SPOMINI STAREGA GOJZARJA-Pot posuta s kristali - Šteharski vrh

 ŠTEHARNIKOV VRH 1018 m!

Pa sva ga odkljukala! Po odlašanju , iz petka na soboto , s sobote na nedeljo. A vedno so vremenarji nama oteževali odločitev ali greva , ali ne..Pa še včeraj bi skoraj na poti gor bila prepričana , da bo dež tako temno je bilo nebo nad nama. Šele na vrhu sva bila deležna sončnih žarkov. 

Ker imava že iz preteklosti izkušnjo da če odlagaš hm bi napisala , pa se bi morda kdo zgražal.

 Ma tako je, včasih so dejali: Če  odlagaš v d... polagaš.. Oziroma potem ne narediš tega, kar si načrtoval :Pa še kako je res. Najini pohodi , za katere sva bila sto odstotna, da jih bova opravila letos, jih nisva sva jih odložila in ja veliko vprašanje je , če jih bova uresničila. Kot pohod na Peco, če bi šla meseca junija, bi z lahkoto šla. No enkrat je bilo vreme krivo, enkrat opravki enkrat pa se je počutje poslabšalo in ja , kar naenkrat sva se oba strinjala ."Konec je z obiskom te gore katero sva obiskala 13 x. In vedno uživala v vseh pohodih". 

Pa še kam drugam  ,bi se že še našel kak vrh. A ker sva to že davno sklenila , da bova hodila tako dolgo in pač tam, kjer bova uživala na vsakem koraku, za svoje veselje, predvsem pa zdravje in mobilnost.

 No kakor koli da me spet ne zanese v podrobnosti, je nama  včeraj le uspel še zadnji poslovilni pohod na Šteharski vrh, ali Šteharnikov vrh, ali pa kot je naju  vprašala, fletna Koroška dečva , tik pred vzponom v strmino, ali se gre tu gor na Šteharja ..Midva sva se že vračala. 

Kakor koli včerajšnji  dan je bil res pester, od oblačnega neba,skoraj srhljivo obarvanega neba  ,

do ožarjenega ,kot z rdečo mavričnim lokom okrašenega nad obzorjem 

No naj pričnem, tokrat sva se peljala, mimo Škalskih Cirkovc, kjer se je cerkev sv. Vida bleščala v osvetljavi , ja lepo je videti gradove,  cerkve, kulturne ustanove, ko so osvetljene, ampak ..hm to je svetlobna  onesnaženost , pa ne samo te stavbe, ampak parkirišča panoji ob cestah ubogi tisti ki  stanujejo ob vsem tem. No ja to je že druga zgodba.

 Peljala sva se potem čez    Graško goro je  pač veliko bližje. Pa nekao sva se že navadila da greva v to smer. Je manj prometa, oziroma zastojev sedaj v tem času ko se povso gradi. 

Kar hitro tva prispela do Ravn na Koroškem,ki je prav sanjavo spalo v  nedeljskem jutru, le ura na osvetljenem zvoniku je motila zgodnji jutranji  mir..

kjer sva parkirala pred kmetijsko zadrugo, ter se pod, viaduktom z železniško progo napotila po stopnicah,  navzgor,

kjer je že lepo označeno Šteharski vrh in Malgajeva pot. Skozi redek gozd, in že sva bila Tolstem vrhu. Vsaj tako piše na spletu. 

Pohitela sva naprej v hladno jutro, mimo jablan ki so tako obložena, da jih še v svojem življenju nisem videla nekaj je bilo celo podrtih pod težo plodov. 

 Veje so visele prav do tal. 

Pohitela sva navzgor ,ter  s pogledom na hitro pogledala še na Čečovje in Uršljo goro, ter se ob tem spomnila preteklih pogledov, na primer lani   

ko je sonce ravno vzhajalo in osvetlilo goro in mesto pod nama.Letos je bilo brez sonca, a če enkrat vidiš ti ostane v spominu. in krenila v prvo strmino, po tleh ki so posuti z minerali sljuda.. Kakor koli tako so se bleščali  kot da je pot posuta z mini zvezdicami.  Gor niti ne toliko a ob sončni svetlobi se je odbijala svetloba. Res lep pogled. 

Pa pogled v  košarico  odcvetelih cvetov, kjer je našel prenočišče mali hrošč.

Vmes je tu in tam posijalo sonce in spremenilo gozd  v pravljično področje, kjer prav začutiš kako tišina , pa lepota borovih dreves , visokih in z tako robustno skorjo, da kar čutiš, kako kljubujejo raznim vremenskim neprilikam.

Seveda tudi gozdnih škratov ni primanjkovalo, nekateri so se skrili celo v plasti smole na drevesu. 

Drugi pa so, škilili na eno oko in naju hudomušno opazovali, ko sva vsa zasopla hitela po strmini navzgor.. 

. 

Skozi tako visoko praprot da je kar precej presegla mojega moža, čeprav ni ravno nizke rasti. 

Pot je kar primerno označena 

Sva se kar nekajkrat ustavila ,odpočila ter se odžejala, tukaj sva bila kar vesela da ni bilo preveč sonca čeprav sva šla skozi gozd je bilo kar prijetno hladno.. No nama je postajalo vedno topleje. 

Skozi sprane gozdne poti s prekrasnimi parobki, okrašenih v žametno zeleno barvo

Pot je zelo razgibana, valovita, kot salonitka. 

Kar kmalu sva prispela do kapelice, a tokrat sva šla po   zunanji strani, ob poratku pa mimo kapelice do zelene mlake a o tem kasneje.. 

Res obožujeva gozdne poti, posebno take er še čutiš tisto prvinskost po vsem neokrnjeno področje kjer  mir in tišina šepeta svojo večno pesem, hvalnico Materi Nnaravi.. Ob takih po teh se vedno zaustavi korak.. 

Skozi globače, pot se je vedno bolj postavljala pokonci 

A nekako je nama šla pot prav hitro iz pod nog. No ne časovno. Ampak imela sva vtis, ko sva na vsaki točki, ko sva prišla iz gozda ob koroških kmetijah, da nama gre zelo hitro pot naprej. Seveda, ko pa je toliko lepote ob poti potem čas ni več važen sicer pa ne tekmujeva z nobenim nova trenutno čas vsega sveta, le to si želiva da ga ne bi prekmalu zmanjkalo Prekrasne kmetije. Sedaj sva že  četrtič na tej poti, in res si vse poskušava vtisniti v spomin. Ja lepa je ta dežela, ali kot poje Folkrolla : 
V mojem srcu Koroška se skriva 

Ta dežela v meni počiva   vzbuja nemir..

V mojem srcu Koroška počiva...

Čudoviti so ti kraji no morda, ne morda temveč sigurno vsak je zaljubljen v svoje domače kraje. Pa naj bo to Korošec . Štajerc, Prekmurec, Primorec, Dolenjec  ali Gorenjec..Povsod je lepo, le gledati in videti je treba.

Letos sicer metuljev ni bilo toliko, kot prejpnja leta, ja je že tako ta suša, je tudi te lepotce prikrajšala za  cvetove --A vseeno sem ujela prekrasnega metulja gospico , in to njega , ko si je na kamenju  grel premrla krila.

 A midva sva že spet hitela navkreber mimo kopriv ob poti obloženimi semeni, upam da jih bo kdo ubral za zdravje so res prava naravna zakladnica zdravja.. 

Neverjetnokako letos bezeg zori   hitro zori 

.. 

Pred nama je še zadnji gozd in strmina pa bova na vrhu.. Od tukaj se krasno vidi po dolini.. 

Grubarjev vrh je na dosegu roke, kjer sedaj že pet let redno praznujeva  prvi maj.. 

Od tukaj se lepo vidi tudi na Sele. 

Prekrasna  bukev  ima vsako leto  večjo krošnjo. 

Mimo naju je kot raketa pribrzel pohodnik, , je naju srečal ko se je vrača nazaj l tik pod vrhom ... samo štiri pohodnike sva srečala, no če še računava "Koroško dečvo"pa pet. Kljub nedelji je vrh , bolj, kot ne sameval. No midva sva mu kar nekaj časa delala družbo. Midva na vsakem vrhu ostaneva nekaj časa. Da ga doživiva , občudujeva lepote in zanimivosti ,pa da se odpočijeva.

tukaj je sicer mešan gozd, ampak je sedaj prava paša za oči smreka s svojimi krasnimi storži, po katerih polzi smola , kot solze zgledajo. Pa lisasti listi malih hrastov 

Ko sva prišla noi bilo sonca , a potem je posijalo z vso močjo

tako da si je hitro oblekel rokavice še sedaj ima od zadnjič rahlo pordele roke.

poslikala sem vse seveda tudi naju, se že šika za zadnji obisk. Pa pomalicala, in nazdravila vrhu in nama. Za uspešen pohod, ter za vse za nazaj. Lepi so taki slovesi, ko odneseš s seboj samo lepe spomine.

 Nato pa sva odhitela navzdol  se grede ustavila še ob robu gozda, od koder je krasen razgled in klopca 

Pogled v Kotlje

zanimivo , res se spočije  človek in   se lepote naužije

Po krajšem počitku sva odhitela navzdol mimo baržunastih parobkov in ob kapelici krenila do zelene mlake, oziroma jaz vedno pravim , da je mini jezerce. Res je zeleno. A letos sva oba bila šrepričana da bo čisto izsušeno. Pa ni bilo. Celo večje je od lani, kajti vsa trava okoli je na eni strani posušena.Pa tako čista voda teče iz njega navzdol. Ja skoraj neverjetno. Ja res sva uživala tukaj. Kot bi bila na Smrekovcu, ob črnem jezeru, samo da je tu zeleno. Sedaj pa naj slike povedo kako in kaj je bilo. 

Mimo kapelice 

Tako zeleno

Skriti kotički ki jih je ustvarila Mati Narava. Tako čista voda žubori skozi prehod iz mlake. 

 kar žal nama je bilo, da morava naprej kr že tako takrat ko je najlepše je treba vzeti slovo da ti ostanejo lepi spomini h vedno znova in znova lahko oživiš... 

Pot je res slikovita to se sploh ne da opisati to je treba enostavno doživeti, kontrasti enostavno prečudoviti 

Mi je zapel"Le dol se vsedi kaj boš stal, kaj boš stoje slovo jemal... "Ja nasploh so najine poti bolj pevsko obarvane ha ha. Jaz se ob kakem motivu ali kraju, oziroma pokrajini spomnim kakega ansambla. Na Koroškem, Milan Kotnik, seveda Kantavtor s svojimi čudovitimi pesmimi, pa Folkrola, Pa še Adi Smolar in seveda Štirje Kovači. Pa še in še. Itd. V Šaleški dolini Ansambel Spev s svojimi prekrasnimi pesmimi. Itd.. Na Primorskem Primorski Fantje, pa Seveda Iztok Mlakar, Mef, Julijo Furlanič in ITD... UF ko jih je.. Pa Dolenjskem Slak, pa Dolenjci itd na Notranjskem ansambel Snežnik. Na  Gorenjska pa itak se ve prevladuje Avsenik.Zasavje pa Zasavci .Pa srednja Slovenija Pa Magnifico itd. Ki so včasih bili popularni.No nekateri se sedaj.. . Sedaj drugače ne poslušam več glasbe zaradi dogodkov v preteklosti. A to je druga žalostna zgodba,..Za drugačne  rubrike, kot so Dotiki, ali Tudi to je življenje. 

. 

Je tako tudi pesmi so se spremenile.. Sedaj je veliko kje samo še uaua..Brez prave zgodbe. Brez pravih vsebin.. No seveda so svetle izjeme, kar nekaj. 

 Na Matajurju sem brundala pesmi Beneskih fantov... No to je samo nekaj od ansamblov in pevcev., kateri mi prvi hip pridejo na misel, da ne bi komu delala krivice. Bi bil zapis preveč dolg.. Če bi vse pevke in pevce v teh desetletjih naštevala. Ja in  vedno je pač od kraja, od pokrajine  odvisno, spomnim na kakšno priročno  s pesmico, ja potem si jo potiho zapojem. No  ne preglasno, nimam lepega glasu , mi je enkrat  nekdo dejal v preteklosti.Ampak se požvižgam na to. No ja za mene je najlepši glas, kaj pa bi bilo če bi bila nema. Pa bi bila še kako vesela, če bi imela glas kot star ne uglašen klarinet..Kot je bilo  rečeno. Takega mi je dala Mati Narava.

Tuksj sva obsedela na klopci in uživala na svežem zraku in pogledu na Peco. 

Se je treba lepo uredit hi hi. 

 prekrasne Regine, tako smo jim mi pravili. 

Tukaj sva se  odžejala s hladno vodo iz pipe in občudovala gartlc v malem. 

Še par metrov in bova na izhodišču. 

Res prekrasen dan sva preživela uživala ba celi poti. naredila kar nekaj km 10se jih je nabralo, priznam da je bilo kar naporno ampak če ne bi bilo bi ne bilo tako lepo, kajti je več kot napor, je vredna zavest, da se ne izneveriva sama sebi, da bi se polenila,da če je volja je vse mogoče. Dokler se pač da. 

Tako da bo sedaj kak dan počitka regeneriranje.  Saj nisva več prva rosa, kot je dejal nekdo nekoč, ampak se vedno dovolj z življenjskega soka ki se mu reče  ljubezen  do življenja in narave. 

P. P.