. Ko smo bili še polni nekega optimizma in modrovanja..Ko smo se drugič zbrali čez šest let smo modrovali pod obarvanimi pozlačenimi krošnjami . Takrat sicer že z manj optimizma in navdušenja , se je pogovor le počasi razživel, da smo se spet lahko vživeli v tista pretekla leta , ko smo še bili polni moči in navdušenja. Takrat smo si obljubili , da ne bomo čakali šest let , ampak da bomo se spet zbrali čez kako leto , ali dve.
Ja laže rečeno, kot storjeno. Nekaj jih je bilo v tujini nekaj pa kot se rado zgodi , da so odšli tja čez most, ki vodi čez reko življenja v večnost od koder pač ni vrnitve.
Pa smo se pred par dnevi spet srečali brez vsakega načrta , kot bi slutili , da če ne bomo izkoristili sedaj tega , ne bo več možnosti , bo prepozno da se spet srečamo. Smo se zbrali (tokrat ne ob ognju,)ampak v poznem poletnem popoldnevu , ki je bil za nas starostnike itak bil še prevroč. No ne za vse. Čakali smo prepričani ,da imamo čas vsega sveta na razpolago , a da da se še vsaj enkrat zberemo in kakšno rečemo. Res smo bili ,smo dobri prijatelji . Povezovalo, povezuje nas še tiste vrste prijateljstvo, četudi se nekaj let nismo videli, ko smo se srečali je bilo tako, kot bi se videli prejšnji teden. Tista pristnost , ki je sedaj zelo redka. Ja ni kar tako lahko pozabiti tistih let, več kot pol stoletja nazaj. Ja in zadnja leta, se je precej spremenilo , bolj poredko smo kontaktirali ,voščilo za rojstne dneve, ali telefonski klic, tu in tam smo se tudi videli, rekoč te pokličem, ko pa si poklical, pa je včasih telefon zvonil v prazno, ja je že tako da ga je treba napolniti. Večina so že izgubili svoje življenske sopotnike. In takrat se veliko spremeni. Potem pa kar naenkrat opaziš, češ s tem in tem pa že tako dolgo nisi navezal stika. Sedaj v tej dobi tehnike,je pač tako da nimajo vsi interesa , da bi se vklopili preko družbenih omrežij s svojimi prijatelji. Nekateri so pač ostali digitalno nepismeni. Tako je, ko se ti zožijo, možnosti druženja. Ja to je temna stran staranja. Nekaj gibalna oviranost , nekaj bolezen, nekaj pa brezvoljnost in za nekatere tudi osamljenost. Enostavno se zaveš, da za nekatere velja:Daleč od oči. daleč od srca." Ko se svet vrti naprej , se vse okoli nas spreminja, ja in marsikateri ga ne uspe dohajati.
Kakor koli čakali smo , kako so počasi kapljali skupaj .Enega je pripeljal nečak , drugega sin, odšla sta, z obljubo kdaj se vrneta po njiju. In naše tokratno srečanje je potekalo nekako takole. Prvo smo si ogledali eden drugega,ker nima nobeden dlake na jeziku, je včasih padla prav zanimiva ocena drugega, Joj skoraj te ne bi prepoznal. . Potem pa kritiziranje vremena , kako je vroče , da ni za zdržat drugi, da ni pretoplo , da je ravno prav, da ne razume ,kako je lahko nekomu vroče. Ja je že tako, ko nam po preperelih žilah kri počasi polje, te pač zebe. Pa nekateri so hoteli se poglobiti v politiko , kajti v svoji osamljenosti jim je pač radio in Tv vsakdanja družba. Ampak o tem smo se kar hitro zedinili in kot je že v filmu "Ata socialistini kulak ," takrat rekel Malek; "Da je politka eno velika k...".Politiki so plačani, da ljudem pihajo na dušo, za svoj blagor skrbijo,, malo katerim je res za ljudi, pa če jim verjameš, postaneš pesimist, če še ne kaj bolj dramatičnega.
No potem pa smo prvo itak se ve , lepo po vrsti povedali ,kot bi tekmovali diagnozo svojih bolezni, no nekateri bi hitreje zaključili, če bi povedali kaj jim ne fali. Nato smo obrali, po domače povedano , vse svoje sorodnike od A do Ž.Pa skupne znance . Pa toliko brezvoljnosti in zagrenjenost je bilo v nekaterih.Ali to čaka tudi mene ? Sem pomislila , joj kaka razlika je od takrat od kar smo se vsi zbrai tako skupaj .Vsi ista generacija, no nekater štiri pet let razlike , a kakšna razlika med nami. zakaj nekateri tako izgubijo svoj žar in optimizem.. Ja življenje je res kruto
Naša že itak okrnjena skupinica, se je tokrat razživela v pripovedovanju svojih vsakdanjisti, bolj v tem kako jim poteka življenje , kako so odvisno od svoje družine, nekateri pa so se pohvalili da so v dobrih rokah. Pa še smo se spomimnjali svojih prijateljev , ki so tako nepričakovano odšli. Pogrešali smo jih vsak je dodal kako stavek ,potem pa nekako bolj sprijaznjeni s svojimi leti smo še hudomnušno pripomnili , kako škoda je da se večkrat ne srečamo. Obljubili smo si da se ob prvi priliki res spet dobimo. Če ne drugače pa na pogrebu katerega. Smo se šalili, ampak včasih se s tem ni dobro šaliti. Takrat pa sem jaz dejala ,bom vam prebrala pesem, ki sem jo skopirala od Facebook prijateljice Marije .P.
A ni tvoja je pripomnil eden, ne ta pa ni. Bi pa lahko bila po vsebini... Ampak sem si jo z dovoljenjem sposodila.
Ki se glasi takole:
Obišči me zdaj
Ne obljubljaj, da prideš, če te ne bo,
obišči me prej, kot me vzame nebo.
Ko odšla bom v kraje, kjer še veter miruje,
moj glas bo utihnil, pogled obnemel
in več ne bom vedela, da si prišel.
Zato prej bi ti rada še segla v roko
te nežno objela, poklepetala s teboj,
sedaj, ko sem živa, ne pa tedaj,
ko oči bom zaprla in tiho odšla …
ko se čas bo ustavil in svečko na grobu
bo le še mimoidoči pozdravil.
.. M. P.
Takrat smo pokimali in se spogledali ter и dejali, če bo le mogoče, pa seveda če bo zdravje..
Ja ne samo prijatelji tudi družine bi še morale pogosteje obiskovati.. Življenje je navsezadnje ples izkoristiti ga moramo, prej ko utihne GLASBA. Ali prej da nam povsem ne opešajo opešajo moči, nekaterim pa volja do življenja.
P.P..
Ni komentarjev:
Objavite komentar