TUDI TO JE ŽIVLJENJE- PADCI IN POBIRANJA.

 V teh prvih avgustovskih dneh malo bolj na humoren način življenja. Kajti življenje niso samo sončni dnevi,je dež grmenje nevihte, a pravijo če ga ne bi bilo ne bi bilo mavrice.   

Večkrat se pogovarjam z mojim in  razpravljava  o padcih. Takih in drugačnih. O mentalnih padcih, ki seveda laho doletijo vsakega, če je preveč obremenjen z raznimi problemi, ki se mu zdijo nerešljivi,  ljudje ki so pod stresom, ki  nekako ne morejo obvladati bremen življenja itd. Ne bom naštevala, saj tega je sedaj v zadnjem času toliko , povsod  in ja veliko ljudi se enostavno ne pobere iz tega začaranega kroga, ki pa je  po mojem vedno v prvi vrsti , da se pobereš  ozdraviš, moraš najti vzrok  ,ter ga odpraviti   in delati na tem. Pa seveda volja in želja itak mora biti.Pa pomoč strokovnjaka svojcev predvsem pa mora dotični sodelovati. . Ampak ni moj namen razpredati o teh vrste padcev--

Ampak od fizičnih padcev, ki jih najbrž po  mojem doživi vsak, že kot otrok in to se nadaljuje v visoko starost seveda, če jo doživiš, pa da se še vedno lahko pobereš.No danes sva šla tam mimo ko sva padla in ja pogovor je nanesle na marsikaj. Nekaj utrinkov.

Jaz za sebe lahko rečem , da sem podvržena padcem, v vsakem desetletju mojega življenja, sem doživela enega dva ali pa še kakega dodatnega. že od plenic ha ha. No naj povem zakaj?!

Veliko sem bila polomljena , a imam srečo da mi vse hitro zaceli.

No prvo desetletje : do 10 let

Rojena v hribovitem svetu Pohorja,januarja  tistega daljnega leta 1946, ko je zapadlo nenormalno veliko snega , ko so bile tako mrzle zime da ti je še čaj v čutarici zmrznil, če ga nisi hitro spil.. So me nesli k krstu, kot je pač bila navada. Uro in pol daleč je bila fara v kateri so me krstili. H krstu so me nesle moja botra, in soseda, ki je bila kot neke vrste  babica, takrat so ženske rojevale doma.. No naj nadaljujem , . Nesle so me po strmini ki je bila slabo zgažena in ja soseda se je nekako zapletla in je padla z mano vred. Še dolgo so se potem na ta račun šalili, da je še sreča, da je bilo toliko snega, drugače bi bila jaz prej v dolini kot botra. : Sicer od takrat nimam kakih posledic, ampak sedaj se jaz šalim da je to bilo znamenje, da bom večkrat padala,pa čeprav sem tako previdna.a vedno rečem da ni moja krivda, v to sem prepričana,ker res pazim, a se pač zgodi,  a k sreči se vedno poberem še do sedaj. Torej to je bil moj prvi poljub in stik s trdimi tlemi, no takrat je bilo najbrž mehko , tega sama ne vem, ampak iz pripovedovvanja mojih staršev in botre.

Ko mi je bilo šest let sem padla  z ograje ,Pazila sem na živino, ki se je pasla na travniku ob njivi na kateri je mama plela peso.  Itak sem bila majhna pa sem hotela splezati više, da bi bolj  imela pregled nad živino, in nameravala sem peti, da bi živina bila prej sita .No tak smo včasih pasli hi hi.

Kakor koli splezam na ograjo se hočem useti in  ravno pričeti peti,me  je prekucnilo na drugi strani na tla . Zlomila sem si levo roko svakrat v zapestJu, da je bila kot črka S .  Ko sem videla, kake oblike je , sem se tako prestrašila,, kaj bo rekla mama, kajti pred pašo mi je dejala,da ne boš plezala kje po višajih. Ja vedela je da pač uživam na višini.  Ker je bila sosedova hiša čisto blizu , sem stekla tja in sosedi, ki je bila dobra prijateljica moje mame povedala kako in kaj, ter jo prosila, če gre z mano in mami lepo pove kako in kaj, da mama ne bo huda, ker je nisem ubogala. Seveda je šla in ja mama sploh ni bila huda, peljala me je v bolnico, kjer sem potem, ko so mi roko naravnali, seveda pod narkozo, bila vsa važna in tistemu pametovala  ,da to ni nobena umetnost  dati gips gor. Mami pa bilo nerodno. še sedaj jo slišim kako mi goviri pšš pšt , tiho bodi, pa so se v sobi vsi smejali in eden je rekel, to je od narkoze. 

Do  20 let:

je bilo malo bolj zatišno., razen padca s sosedovega konja , ki pač ni bil na miru , ter padca z voza s senom, no tam je  kar neka zmanjkalo mehke podlage in že sem bila na tleh. ni bilo kaj takega, da bi morala k zdravniku. No včasih itak nismo hodili za vsako malenkost k zdravniku, no saj tudi sedaj ne, a kljub temu, včasih je treba iti..

  Do 30 let:
 no to desetletje je bilo že bolj  živahno. Padla sem s 2x  kolesom, prvič je bila cesta ledena, no takrat jih niso kar naprej posipali s soljo kot sedaj. Pa tudi avta še ni bilo pri hiši . Pa enkrat  poleti sva se z možem peljala na vrt sem uspela pogrniti. Mojemu je bilo tako nerodno, da je kar naprej peljal. No potem pa se je vrnil, ker se je bal da se mi je kaj naredilo. Pa se mi ni.  No pa še enkrat na stopnicah sem nesla hčerko v naročju mi je spodrsnilo so bile stopnice včažne od zunaj.ko sem šla s  hčerko ven sem padla njo  sem dvignila v zrak sama pa sem pristala na zadnji strani in najbrž je od takrat še viden zlom na vretencu. No  mikro zlomov pa je sedem a za e ne vem od kod , Pa še enkrat  sem padla na  stopnicah , in to na tečaju prve pomoči, ki je bil v sklopu NIč NAS NE SME PRESENETITI, No mene stopnice so. Je tisti ki je tečaj vodil, kar na meni prakticiral , ter prikazoval prvo pomoč povijanja reber. Ampak je čez določen čas vse minilo.

Do 40 let 

No to desetletje pa je bilo zelo skopo s padci. Ne spomnim se katerega, da bi bil omembe  vreden , Ja drugače pa čudno,   pa čeprav smo tisto desetletje prekrižarili Julijske Alpe, Pa seveda KSA, pa Dolenjsko , Primorsko pa  vse naše bližnje vrhove. planjave  itak se ve . Ampak v gorah in na drevju se  ni nikoli   kaj pripetilo.Tam je treba biti 110 procenten vsak korak in gib.

Do 50 let:
No takrat pa , da ne bi jaz menda mislila da sem imuna pred padci, Sem nekega poletnega dne stala na vrhu škarpe, pod katero je rasla breskev, vsako jutro sem šla in si za predjed utrgala en sadež. No in takrat primem breskev , a nekako ni hotela z veje, stala sem na vrhu škarpe, potegnem ,a me je kot izstrelek potegnilo navzdol, ja rebra so spet nastradala. A takrat sem šla na slikanje, Nič posebnega, počeno rebro, je dejal zdravnik samo poviti in potrpeti pa bo. In je bilo.

Do 60 let :

No to ni bil ravno padec, ampak objem. Je od moje šefice  vnuk bil tako vesel, ko sem prišla z dopusta da je prihitel k meni me objel in dvignil v zrak .Nekaj je počilo se je tako prestrašil, da me je kar na tla spustil. Seveda mi je počilo rebro. A sem povezala in je bilo kar hitro bolje.. Pa seveda padca za prvi maj ne smem pozabiti. Smo šli peš iz Velenja na Graško goro midva in prijateljica,   ko   smo se vračali je mož predlagal da  bi se odpočili na zloženih hlodih ob poti . Ona dva sta se že usedla sta šla iz leve  strani jaz pa iz desne, stopim na drugi tanek hlod, ki se je zavrtel kot vrtiljak , seveda me je vrglo, ja kam drugam kot na stran na rebra. . No vseeno sem še potem šla peš 6 km. Šele drugi dan se je razbolelo ampak, res hudo.A je tudi to minilo 

Do 70 let.

Ja to desetletje tudi ni  bilo pa tako pestro. Prvo sem padla na poti z Bukovice. Vem da je drugače kamnita pot, a takrat je bila šplna listja od začetka sem res pazila potem pa , ker poznam pot sem kar iz navade šla, stopila v luknjo napolnjeno z listjem. No takrat se najbrž ne bi udarila, če ne bi imela obešenega fotoaparata okoli vratu. Ja spet so jih dobila rebra po postrani-

Pa še enkrat ko sva se vračala z Radojča mi je na novo pouti cesti spodrsnilo,  sem kar vijugala navzdol in držala ravnotežje, a vseeno me je vrglo in to spet na prej in spet sem se udarila na rebra.

No pa ko sva se vračala z Lisce sem malo od Šentjošta navzdol zapela v korenino, ki je bila rahlo dvignjena,  me je tako zavrlo, kot bi vozila 110 navzdol ne pa ko sem polčasi šla, ja seveda sem spet padla. A to so bilj taki nedolžni padci , bolijo pa vsekakor. Kljub temu , da imem zelo visok prag bolečine.

Do 80 leta 

Ko sva se vračala iz hribov domov,čisto pred izhodiščem na strmini, ko sva šla po cik caj speljani poti rečem mojemu ;poglej tu pa so naredili novo krasno pot. Lepo na novo vkopano  in s svežo zemljo nasuto Jaz  grem  seveda normalno,  se oprem na levo roko s palico, se je ugreznila me je potegnilo navzdol,  se je zgodilo tako na hitro, je mož dejal, ;ko bi to posnel bi bil pravi kaskaderski prizor,; Kajti padla sem po strmini navzdol me je zasukalo v zraku dvakrat,  kot žoga sem priletela spet na tla in se ustavila malo niže na stezi .No takrat pa sem imela srečo kajti malo od smeri kjer sem se kotalila je bil špičast kamen in tam se ne bi končalo dobro, če bi na njega  priletela.  Ja moraš imeti tudi srečo in Mati Narava pazi name. No takrat pa je bilo res  hudo, ne  samo rebra ampak bila sem modro črna potem kot mavrica , po vsej  zadnji strani od konca nog pa skoraj do ramen. Pa po nogah sem bila opraskana. Ampak je minilo .Je pa trajalo. No maže hladilni geli delajo čudeže. Pa obkladki iz zelišč.

Do 90 leta. 

No tokrat res pazim ampak ja sem tudi  že padla , prejšnji mesec, ko sem  hotela navbrati lučnik za čaj , gor sem šla normalno ,oberem cvetove  pol metra naprej hočem stopiti nazaj na ravnino,z roba na cesto,  a gej ga zlomka z listjem pokriti odtočni lijak , ki je bil kar globok, presenetilo m eje in že sem bila na tleh. Ja seveda sem se udarila , ja kam drugam- kot na rebra. Še sedaj tri tedne po tem, čutm rahle bolečine in kašljanju. Še dobro, da poredko kašljam in kiham. ha ha ha. Ja takšno je življenje , kot pravijo so vzponi in padci,  a jaz bi malo drugače  dejala: So padci in vzponi oziroma pobiranja. Pravijo da če si kaj zlomiš da je potem kost bolj močna. Torej se mi ni treba bati naslednjega desetletja ha ha ha..

p.p.