SPOMINI STREGA GOJZARJA-MRZLICA-1222 m 1-DEL POTI

 Kal Mrzlica-do vrha! 1del.

Končno sva uspela izpolniti najin načrt, da kot vsako leto že kar nekaj let obiščeva Mrzlico. Včasih sva hodila gor iz severne strani pustila avto niže in se potem napotila prvo na vrh in potem še h koči. Ampak , potem  pa sva odkrila pot iz južne strani in ker  je res zanimiva  se  nekaj let sedaj , vsako leto odpraviva po njej.

Sicer ne tako zgodaj, sva dejala, da ne bova padla v prometno konico. Ampak to je sedaj kar težko izvedljivo. Kajti , če greš pred peto nekateri piroćnejo  že ob petih  svojo  slzužbo. Drugi ob šestih , sedmih , osmih ja, potem pa se lepo umiriš, prilagodiš, kajti imava čas, in zato še laže opazuješ lepote in krasne motive ob poti. No jaz , on se mora posvetiti prometu itak se ve. Ko sem še jaz vozila sem res uživala v vožnji, imam za sabo kar veliko km . Ampak sedaj pa uživam v opazovanju motivov ob poti. Ob krasnih krajev , sončnih vzhodov objektov in tako dalje. 

Torej, da ne bom spet predolga z  uvodnim opisovajem, 

Naj kar pričnem: 

Relativno pozno, vsaj za naju sva prispela do Arje vasi, kjer sva imela priliko občudovati sončni vzhod.

res je takrat čudovit trenutek , ko se noč poslavlja in pozdravi s sončnimi žarki, ter vošči dobro jutro, porajajočemu se dnevu.

V Celju sem vsa očarana nad kontrasti tam na  obzorju  cerkve sv Jožefa v Celju.

Na hribu pa še v senci se prebujal Celjski grad.

Nato je nekaj časa bilo megleno, a v Laškem sva kar začutila dobrodejen hlad padajoče vode  na krožišču.

Pa skrivnostna svetloba ki očara in polepša pot. 

Lepa dolina, ki se zaključi ,z Dolom pri Hrastniku , kjer ob cerkvi kreneva ostro na levo in se dvigava po ozki asfaltni cesti 

Čeprav je cesta taka kot bi ovinke na naglico narisal na papir, je naju oba očarala čudovita jutranja svetloba gozda 

 

Kar kmalu sva prišla do odseka kjer sva kot vedno čakala na zeleno luč po zanimivem predoru, ki je 

sicer kratek ampak ima ovinek na sredi .

A že sva prispela do spomenika, kjer svva se nazzaj grede, kot vedno tudi ustavila.

Še malo naprej pa se nama je odkril pogled na KSA-Vidljivost sicer ni bila ne vem, kako dobra, a še vedno boljša, kot na vrhu Mrzlice, kjer je bila skoraj nična. Ja baje je puščavski pesek prineslo  k nam. A kaj se če, na to nimamo vpliva. 

Parkirala sva pod mogočnimi bukvami ob Planinskem domu na Kalu- Kjer pa sva se samo vpisala in pohitela mimo njega, .Se vedno potem ustaviva.tudi tukaj, se že šika , pa še prijaznost oskrbnikov  je tu res prisotna.Na višjem nivoju. 

Še vse v senci in spokojno..

A že sva hitela po romantični poti proti najinemu drugemu cilju Kalu 

Ja ni kaj jutra na takih gozdnih poteh ti dajo energijo

Tudi tukaj sva se samo vpisala v aplikacijo Planinc , se poslikala se že šika ha ha 

Ter se potem napotila navzdol skozi smrekov drevored, ki je postajal vedno svetlejši od sončnih žarkov.

Pot tu dol je prav pestra od globeli 

Mir , tišina , pa zrak, in gozdna idila, to te vse tako prevzame da kar čutiš, kako postajaš del te narave. ja  da si prav zaželiš,  kako lepo bi bilo, če bi lahko   vso to lepoto    odnesel s seboj  v dolino. Tako pa se  samo lahko zadovoljiš, z ujetimi , zamrznjenimi trenutki na spominski kartici. No tudi to je nekaj. Pa seveda spomini ti ostanejo za vedno.

Pogled na Zasavski revir. 

Ta  travnik ima za mene vedno poseben pomen, kajti že kar nekaj let tečem navzgor po kolesarski stezi, no ampak samo del. Tudi letos sem, čeprav sem bila nekaj sekund počasnejša kot prejšnja leto ampak nič zato 

.. To je test moja moči  moč in mišic kolen, no navzgor nikoli ni problem hoditi ali teči, pa seveda še zato, da sama sebi dokažem, kako naj rečem, da se da teči tudi ko prestopiš v osmo desetletje.. 

Glavno pa je da se zabavala oba.. Jaz potem, ko se obrnem in zavriskam na ves glas od veselja in prešernosti, da mi je uspelo on pa najbrž zato vidi, da še zmorem... 

Je pa res da je ta kolesarska steza navzgor po travniku se precej razširila. Najbrž so  vozili že štirikolesniki gor, ali dol. No predvidevam ker je na začetku tabla da je prepovedano voziti tu z njimi. Lani je pa se ni bilo. 

Potem sva po kratkem počitku se odpravila naprej po stezici do klopce sva se odžejala  nazdravila čudovitemu dnevu.. 

Ter se nato napustila naprej, skozi tako  krasne predele, čudovitih brez tu in tam tudi svetlečih viharnikov ki so  tu v naravi, pomnik minevaja. . 

Lani sva bila julija tukaj pravzaprav že kar mislim, da štiri leta zaporedoma sva obiskala julija Mrzlico dvakrat pa jeseni in enkrat spomladi. .. Letos sva pa malo bolj pozna ampak se tudi pozna sušno obdobje in  vročina, letos ni bilo  cvetja, pa tudi samo dva metulja sem videla črtastega medvedka. In se enega rjavcka... Lane so pa kar frfotali okoli naju. 

Cvetje pa, da bi jih lahko preštela na prste obeh rok nič več.. 

Že sva prišla pod strmino vrha ampak tokrat se nisva odločila za pot po travniku navzgor, sva parkrat že šla a tokrat ne. 

Ampak lepo skozi gozd,, po senci 


Kar kmalu sva prispela na travnik kjer se je nama odkrila koča na Mrzlici. 

A midva sva pohitela prvo  do odcepa za vrh in krenila navzgor. Sva dejala bova prvo obiskala vrh. Dokler še ni prevroče, ter se potem razkomotila v planinskem domu na Mrzlici a to v drugem delu..  

P.P. 

 

P