Spomini starega gojzarja-- Ni vse v velikosti.

 Naslov je morda malo neroden  naj takoj ga objasnim , da ne bi kdo prišel na pregrešne misli ha ha ha. Čeprav ... 

Mišljeno je bilo višina vrhov! 

Ja ta dva pohoda , ki sva ju naredila v tem mesecu maju sva oba enoglasno dejala , da sva prehodila in se dvignila komaj nad 885 m Skalni vrh pa še manj778 m, ampak ima strmino na zahodni strani  kot vrhovi krepko čez tisočaka ,  zanimivi so ti vrhovi, mali holmi, ali krtine, kot rada reče moja prijateljica pa so kar zanimivi.   Sva  zjutraj dejala,  ob tem jasnem,kar poletnem vremenu, da je škoda  da bi ta zadnji  praznični dan ostala doma. Saj sva se kar odpočila  od prvomajskega  praznovanja  na  Gruberjevemu  vrhu , pa ker je napovedano v prihodnjih dneh bolj slabo vreme sva se na hitro odločila , da greva kam bliže,pa morava si utrditi mišice, za kak daljši turo, ali vzpon. Da pač greš pripravljen in da potem ne tam sredi strmine ostaneš ves zadihan pa da ti je pot užitek. Pa da ne zanemariva naših lepih vrhov okoli naše doline pa seveda takoj vprašanje  kje še letos nisva bila.Kajti ti vrhovi v bližini so namenjeni pridobivanju in vzdrževanju kondicije v zimsko spomladanskih  dneh. In takoj je bil cilj izbran. Krožna pot Velenje Konovo Šenbric   Vodemlja razgledna točka , Hrastovec, Škale , Škalsko jezero

in nazaj iz druge strani domov v Velenje.Je nekaj asfalta a je tako da 60%asfalta lahko greš po bankini. 

Vsa vesela sva se napotila v dokaj toplo nedeljski jutro. Skozi cvetoče Velenje, kjer je tako omamno dišalo po binkoštnih nageljnih  ter 

Konovo, kjer sva že videla najina cilja Skalni vrh in Vodemljo razgledno točko. Tudi tukaj je   je vse v cvetju 

Od Glicinije kot drevesce,, ter cvetočih živih mej.

ter glicinijeva živa meja 

Kmalu sva prišla po cesti iz gozda in potem skozi Šenbric 

Sva kar hitro  dospela do Cerkve Sv Brica 

v Šenbricu, in kmalu krenila s ceste  navzgor do roba gozda, a  sva si kmalu vzela

 čas in se usedla na hlode

 ob poti in uživala v razgledu na Šaleško dolino 

Nato sva krenila naprej-

Gozdna cesta ob kateri je bilo vse v modrem odtenku, zvončnice sem videla prvič.

V strmin sva si privoščila počitek  izkoristila svadebla ki so podrta čez stezo. Pot na Skalni vrh je pestra. Razgibana , a raje sva šla tu gor, kot pa iz Šmarških Cirkovc, tam je malo bolj položna, a bi do tja morala še kar nekaj časa hoditi naokoli po asfaltni  cesti. .kar nekaj pohodnikov, oziroma pohodnic je naju srečalo.Nekateri tudi z malimi štirinožnimi prijatelji.

Ko sva  prišla na vrh sva res uživala v hladni senci ki jo je nudil smrekov gozd. 

Nato pa navzgor in že sva bila na Skalnem vrhu. Letos sicer drugič, a samo od Šmarskih Cirkovc in do Razgledne točke in nazaj. Za krožno pot pa sva se letos odločila prvič. Sicer sva jo vsako leto naredila. Drugače jo narediva v jesrni

Poleti je prevroče. A letos je vse pomešano. Enkrat je mrzlo pa toplo

Saj ne veš več kako bi se obkekel

Na vrhu so bili že kolesarji ki so potem odbrzeli navzdol 

Midva sva se vpisala, se poslikala, on je pozvonil za zdravje 

Nato pa sva se odpravila nazaj. 

 Klopca na vrhu je že majava, se pa še spomniva, da ko sva prvič bila tukaj je še ni bilo. In potem je sedaj vsako leto služila za počitek. Ja čas bo tudi njo povozil kot naju. 

Lepota gozda kmalu sva prispela na Vodemljo, kjer je vse tako lepo počiščeno 

Veliko pohodnikov je šlo mimo

Midva sva si spet vzela čas in uživala v brezvetrje on neverjetno toplem dnevu. 
Kako krasen občutek ko ti ni treba hiteti, ko lahko samo opazuješ okolico in ja ko je pot cilj. 

Nato pa sva krenila nsprej

Mimo gozdnih škratov

Ter čudovito obarvanih smrekovih cvetov, stare smreke. 

Sedaj se res lepo vidi z Vodemlje v dolino, kar je prej bilo zaradi visokega grmovja nemogoče. 

Tudi tukaj so naravni "sedeži" 

Nato pa naprej na najin tretji cilj Razgledna točka kjer imaš pred sabo vso Šaleško dolino ter vrhove naokoli. Od Menine planine, pa Kuma, Mrzlice, Gore Oljke in še in še. Seveda tudi Šaleška jezera. Prav lepo jih je videti iz ptičje perspektive.. 

Družmirsko jezero. 

Škalsko jezero. 

Velenjsko jezero. 

Njegovih pet minut uživanja. Spodaj pa panorama ki se je nama nudila v občudovanje 

Nazadnje sva si vzela še nekaj časa za uživanje na soncu. No vsaj mislila sva tako, a je sonce tako močno pripeka lo da sva raje se odpravila malo niže v pol senco. Ja sonce že ima svojo moč. 

In kmalu naju je objela senca se pogled nazaj na skalnati greben 

Nato pa se je pot drastično nagnila navzdol

Je naju prehitel mlad tekač in njemu dejal":Lepo počasi tukaj dol je res strmo. "Moj se je nasmejal in mu dejal,  da ve

Sem dejala mojemu kako lepo ga je bilo gledati, kol je odskakljal navzdol

Midva pa počasi za njim. Ja kje so časi, ko sem jaz lahko tekla navzdol

No po ravnini in navzgor se že lahko pretečem kak meter, ampak navzdol ne več. 

Kmali sva prišla do odcepa kjer pot zavije levo k Turistični kmetiji Karničnik, a midva sva odhitela še kar naprej navzdol

Mimo se enega gozdnega škrata, ki je naju opazoval skoraj začudeno, ko sva odhitela mimo njega,, še prej pa pogledala nazaj. In vsa vesela sem mu dejala, dokler lahko se kempljava po takih strminah, ni panike. 

Pot se kar vleče navzdol. Se mi zdi ko sva lani šla, da je bila veliko krajša. No morda je to samo moj občutek bil tak ha ha.

Se nekaj ozkih prehodov in že sva zavila na levo na travnik v Hrastovc

Kot skozi tunel zelenja. 

Prelepo cvetoča trata. Ja ni povsod tako bujna. Upam da bo kmalu dež. Če ne še nam slabo piše. 

Skozi Hrastovec, kjer sva na ovinku zagledala dva izčrpana pohodnika, ki sta se kljub utrujenosti zabavala v zavesti, kako lepo je če si lahko v naravi pa tudi če  si izčrpan. Pa da uživaš prav vsak dan. 

Malo niže spet bujno cvetoče drevesce glicinije. Prelepo. 

Pa mimo Aljaževega stolpa na trati, sem računala kdaj sem jaz bila zadnjič na Triglavu.. Ja že jar nekaj vode preteklo od takrat. On je bil pozneje, se nekajkrat ko sem jaz bila v tujini, je dejal da bi rad bil 10x gor, no pa mu je uspelo samo devetkrat. Jaz sem bila 4x..A ta stolp me vedno spomni na obiske Triglava. UF koliko vsega je bilo.. No takrat je bil še oni originalni rdeče barve na vrhu Triglava. 

Že sva korakala skozi Škale kjer se sedaj gradi avtocesta za Koroško. Ja ni jim lepo, oz prijetno iti skozi naselje, sedaj ob vsej tej gradnji. Upam da bo potem lažji prehod skozi Škale. 

No sedaj pa sva že ob Škalskem potoku ki je dotok Škalskega jezera. Tudi tukaj se vidi da je suša. Tu drugače voda teče veliko močneje kot sedaj. 

Na travniku se je košatila čaplja 

Midva pa sva se postavila pred objektiv. da vidiva koliko sva izčrpana. Jap ni kaj.. 

Še zadnja strmina navzdol  in že sva ob Škalskem jezeru

Kjer sva si na edini še prazni klopci malo oddahnila, spila vso tekočino kar sva je imela s sabo in se potem napotila naprej. 

Tik preden sva zavila proti zadnjemu delu poti sva se obrnila in pogledala s ponosom na hrib v  ozadju gradu Turn. Poglej od enega konca do drugega sva prehodila. Ja vsega skupaj sva potem doma videla, da sva naredila 11km

Ni veliko ampak, če bi ta čas kolikor sva hodila tu gor ,  da bi hodila po ravnini bi jih bilo občutno več. 

Potem sva odšla skozi gozd skozi nedeljsko spokojne Enojčke in se v Sončnem parku spet predala lepoti rdečih bukev. Sva samo obsedela  in prav sproščujoče uživala v mirnem nedeljskem popoldnevu. 

Na tej klopci se vedno odpočijeva ko se vračava s te krožne poti. 

Ja pred sosedovo hišo pa so se razcveteli kostanji.. Se zadnji posnetek, tako pa sva zaključila nedeljski čudovit dan. Ugotovitev obeh pa je: Če sva zmogla to pot,! bova! Da bova lahko šla še kakšno malo daljšo turo. 

P. P