Sprehod skozi čas otroštva, skozi travme siromaštva. In čudovitega preživljanja otroških dni...
Listanje po starih zapiskih, ki sem jih digitalizirala, je le bolje da je vse na enem mestu.. Kakor koli ne vem ali sem tu že objavila to, kajti zelo veliko zapisov imam Če ne, je pa to samo zapis na rosna otroška leta iz nostalgično obarvanih jesenskih dni življenja
Ker večinoma zadnje čase pisem bolj zapise iz najinih pohodov. Tako da nisem sigurna ali je bilo že objavljeno ali ne.
Že nekaj časa, od smrti moje najstarejše sestre, nisem imea prilike, da bi se poglobila v tisti čas ki je bil pred 70 leti vsekakor drugačen, kot nekaj let kasneje, da ne rečem nekaj desetletij, ki popolnoma drugačen kot je sedaj...
Srečanje s prebivalka istega kraja kjer sem se rodila in potem spet preživela pet let pestrega odraščanja. Pogovor z njo me je spet popeljal v preteklost in spomini so oživeli kot na filmskem platnu pred mojimi očmi.
No naj pričnem od začetka!
Rodila sem se kot zadnji izmed deveterih otrok, bi skoraj dejala kot desetnica, tam iz pod Pohorskih planin.
Bolj naključen kot zaželen. A je že tako, včasih niso poznali kontracepcije, otrok je pač bilo kolikor jih je dal bog, ali pa ljubezen.. Bolj ta drugo s prvim so se samo tolažili. '. Hm kdo bi vedel. Rodila sem se po koncu druge svetovne vojne.. Jaz vedno pravim, da sem bila otrok svobode....Ja res vedno sem si morala izboriti vse pa kar koli je že bilo.
Ja res, ampak ker je bilo že doma dovolj lačnih ust, leta po drugi svetovni voljni so bila zelo težka revščina in potem se slaba letina je dodala svoje. Ker je doma edina krava bila greha pričakovala telička sta brata za mene nosila iz šole grede mleko od drugega soseda. Ampak ker sta bila željna mleka sta ga nekaj odpila in nato dolila vodo pri studencu pod hišo....Ja mama je potem vprašala kako je mogoče da je mleko tako vodeno in ja kmalu se je prišlo do resnice kako in kaj
.. Moja teta, ki sem ji vedno pravila mama, čeprav je bila sestra od mame , ni mogla imeti otrok, kot posledico Španske gripe 1915, in je stalno moledovala mojo mamo, naj ji vendarle da katerega izmed otrok , v varstvo v rejo , da ga bo imela rada kot svojega otroka. In seveda, jaz sem bila takrat ravno na poti da pokukam nekega zimskega januarskega zasneženega večera na plan. In ja po dobrih 7 mesecih sem bila predana v sicer zelo dobro situirano kmečko družino. Kjer sta bila že dva otroka sinova prve žene kmeta, ki je umrla na porodu. On se je potem poročil z mojo teto alias mamo. Kjer sicer ni bilo nikoli pomanjkanja, kot drugod po drugi svetovni vojni.. Ampak bila sem živahen, radoveden otrok, kar moji mami oz,. teti ni bilo preveč po godu.. Stroga vzgoja vse v božjem strahu in da je vse greh itd... Ampak kljub temu sem odraščala ob pravljicah, vzgajali so me ob ljubezni do slovenskega jezika, kajti krušni oče je imel veliko domačo knjižnico knjig.. Oba sta oboževala branje. Kljub temu da sta bila kmeta. Pa še seveda je bila dodatna vzpodbuda pisatelj Franc Ksaver Meško, ki je dolga keta služboval v naši fari.. Kar nekaj mojim vrstnikov je priljubil in približal slovensko besedo, vedno je pravil nam mladim pri verouku , da je največje bogastvo ljubezen do domovine in slovenskega jezika. On je že vedel so ga deportiralu v Srbijo med drugo svetovno vojno. . Kakorkoli imela sem pestro otroštvo..Stroga vzgoja, in vzgajanje v samozavestno osebo. Velikokrat je pela tudi šiba, ampak takrat sem se vedno skrila pod očetova kolena in ja oboževala sem ga. Če sem bila zelo "poredna" Kot takrat, ko sem razrezala prt, ki ga dobijo krščenici od botre pri krstu, Hm hotela sem sešiti prtičke za na mizo. Ker je mama vedno rekla lepo urejena miza veliko pove o gospodinji. Pa , ker sem njen poročni prstan izgubila v potočku pred hišo, v opravičilo sem dejala da sem brala v pravljicah , podrobnosti se ne spomnim, ampak mislim da bi potem se potok spremenil v zlat potoček , skratka moja domišljija in dejavnost ni poznala meja. Velikokrat sem morala kako uro preživeti v temni kleti. No to bom vzela sedaj morda, se čudni sliši ampak, da je bilo za mene to koristno, kajti ki sem premagala levi strah sem raziskovala klet. Od takrat se ne bojim ne teme in ne noči...Prav za prav, nič saj je za vse razlaga.
V četrtem razredu pa se je to prekinilo zaradi tega, ker je moj brat na rodnem domu, ki je bil še doma bil vpoklican v vojsko
Sem morala meni nič, tebi nič v začetku nekega decembrskega dneva, točno pred večer pred Miklavževim oditi izpod doslej znanega varnega pobočja Uršlje gorskega zavetja na drugo stran doline, na svoj rodni dom.
Če tako sedaj pomislim mi je vse srhljivo. Nikoli ne bi svoje hčerke napotila na doslej še neznano pot. Ampak bili so drugi časi, ko se je vzgajali otroke za življenje polno presenečenj in nekako zaupanja, da vse to zmorejo. Ko sem prišla zelo pozno zvečer, kjer sem prvo opazila da sem "padla" nepričakovano v večer v razgreto debato , ki pa je takoj ponehala ob mojem prihodu... Ja takrat še ni bilo telefonov, vedelo se je, da pridem ampak kdaj ni bilo čisto jasno...
Ja tako sem štiri leta preživela na rodnem domu, na mali strmi gorski kmetiji, med delom pašo, knjigami, nabiranjem borovnic arnike za šolske knjige.. med opazovanjem srnjadi , ki se je pasla na njivi pod domom . Pasla sem ob obrobju gozda, na fratah, pa pobočju sosedovega vrhu ,kajti tisti travnati predel je bil namenjen za seno pozimi... Včasih sem skrivaj privoščila kravicam malo boljšo hrano na sosedovem travniku, na drugem vrhu globoko pod njegovo kmetijo. A ni vrag, še sedaj mi ni jasno, kako je vedel, da pasem tam..
Pričel je kričati čez globel: "Sosed kje spet paseš svojo živino?"
No drugače sem vedno rada pasla . Uživala, ker sem vedno jahala kravo na poti domov, ob enem pa prebirala knjigo. Ja ljubezen do knjig je bila globoko zasidrana v meni. Potem šolska naloga in tek v šolo. Vedno sem bila pozna za v šolo, vedno sem tekla kar nekaj km navzdol. In to bosa, ja enkrat sem skočila na kačo, ki se je grela v globači na cesti, ne vem točno katere vrste je bila, bilo je pa veliko presenečenje, ter šok ki ga čutim še sedaj, ko se spomnim mi je po več kot šestdesetih letih vedno ostal v spominu.. Ampak od takrat se tudi kač ne bojim več. Jih spoštujem . Vem da so člen v verigi favne in ja potrebne so za ravnovesje v naravi.
Tisto pozno poletje, že jesen, ko sem dopolnila dobrih 14 let, ravno sem končala osnovno šolo, so pri nas dozorele hruške, sadje smo imeli zelo veliko vseh vrst. Oče se je zmenil v dolini v mestu v trgovini, da jih bo dobavil, tudi dan je omenil ! Ampak ta dan je imel druge opravke ... Nato pa je enostavno mene določil. Mi naložil polno hrušk na voz z dvema kolesoma, mi smo temu vozilu rekli gare, in mi vpregel vole, dal v roke bič z besedami:
"Veš kam moraš peljati, v tisto trgovino kjer si zadnjič bila z mano, sem se že zmenil. Ti bodo razložili voz, potem pa takoj nazaj domov. Grede mi kupi še škatlo cigaret": Pokimala sem, za mene je bila ta vožnja prava pustolovščina. Nič nenavadnega bila sem navajena rokovati z živino. Srečno prispela sredi popoldneva do mesta, trgovine, kjer se je vse dogodilo, kot je oče napovedal. In se odpravila nazaj. Vožnje se drugače ne spomnim natanko, vem da sem bila lačna, veselila sem se že hrane. Rada sem imela hrano, ki ko je moja mama znala tako okusno pripraviti.
A malo pred domom se mi je snel obroč z lesenega kolesa, hm kaj naj naredim? Nič pobrala sem železen obroč in leseno podlago kolesa in nato samo po špicah kolesa, vmes pa samo premišljevala kaj naj naredim, če se bo še ostalo kolo sesulo? Bi pač izpregla vole in ostalo bi potem naslednji dan oče reševal . A že sem varno prispela proti domu pod hišo , kjer me je oče že nestrpno pričakoval slišal me je , ja zmanjkalo mu je cigaret. Že od daleč je klical ;"si mi prinesla cigarete"?
Hm nič nisem odgovorila, samo v slabi slutnji sem peljala naprej. Zaradi kolesa ni nič dejal, se pač zgodi je nekaj mrmral, ko je izpregal vole. Ampak jaz sem morala takoj k sosedu njegovemu prijatelji, da mu posodi par cigaret. Lačna sem bila, a sem vseeno šla, ko pa sem se vrnila domov je medtem prišel moj najstarejši brat, ki je očetu prinesi par škatel cigaret. Torej je bilo vse razburjenje zaman. Jaz pa sem se spravila h poznemu kosilu, ali večerji kakor pač se vzame in zmazala en krožnik presnega zelja in mislim da 13 češpljevih cmokov.. Ja so stvari dogodki, ki se mi sedaj včasih zdijo kot znanstvena fantastika, ampak takrat je bilo to normalno.
Zelo pestro zelo težko, klub temu je bilo med vsemi težkimi doživljaji toliko lepega pristnega, povezanega z naravo , kakor danes pravijo, kar te ne ubije te okrepi... Ja najbrž res. Morda me je vse to izklesalo in naredilo samozavestno, da razmišljam s svojo glavo, da sem optimistični realist-bi rekla -haha predvsem pa me je vseeno to naučilo, da se da tudi malo drugače, z bolj svetlo obarvanimi dejanji , ker so pač drugačni časi, iti skozi življenje.
P. P..
.
Ni komentarjev:
Objavite komentar