Kar nekaj časa sedaj nisem pisala, dobesedno ni bilo časa, pa tudi počutje ni bilo tako kot bi moralo biti..
Ja tudi stari gozar se "znuca" , kot radi rečemo pri nas na Koroskem
A kljub temu nisva mirovala, hodila sva vso poletje in jesen.. A spomin je še svež poleg tega pa so številne fotografije, foto zapisi najinega potepanja po naši prelepi deželici...
Bukovica 559m!
Vsako leto jo obiščeva v vsakem letnem času. Pozimi, pomladi poleti jeseni
Torej nabralo se je res veliko spominov in ja rada zapišem potem lahko v turobnih časih, ki se nehote priplazi jo tu in tam polepšajo anajin vsak dan
To bom skušala sedaj predelati v teh jesensko zimskih dneh, ko bo kljub vsemu malo več premorov med pohodi.
Pa naj pričnem kar z današjim dnevom..
Včeraj sva se sprehodila ob naših jezerih no o tem pozneje. A zadnje čase mi hoja po asfaltu dela težave. Po obisku ortopeda in blokadah, je ugotovitev da največ lahko prispevam sama s telovadbo hojo in vajami za sklepe. Kolena so pač poglavje zase.Veliko bolj jim koristi hoja v strmini in po mehkih gozdnih poteh kot pa asfalt. Že včeraj sem rekla, če bo tako hudo, bom kar doma. A potem je pomagala masaža, ter obloge s smolo in ja danes sva krenila proti lepi Savinjski dolini na najin tradicionalen jesenski pohod na Bukovico 559m. To je hrib nad Migojnico.
Parkirala sva za barom Maček, ter se napotila po ozkem prehodu
Po asfaltni cesti in se kmalu usmerila po ozki dokaj blatni stezi v gozd. Prehitevali so naju pohodniki, midva pa sva se šalila, no saj hrib še bo vedno stal, ko bova pricapljala na vrh.
A je bilo vsaj mehko ha ha.
Tudi lepo oblikovani korenin je tukaj
Sva mislila, da bo več snega, a ga je tako, kot pri nas že precej pobralo
Na prvem hlodu sva se odpočila, je on dejal do ene ure bova sigurno prišla gor. Pa sva bila pol ure prej..
Po mestnem vrvežu, se še kako prileže gozdna jesenska idila.
Bila sva v globoki senci postalo je topleje a že sva slišala veter kako je tulil v vrhovih bukovih dreves.
Lepo utrjena pot.
Na prvem vrhu pri odcepu kjer gre ena pot naokoli, ena pa naravnost navzgor sva se malo oddahnila, ja Emšo je pač treba spoštovati in ne izzivati in divjati kot mladeniča rosnih let.. A midva to vzameva stoično brez vsake obremenitve in oziranja na druge, ki so vrzeli navzgor in navzdol mimo naju.
Nato pa sva šla po strmini navzgor, kjer sva očarana bila nad svetlečim nad krasnim božjim drevcem sredi strmine
On je kljub 82 letom bil kar krepko pred menoj, potem pa me počaka, ko pa je toliko zanimivosti bilo ob poti ja zame je pot cilj.
A kar hitro sva prispela po strmini na malo bolj položno pot
Tukaj je res zelo močno pihalo
Počakal me je... nato fas sva skupaj odšla do koče je najo za spomin slikala pohodnica
V koči je bilo skoraj vse polno
A sva se našla mizo in naročila, ko sta prisedla se dva pohodnika iz Migoknoce s katerima sva se zapletla v dolg pogovor. Res dobra družba, pa tudi oskrbnik zasluži vso pohvalo. Prijazna, hitra postrežba dobra slastna hrana. Skratka bilo je vzdušje, ki sva ga bila navajena v planinskih kočah v prejšnjih desetletjih. Sedaj ta domačnost prijaznost izginja Ja tudi planinstvo ni več to kar je nekoč bilo. Z množični mi obiski se je veliko kaj spremenilo. Tako da so potem take redke koče in oskrbniki, izjeme ki potrjujejo pravilo.. Tu gor se še vsekakor bova vračala.
Lepa je ta planinska koča
Ob pogovoru in smehu je nam še prehitro mi ni včas
Pravijo, če ne slikaš nisi jedel haha
Vrnila pa sva se naokoli po položni poti
Pa sva spet v mehkem ha ha ha
Zmajeva noga
Migojnoca
Žalec
Velenje, ki pa se je zlatilo v...
Pojemajocih sončnih zarkih
.. A midva sva bila. Polna Energije, hvaležnosti da sva lahko se za letos poslovila od Bukovce. Pozimi pa spet nasvidenje
P. P.
Ni komentarjev:
Objavite komentar