SPOMINI STAREGA GOJZARJA: ŠALEŠKA JEZERA 3 . DEL KROŽNA POT

 Od sv. Urha v Gaberkah mimo  Škalskega jezera  domov- zadnji del..

Ta zadnji del je respester, vsega po malo...

Gleda nazaj na prehojeno pot...Trenutno spet ni sonca---

Proti vrhu, pod cvetočimi krošnjami češenj, ter med modrim cvetjem in metulji sva se res počasi vzpenjala proti vrhu hriba...

Ko sva prispela na vrh sva vsa vesela videla ob robu gozda,

 kup hlodov, takoj sva izkoristila priliko ter se usedla na hlode, oba sva rekla da najbrž ni smole na njih, in imela sva res srečo, da se nisva osmolila, kajti kar nekaj smole je bilo na njh...

Vzela sva si čas ter se prepustila sončnim žarkom,ter ugibala, kako dolgo bo še sončno. Tukaj je sicer sonce še pripekalo a za nama se je nebo že temnilo...Asva bila že kar utrujena, tako da se zaradi vremena , sploh nisva vznemirjala..

Potem pa sva le pohitela naprej, prvo po stranski cesti 

in nato sva morala prečiti glavno cesto proti Graški gori in nadaljevati pot po kolesarski stezi, ki pa jo je tudi zmanjkalo. malo više poteka gradnja ceste, no tako na obroke, hitra cesta iz Savinjske doline na Koroško-A kakor se to po polževo vse premika midva sigurno ne bova šofirala po njej, najbrž tudi ne bova dočakala, otvoritev ceste..... Tako sva kar nekaj časa šla po cesti ter se izogibala hitro vozelim avtomobilom, posebnona ovinkih je bilo treba paziti, ker se vlčasih nisi imel kam izogniti

Škalsko jezero je tokrat pridobilo sivo jekleno barvo... Ja je že tako, kakršno je nebo, taka je barva jezera..

Pogled proti vzhodu je bil čudovit. Polja pod drevesnico so bila vsa kot pozlačena

Pogled nazaj , v nebo, kjer so za nama pluli vedno temnejši oblaki, ter pogled na Uršljo goro, kjer je bilo malo svetleje..

Pogled na Šoštanj, Skorno, ter na Mozirsko planino in

 Ter pogled na TEŠ ja tam na drugi strani Velenjskega in Družmirskega jezera sva hodila.. Prijeten občutek te preplavi, da še lahko...

ob vodi proti Škalskemu jezeru

Lep pogled na del poti, ki je še pred nama...

Rahlo se spuščava navzdol

Pogled na del Škal, kraj ki je zelo razpotegnjen

Čudoviti kozolec ob katerem je cvetela velika češnja. Ma nisem mogla mimo, ne da bi jo ne ovekovečila ...

Navzdol je tukaj kar zanimivo hoditi peš, A peš poti ni nikjer drugje.. A sedaj se tako vsi samo vozijo. Za kolesarje so kolesarske stezeza pešce sprehajalne poti, a za peš poti med kraji pa ne vem, se moraš pač znajti...

Mali potoček , ki izvira nekje pod Lubelo

Čeprav sva bila utrujena sva se še malo zabavala ob pogledu na ogledalo in zveriženima podobama v njemu... 

Tokrat sva res kar nekajkrat prišla in zapustila območje rudarskh škod...

Res sva bila vesela ko sva prispela do sem, du navadno greva k  neoznačenemu jezeru , kjer je nama zelo všel, ker tako spreminja barve...Ob mostu sva za hip obstala in se zazrla v nasprotno smer proti Šoštanju...

Pričelo je rahlo pihati sprva nežno potem pa  vedno močneje, lepo se je videlo na zelenju kako je obrnjeno vse v isto smer... 

Mimo Škalske cerkve sv. Jožefa  ter pokopališča pod nji.

sspet prihajava na območje rudarskih škodZa nam temni oblaki, a okoli naju je še kar sončno in toplo.

Mimo vrbovega nasada...

ter mimo obeležja  najdišča mastodota  v Šaleški dolini 

Telovadila nisva , ha ha sva imela preveč trde noge in pohiteti sva morala kajti vedno temneje je postajalo, le tu in tam je sonce obsijalo dolino da je bilo prav srhljivo lepo pogled  na Paški Kozjak čez Škalsko jezero

Pogled nazaj in naprej ja treba bo pohiteti...

Veter se je zapletel med vrbove veje

Midva pa sva pohitela naprej , tam sva srečala soseda, ki vsak dan kljub dobrim osemdesetim letom gresta na sprehod okoli Škalskega jezera. Ni važno kakšno je vreme...

Pogled nazaj od Škalskega jezera ,proti Lubeli 

 ter zadnji sončni žarki , ki so posijali ta dan. Ko sva prispela domov je čez dobro uro pričelo deževati...Tako pa sva zaključila že skoraj tradiconalni pohod po naši dolini okoli Šaleških jezer... No ne vem, ali še bova kdaj šla, kajri bedno bolj se nama upira hoja po asfaltu. Ali imava res bolj občutljive noge, ali pa je morda to vse samo v glavi. Kakorkoli že, poslovilni ali ne , uživala sva  napolno, v bujni pomladi in kljub rudarskim škodam ugotovila da je naša dolina res lepa...

P.P.