka gori tudi za vse tiste ,ki so bili na robu tako imenovane družbe ,ki se jih nihče več ne spomni, ki so bili veliko komu v breme , ki so izgubili kompas skozi razburkano morje življenja . Kajti še v svojem življenju so bili nevidni,nezaželeni Včasih morda manj, kot se to dogaja sedaj v tem iz materializiranem svetu..Ko pač šteje samo to kaj in koliko imaš. Naj počivajo v miru naj jim bo vsaj na drugi strani mavrice lepo in dobro.
P.P.
Ni komentarjev:
Objavite komentar