SPOMINI STAREGA GOJZARJA- PRIŠEL JE SPET 16 AVGUST-

Na ta datum že dolga desetletja, če je le mogoče obiščeva   kraj kjer sem preživljala svoja rosna leta otroštva.Kjer stoji cerkev sv. Roka. On goduje na ta dan. Za mene jr vrdno bil ta dan dan za druženje 

Moj spomin seže nazaj več kot sedemdeset let. Ko je na ta dan bilo praznovanje Šentrokovo , kot smo domačini dejali , temu prazniku. Prekrasno spomini me vežej na ta dan. Še kot otrok sem nestrpno pričakovala tega dne, največ zato ker je bilo takrat toliko kramarjev pred cerkvijo, no sedaj jih ni več ali pa redko kdaj kateri. Je pa zato ob cesti toliko avtomobilov kot bi bil kje kaka festival. 

Ljudu se kar tare , da niti v cerkev ne pridejo vsi. A sedaj ko je vse ozvočeno slišiš prisigo še par stometrov daleč. ja res veliko ljudi posebno če pride ta dan na nedeljo.

jaz sem že od prejšnjega "otepanja"oziroma tepežkanja skrbno varčevala dinarje  s tem namenom ,ki sem jih dobila takrat in ob drugih priložnostih. No nekaj sem vedno kupila tudi kako knjižico pravljic. A tam je vedno kaj primaknil še kdo drug. Ampak spominjam se kot bi bilo danes da sem si vedno pivoščila pred cerkvijo lectovega peciva. In tu in tam kako igračko, a za te sem imela vedno premalo deenarja. Bilo pa je   tudi veliko  beračev ,, kaj se če takrat ni bilo socialne pomoči  in ubogi ljudje, večinoma invalidi , ali ljudje ki so zaradi tega ali onega vzroka zgubili kompas življenja in jih je kruta usoda pognala na cesto, da so izgubili vse, včasih tudi dostojanstvo človeka.Bili so odvisni od darežljivosti ljud . Že kot otroke so nas vzgajali da moramo pomagati tistim , ki nimajo. In ja vedno sem dala , čeprav s težkim srcem, Kajti sem pač računala koliko bom lahko kupila lectovega peciva..a   kak dinar ali dva  sem vedno vrgla  navadno v culo pred beračem , ali  v klobuk. In takrat me je mama pobožala po laseh in dejala . Vidiš nisi dala veliko, a če bo vsak dal toliko, se bo nabralo  kar nekaj ,da  bo lahko si kupil kaj za jesti in kar potrebuje - Takrat sem bila ponosno, kot pav , da sem tudi jaz prispevala nekaj k temu da bo imel kaj za jesti in ne bo lačen.Tako da mi je potem lectovo pecivo še bolj šlo v slast, kot bi ga delila z njim.

 Kakor koli , Vem da so bile maše veliko maš, mislim da od sedme ure do desete , ali morda celo do enajste ure nepretrgoma. Bilo je veliko duhovnikov tudi od drugod. Np sedaj ne vem več koliko duhovnikov je, a najbrž največ dva če sploh, ko pa je tako pomanjkanje duhovnikov. Ja morda bi jih bilo več, če bi se lahko poročali, ampak cerkev ima svoja pravila in zakone. Ampak so tudi duhovniki samo ljudje.

No še en spomim ,  se mi je  obudil  na ta dva praznična dneva Na petnajsti in šestnajsti abvgust..  Sicer  ne ravno na tega ki ga opisujem, kajti ti so se nizali in ponavljali vsako leto  A to je bilo samo enkrat. Moja mam je  imela zelo veliko vrtnic , navada je bila da so krajanke spletle vence iin okitile cerkev  že kak dan prej saj je 15 avgusta  Veliki Šmaren. Kot  je bil anavada je vedno prispevala košaro vrtnic za okrasitev . Prej je vedno sama nesla do mežnarije, kjer so ženske pletle vence in v cerkvi okraševale olatrje. A tisto leto ni imela časa, pa je meni naložila veliko košaro cvetočih vrtnic, , da jih ponesem do cerkve. Seveda sem nesla, ampak košara je bila kar težka, pa sem z svojo otroško logiko se spomnila kaj ko bi jaz nekaj cvetja potresla po tleh kot takrat ko je bila procesija na Telovo , ali Križevo , prvič bodo ljudje veseli ko bodo naslednji dan lahko šli po poti posuti s cvetjem, drugič, pa bo košara bilj lahka. 

Tako sem smukala cvet za cvetom no nekaj sem jih pustila, sem logično mislila da jih bo še vedno dovolj , da jih bodo  dali v vaze.

Kakor koli naslednji dan , torej na Marij9in praznik  gremo seveda vsi v cerkev, ati mama in bratje pa še driugi so se nam pridružili n aodcepu in ja že takm je bila pot posuta z  s cvetjem. Mam je parkrat sumljivo grdo pogledala proti meni, a ni nič rekla . Ampak ko je s kora, bila j eorganistinja in je vodila pevce, pogledala na oltar , je videla sicer šopke z "ocufanimi" cvetovi, kot se je izrazila potem, ja tisti dan ni bil prijeten zame. A je minilo. Nauk tega pa je bil, da cvetje ne spada na tla pa, če je še tako dober namen. .No to tako vmes...

Sedaj pa spet k praznovanju sv. Roka bilo je zelo praznično, sem bila pač vzgojena v krščanskem duhu ampak za mene je bilo bolj pomembno ta semenj, pa seveda potem praznovanje v gostilni malo nad cerkvijo. Kjer se je po maši pilo in jedlo. In to koroška pristna jed mežrl. Zelo dobra zelo okusna jed iz drobovine srce jajc in kruha.

Skratka res okusno. Oče je pa kelnaril vsako leto- Še sedaj ga vidim kako se je sukal za šankom in stregel ljudem. .Kot bi bil  natakar v ne vem kako prestižnem hotelu. Kako mi je bilo to všeč.

 No spomini so ostali tisti lepi so še kako živi, tisti manj lepi pa so izgubili svojo ostrino .

Ker je taka gneča navadno parkirava više v gozdu. Kjer rastejo šopki ciklam. Vsako leti na istem mestu.

Pogled na Uršljo goro, z druge strani.Upajmo da bo dež, da bo tudi vidljivost malo boljša.

Kapelica obrasla z grmovjem , kjer je v času mojega otroštva ,šla procesija do sem gor.

Vsak kotiček zaseden s pločevino.
No in potem me je odneslo življenje v tujino a ob vrnitvi se vedno znova in znova vračam na ta praznik tu gor. Seveda se je spremenilo. Sedaj ne trosim več cvetja,  a ta praznik je vedno bil kraj druženja s sošolci prijatelji znanci sosedi. Ampak in to velik ampak se je veliko spremenilo. Sošolcev skoraj ni več med živimi, ali pa sobolni , da ne morejo več priti . Sosedov moja generacija se je tako razredčila, da bi jih lahko preštela na prste ene roke. Ampak mežrl,
je še vedno tako slasten čeprav ga nudi že drugi oziroma  tretji rod od prvih gostincev.  Prijaznost je še vedno ista.  Tako da se počutim kot
doma.Potem sva obiskala še sorodnika in ko sva se vračala je spet vse bilo kot navaden dan.

 Nikjer nobenega avto kjer je bilo prej vrvrenje in praznični živ žav se je slišalo še samo petje ptic. Kljub vsemu sem bila vesela da sva ohranila ta običaj , čeprav se je toliko spremenilo ,  niti nimava rada direndaja, gneče, ampak tukaj sem prav vesela , več kot nas je prijetneje je.  Le žal da se naše vrste redčijo. A je že tak krogotok živčjenja.  Carpe diem-

p.p.