SPOMINI STAREGA GOJZARJA-Praznovanje 1 maja na Grubarjevem vrhu.

Fotozapis najinih obiskov na Gruberjev vrh. Že tri leta  zaporedoma,  hodiva na praznovanje prvega maja  na Gruberjev vrh  885 m

No prav za prav sva šla že eno leto pred tem , takrat sva parkirala v Šentjanžu in se peš napotila navzgor po asfaltni cesti, kajti oznak  nikjer nisva zasledila. Najbrž hodijo iz drugih smeri. Ampak sva v dobri veri da bova pač povprašala mimogrede za pot. No med tem časom sva raziskala vso severno pobočje Gruberjevega vrha po dolgem in počez.Obiskala sva kar nekaj kmetij , tako da sva končno dobila nasvet in sva končno dosegla vrh Selovca oziroma Gruberjevega vrha.

No do let 2022 sva se redno podala peš iz Velenja na Graško gooro in peš nazaj. Dobrih  pet km  na eno stran.  Ampak po poškodbi kolena in nekaj tudi zaradi obrabe je pot po asfaltu tako daleč  postala prenaporna.  Sicer  bi se lahko peljala gor, ampak to bova naredila, ko bova bolj v letih ha ha.

Tako rajši  izbirava mehkejše poti. Tudi , če je bolj strmo ,ali daljše samo da ni asfalt. Ja z leti se pač prilagajamo.

Torej: Skozi prebujajočo  se prekrasno osvetljeno Mislinjsko dolino

Sva kmalu prispela mimo Slovenj gradca  Ter pred Pamečami občudovala krasen S z ujetima zelenima kroglama v pregibu. Že sva se peljala mimo Bukovske vasi, kjer sva lani poslušala prvomajsko budnico. No lani sva bila bolj zgodnja. A sva jo letos zato doma slišala. A že sva kmalu bila  v Šentjanžu kjer sva  zavila  mimo bara Jagababe, ( zelo zanimivo ime bara.) Navadno se tu vedno ustaviva ko se vračava z Gruberjevega vrha, ali Košenjaka. Že zaradi imena ha ha ha.

Skozi Šentjanž že po znani  ovinkasti cesti , katero sva leta 2023 prvič prehodila peš, se dvignila  skozi gozd, do razgledne planote , kjer je na ovinku še vedno se kadilo iz ugaslega pepela, ostanke  prvomajskega kresa 

Sv Križ nad Dravogradom ,lep motiv prav paše na ta hrib.

Samo toliko sva se ustavila , da sem poslikala prekrasno panoramo pod nama. Košenjak, Šteharski vrh  

Kako lepo je ozelenela Koroška, kljub pomanjkanju dežja. Je pa povsod polno cvetnega prahu. Sva imela oba čisto rumene hčače in čevlje. Ko sem šla po listju nazaj je mož dejal da se je kar kadilo okoli mene , kot bi hodila po  žveplenem prahu samo da ni smredlo po žveplu. Res nenavadno je vse letos. Upam, da bo kmalu deževalo.

Kmalu sva spet zavila navzdol mimo smučišča Bukovnik 


Kjer  sedaj še pospravljajo zimske pripomočke.

 Ko sva  prvič  šla mimo  smučišča Bukovnik .Tam sva vprašala delavca , ki je nekaj popravljal, kje gre pot. Pa ni vedel.   



Ja prvič je bilo zanimivo, ko sva šla peš iz Šentjanža  sva šla  naprej do  kmetije Temnikar, tam  je gospodar pokazal proti zahodu rekoč, tam naokoli, a   je še kar daleč gor. Pa sva  potem dejala , sedaj sva že pešačila okoli po cesti , je bolje da se obrneva in   greva nazaj.  Sva si takrat  nekaj časa vzela čas , si ob robu gozda priredila prvo majski piknik in nato odšla nazaj.

A že sva prispela do parkirišča  in tokrat in takrat uživala ob čudovitih jutranjih barvah v krošnji oreha.Kljub mesecu maju je bilo pošteno hladno.Malo više pa je pričelo še strupeno pihati 

Res sva upala da se bo ta nadležni severni veter umiril. No se je, a šele v strmini v zavetrni strani. 

Vedno, ko prideva do tukaj se ozreva navzgor in se oba spominjava strmine, ki sva jo prvič premagala . No res je   strmo , a sva si  in si žile "spucava" vse navlake na vseh takih ravninah pokonci postavljenih , tako  je dejal en pohodnik ki je naju dohitel na strmini Bukovce. A ta strmina je za naju krasen spomin , da se kljub letom in zarjavelim sklepom, da  premagati marsikaj .Res veliko je v glavi. 

Takrat 2023 pa sva  čez  dva dni vmes obiskala še Blegoš, , a vseeno nama ni dalo miru in sva se spet odpravila na Gruberjev vrh Takrat sva se peljala do Temnikarja in se napotila  po poti skozi gozd, ker je pred kmetijo Skrinjar pot res zaraščena s koprivami robida mi malinami , je moj dejal, to ni prava pot, ali greva nazaj ali pa po tej strmi poti navzgor  in sva se odločila po navpični kolesarski stezi na vrh. Bilo je naporno, a sva bila vesela  in ponosna, kot dva generala , da sva zmogla. Nazaj pa sva šla kar na slepo po gozdni poti navzdol mimo kmetije Škrinjar, kjer je nama gospodar dejal da je ta pot ki vodi navzdol. Pa da ni preveč urejena. Res ni. Škoda! 

Tokrat sva krenila naprej  skozi podrastje mimo kmetije, kjer sva kot vedno očarana strmela nad panoramo, ki se je prikazala pred nama. 

Dravska dolina s Košenjakom

Peca v vsem svoje veličastno stojo. 

Dravogrado kot na dlani. 

A že sva se povzpela po dokaj strmi gozdni tokrat suhi cesti Preden sva zavila na desno sva se pošteno odpočila, kajti tokrat sva krenila na levo in potem navzgor, tako da sva z leve strani se povzpela do položnejše poti. 

Hodila sva počasi res očarana od vseh nians barv in kontrastov ki so  prebladovali med  nežno zeleno barvo  krošenj bukev

Nekaj časa sva hodila navkreber v globoki senci. 

Velika mogočna drevesa Obožujem jih kako kljubujejo vsem vremenskim  viharnim razmeram  v  taki strmini. 

Tudi v gozdu je že lepo vse ozelenelo. 

Poleg ptičjega petja. Kukavice ki je kukala vsa vesela v pomladni dan 

, dobre volje je naju spremljala tudi modrina neba. 

Na tem hlodu vsako leto počivava. 

Lep pogled navzdol predvsem pa zavest da niti ni bilo tako težko priti do sem. No nisva  še na cilju, a vsaka pot se začne z malimi zmagami. 

Ko sva prišla na gozdno cesto je bilo tako, kot da sva prispela v čaroben gozd. 

Pogled navzdol

In že sva šla po grebenu Gruberjevega vrha. 

Z rahlo dvignjenimi  klančki 

Skozi predore zelenja kot da je narava za naju naredila špalir zelenih pravljičnih bitij, ki so nad nama držala baldahin iz spletenih varovalnih vej, počutila sva se tako energije polno, ki je naju spremljala do vrha. Kjer pa sta naju  že veselo  pozdravljali dve nasmejani  Koroški dečvi, ki pa sta prišli iz ravenska smeri. Oni dve sta sedeli na soncu, a  midva sva se usedla v senco, kajti sva se pošteno segrela po strmini navzgor pa tudi pihalo tukaj ni več.  Oni dve sta čez nekaj časa odšli.Jaz sem jih še slikala ob tabli Selovec. Ter nama zaželeli varen korak 

Privoščila sva si krepko malico nazdravila prvemu maju in najinemu uspehu, da sva spet uspela priti na vrh. Najbrž je to zadnjič sva dejala, ter se smejala na ves glas, ja že lani sva dejala da je zadnjič,hm sva pozabila napor. A sem en dan prej videla v mapi slik napis Poslovilni pohod.... ampak dokler še lahko,  pač slediva željam, je vedno skupna ugotovitev in ja res je krasen občutek. Poslikala sva se, pa tudi vse kar sem hotela obdržati v spominu na ta čudovit prvomajski dan. 

Kapela v senci

Pozvonila sem. Ko sva se potem vračala sva slišala spet glas 🔔 zvončka, ti so najbrž prišli iz  vzhodne strani. 

Na Zdravje! Ja to je sedaj največja dobrina. Ostalo se potem avtomatsko vse poklopi. Zdravje je podlaga za srečo in zadovoljstvo. 

Tudi pozvonila sem itak za zdravje na duhu In  telesu za vse, ki jih poznam pa tudi za mir na svetu. Vse se nam zdi tako samoumevno, a prav nič ni. Kot so odnosi med ljudmi in prijatelji. Med državami, vse je treba negovati, ja za vse se je treba potruditi. A včasih se mi zdi no to je moje mišljenje, da veliko ljudi misli samo na sebe. Žal. 

Kakor koli uživala sva potem pa sva se spustila navzdol a tokrat krizni poti. 

Še zadnji pogled na prostor , ki je nama v teh štirih letih nudil toliko veselja in zadovoljstva

Lepo urejena notranjost in oblika kapele. 

Že sva se vračala nazaj ter si ob enem skozi vrzelji dreves, trgarmovja ki je od lani, neverjetno zraslo tako da Uršljo goro ter Sele ... 

Spustila sva se naravnost po strmini navzdol ter se ustavila ob prislonjenem znaku z napisom☝️ kamor sem se prislonila seveda še tudi jaz 

Nato sva zavila na desno po lepi položni poti tu in tam sva malo obhodila kakšno podrto drevo lepo je bilo hoditi po visokem šumečem bukove m listju. 

Skozi vrzeli dreves 

sva občudovala cerkev svetega Križa nad  Dravogradom 

Ter že delala načrte ob pogledu na Koralpe oziroma Golico kamor si želiva še enkrat iti, no bomo videli koliko  beseda in želje bodo  meso postale. 

Kar hitro sva spet prišla  do odcepa, kjer sva zjutraj krenila po strmini navzgor 

Nato pa je naju pot vodila po gozdni strm cesti samo še navzdol 

A tudi to sva, prehodila v še doglednem času  ter spet uživala v panorami prekrasne doline , ter vrhov pod nama.. 

Dravograd je ležal pred nama kot na dlani 

Ta regrat sem morala posneti, tako velik skoraj 30 cm je bil, sva se šalila, da bi ga midva imela za tri dni za kosilo dovolj 

Tukaj sem ga še posnela, potem pa sva pohitela mimo kmetije in navzdol skozi podrastje do izhodišča kjer sva se utrujena ampak tako zadovoljna spustila počasi nazaj. 

Samo še par metrov in sva že bila pri najinemu jeklenem konjičku. 

Nato pa nazaj v dolino. Nekaj utrinkov. 

Mimo vedno tako lepo obdelanih njiv. 

In ka ta lipa mi vedno obudi spomine na najino iskanje prave poti na Gruberjev vrh. 

Še cerkev v Šentjanžu 

Pogled čez zorana polja proti Bukovski vasi. 

A midva sva se kot vedno ustavila za "likof pri Jagibabi " 

In nazdravila uspešnemu prvomajske u dnevu

P. P.