Spomini starega gojzarja. Mrzlica 1122m.-2.del poti

 Mrzlica vrh- koča in nazaj drugi del.

Kot že v prejšnjem zapisu zapisano sva se travnika podala proti vrhu, mimo klopce prijateljstva že počivala mlada pohodnika. 

Kako kako resničen zapis 

Pohitela sva skozi zeleno pobočje na začetku

Nato pa proti vrhu, prejšnja leta je bilo tu pilno cvetja  vseh vrst, sedaj pa samo dve,

cvetlici, kot v opomin, da je še vedno poletje in opomin, da se bližamo jeseni. Sta pa bili prava popesstritev poraslemu rjavemu  vrhu.

Na to stran se je od začetka še kar lepo videlo v Zasavje, ampak z vsako minuto se je vidljivost manjšala. Kljub vetru tu gor , se vidi da je njemu hotelo kar klobuk odnesti, a si ga je res trdno poveznil na glavo. Rekoč": ne bom ga lovil po tej strmini ha ha ha"


Vsa vesela  da sva uspela, predvsem pa brez vsakih večjih težav prispeti na  najin tretji cilj . Kolena so začuda mirovala , tudi ostale, že kar stalne  bolečine so se potuhnile. Tako da sem se počutila kot ptiček na veji. Se je moj šalil:Večkrat bi morala teči po kaki strmini ,pa bi se znebila bolečih sklepov.!" 

Kakor koli kljub vetru sva se usedla na ravno ploskev,
Na to stran sva lepo videla v dolino.

Dimnik in mislim da Trbovlje.

ter se predala miru in šumečemu vetru. Ja tudi veter je lahko dobrodošel, bilo je manj vroče, pa če ni tako intenziven da  bi te odnesel, ga imam prav rada. Ja je že tako,da imam vzdevek Vetrovno dekle, ki mi ga je nadela moja dolgoletna prijateljica Jožica, ki je žal že dve leti pokojna, In to zaradi mojih las, ja imam  na glavi mislim da kar tri , če ne celo štiri vrtince, dva na vrhu glave in dva spredaj,  sem se sekirala , ker tako izgleda da moje lase vedno kuštra veter. Pa mi je dejala prijateljica, ko sem se pritoževala nad mojo neurejeno frizuro, "Kaj se sekiraš, si pač Vetrovno dekle in veter te ima rad in te sam frizira po svoji volji.  Ja ona je vedela kako človeka spraviti v dobro voljo. A od takrat sem se vedno podpisovala pod moje videe, ki jih ni malo, z vzdevkom Vetrovno dekle. (No zadnje čase sem na tem področju malo zaostala, a saj vse počaka. )

Kakotr koli veter je kot glasba le prisluhniti mu je treba. Uživala sva nekaj časa, a žal sva seveda se

morala posloviti, pomahati temu čudovitemu vrhu v slovo , rekoč "Se še vrneva, če bo le mogoče, "

Navzdol sva se grede , še za trenutek usedla na klopco prijateljstva,

ter se posvetila prekrasnemu štirinožnemu prijatelju , ki je neju tako prijateljsko sprejel.in se razkazoval v vseh pozah. Nato se mu je pridružil še eden zlati prinašalec. . Ja vesela svam kjer so ti lepotci zaželeni in dobrodošli. Je že tako najino mnenje, da kdor ima živali rad, je dober človek. In enkrat sem to tudi glasno komentirala,  sem si nakopala take ostre in žaljive  kritike . Hm sem si mislila, če bi bila ta oseba tako dobra, teh besed ne bi nikoli izrekla.  Pač stojim za svojimi načli, da so vsa bitja na tem svetu z določenim  namenom oziroma neki člen v verigi krogotoka življenja. Je pa res da potem človek gre v skrajnosti, je tako žival je še vedno žival, a spoštovati jo je treba.  na eni strani jih poveličujejo , po drugi strani pa mučijo.

NO TUKAJ SE JE POTRDILO TO. tAKO PRIJAZEN OSKRBNIK VSE JE V SUPERLATIVIH LAHKO  ZAPISANO. A če se  spomnim nekdanjih , ko je bilo prepovedano psa vzeti na teraso. Sem ga imela v nahrbtniku pa ni bilo prav.

Visok ravno ni a saj velikost in višina nista vedno merodajni, odločajo kvalitete in lepota .

Ja ta koča je za naju tudi kraj spomninov nostalgije. Tu gor sva leta 1969 prvič pripeljala tudi starše . Z najinim prvim avzomobilom hm kaj avtomobilom  avtekom Fičkom.Je bil pa zzelo uporaben za vse... Je bilo kar  zanimivo. Pa seveda z otrokoma sva neštetokrat obiskala ta kraj. Se spomnim da je bil takrat prag tako visok da ga je najin mali sin, komaj prestopil, ter potem telo glasno pozdravil polno sobo gostov z "Dober dan" Kot bi bilo danes ,se spomnim kako so vse potihnilo , potem pa so  mu v zboru glasno odgovorili s pozdravom

"Dober dan mali mož"!

Sedaj pa že sama kar vrsto  let se vračava sem gor, včasi grede ko se vračava s Kuma  .Pustiva malo niže avto in se povzpneva po stopnicah sem gor na kavo.. Ne bi naštevala , ker leta gredo tako hitro , da si včasih misliš, ali je sploh mogoče da so minila. In zato sem res hvaležna in vesela, da imam to možnost da lahko fotografiram in potem te posnetek postavi pred dejstvo, da sva vse to doživela . Ja res je bilo tako. 

Kar nekaj časa sva tudi tukaj se odpočila in se nato vrnila nazaj , navzdol, kužka sta naju

 pospremila, kot se za dobra gostitelja spodobi ha ha 

Midva pa sva pohitela čez  sedaj prav  jesensko obarvan travnik

Mimo čudovitih mogolnih dreves in gozdnimi škrati 

Škratje vseh oblik 

Hudomušnih in jeznih, pač kot ljudje 

Se kar potopim v pravljični svet gozda.

Kako mogočna stara drevesa, ki še vedno kljubujeju zobu časa in vremenskim neprilikam.

Od klopce pogled na panoramo pod nama. Sploh nič se ni videlo. Tako , da je veter na vrhu, vseeno malo  prezračil ozračje.

Na tej klopi se vedno usedeva ha ha. Je že tradicija , a nazaj grede se nisva. Je že kar bolj uboga in potrebna popravila. 

Jesenski motivi sredi poletja-

Malo nad travnikom sva se odpočila bi se prej na klopci pa je tako majava .
Kot je že najina tradicija, če vidiva ob poti kako skalo,jo navadno podpreva , ali ona naju. Ta pa je bila tako nizka, da sva se kar naslonila nanjo in se zabavala, rekoč:"Bolje nekaj , kot nič."

Metulj Črtasti medvedek , je trmasto tiščal skupaj krila, tako da sem bila prikrajšana za njegovo prekrasno rdeče oranžno telo , tako izgleda res je lep, ta je s pobočja Gozdnika

Že sva hitela okoli po travniku ne navzdol ha ha

Tudi jerebika že rodi veliko plodov. Veselim se že poti po Pohorju , tam jih je res veliko.

Na Kaču sva se samo toliko ustavila , da sva se odžejala, pot čez travnik in po strmini je naju oba užejala.. pa da sem njega slikala ha ha, nato pa sva kar hitro prispela do Planinskega doma na Kalu, kjer se vedno počutiva dobrodošla.

 Šla sva noter, ker je bilo zelo vroče na terasi  spodaj pod teraso pa so uživali na izletu upokojenci z zelo glasno in duhovito animatorko. 

ŠE ZADNJI POGLED NA TA PRIJETEN KRAJ.

Mimo vpisne knjige. In že sva se odpeljala navzdol do spomenika REVIRSKIM ŽRTVAM, 

kjer sva se ustavila, dohitela sta naju dva pohodnika, iz Litije  s katerim smo se prcvič videli na koči na Mrzlici, drugič sta naju prehitela pod kočo no in tokrat sta jo mahala do doline peš.

Malo smo pokramljali, je on dejal, da ta dva sta pa malo starejša od naju. Pa sva mu pokazala majice ki sva jih tako  za zabavo kupila pred leti ha ha- in je dejal no  vsa čast. Sicer mi ni čisto jasno zakaj . Če je človek ljubitelj narave, predvsem pa da mu je usoda milostna, da  še lahko  tudi v teh letih pohajkuje napoteh te naše tako čudovite  dežele. Saj včasih tudi midva rečeva, kje v kaki strmini , ali pa je tega nama treba, ampak ko se vrneva  donov veva, da sva naredila nekaj za svoje zdravje  veselje zadovoljstvo , sva tako ponosna, kot bi dobila Nobelovo nagrado. Ja lepa je ta pozlačena jesen življenja. Naj samo še traja vsaj malo,

Midva sva se še potem tukaj malo pomudila si ogledala vse , prebrala in nato odpeljala navzdol skozi predor, kjer je itak bila rdeča luč in nato

Navzdol tokrat skozi Hrastnik , potem pa po dolini prozi Dolu pri Hrastniku 

Ter cerkve v Mariji Gradec, ki je tokrat bila vidna, zjutraj je bila v megli.

Skozi cvetoče Laško in ob Savinji skozi prometno šico spet nazaj domov. Zadovoljna in niti ne preveč utrujena, kljub mojemu teku navzgor ha ha, ampak sva dejala jutri bova počivala, prav za šprav sva šla na praznovanje rojstnega dne in to zna biti vlasih tudi naporno. 

Kakor koli tako sedaj sem dokončala to potepanje po Zasavskih vrhovih , ki naju vedno znova prevzamejo in tako sva dodala kamenček novega doživetja v mozaik spominov za tiste  morda sive dneve starosti, ko, ali če bodo prišli. No živi bili pa videli.

P.P..

VETRIVNO DEKLE.